»Ni se imel za športnika, ampak za telovadca«

Novo mesto – Ob 120. obletnici rojstva Novomeščana in olimpionika Leona Štuklja bo v ponedeljek v Češči vasi v nastajajočem olimpijskem vadbenem centru osrednja prireditev Štukljevega leta. Vendar bo ta malce okrnjena, saj do takrat še ne bo nared kolesarska steza. V Dolenjskem muzeju pripravljajo še odprtje razstave o njegovem športnem in zasebnem življenju.

Kolesarska steza bo urejena v začetku prihodnjega leta, saj so morali pred namestitvijo nove vozne površine zamenjati še podkonstrukcijo, ki je bila zaradi plesni in gnilobe v tako slabem stanju, da obremenitev ne bi prenesla.



Naložba v pokriti olimpijski center je vredna štiri milijone evrov, pri čemer sta Fundacija za šport in šolsko ministrstvo prispevala skupaj 582.000 evrov.

Izjemna pomoč družine

Štukelj je eden najuspešnejših slovenskih športnikov po osvojenih medaljah na olimpijskih igrah in v svetu zagotovo eden najprepoznavnejših Slovencev. Vse življenje ga je spremljal sokolski duh, utemeljen na moči telesa, duha, srca in značaja.
Na vprašanje Dela, ali bodo praznovanje pripravili skupaj z Mariborom, kjer je Štukelj preživel 72 let, je direktorica Dolenjskega muzeja Jasna Dokl Osolnik povedala, da sta se z novomeškim županom Gregorjem Macedonijem lani v štajerski prestolnici srečala s Štukljevimi najbližjimi.



Njegova hči Lidija Štukelj je takrat dejala, da ne nasprotuje osrednji slovesnosti v Novem mestu, saj ji nihče ni rekel, da se bo v Mariboru sploh kaj dogajalo, zato je muzeju odstopila ogromno predmetov, ki jih bodo v ponedeljek postavili na ogled.



»Vsi poznamo Štuklja kot olimpijskega prvaka, a on je bil predvsem predstavnik Sokolov in telovadec ter Slovenec in Novomeščan. Do smrti je živel po sokolskih načelih: skromnost, redoljubnost in skrb za telo. Bil je proti komercializaciji športa in o sebi ni govoril, da je športnik, ampak da je telovadec,« se je včeraj spominjala številnih srečanj z njim nekdanja gimnastičarka in direktorica Dokl Osolnikova in razkrila, da bodo imeli v muzeju odslej vse njegove osebne predmete, več kot 600 se jih je nabralo: pisalni stroj, povečevalno steklo, številne njegove rokopise, obleke, čevlje, vse osebne dokumente in celo sedežno garnituro z omaro.



Bil je tudi strasten zbiratelj podpisov pomembnih športnikov, med katerimi je tudi avtogram nekdanjega jugoslovanskega boksarskega prvaka Mateja Parlova. Na razstavi bo njegova zbirka značk, znamk, razglednic ... V muzeju so pregledali več kot 4000 fotografij in jih vse tudi dokumentirali.

Sovražil je nasilje

Štukljeva zapuščina je v celoti popisana, je last družine in bo najmanj šest let ostala v muzeju. Prvo leto bodo obiskovalcem na ogled v treh prostorih, nato pa bodo naredili izbor za stalno razstavo v enem prostoru. Na vprašanje, kakšno je bilo njegovo politično prepričanje, je Dokl Osolnikova odgovorila, da je bil pacifist, ki je sovražil nasilje, zato se ni udeležil ne prve in ne druge svetovne vojne, ko je z družino živel v Novem mestu.

Po vojni so ga opredelili kot politično neprimernega, zato je bil vse do leta 1987, ko se je pojavil na univerzijadi v Zagrebu, v nekakšni ilegali, izgubil je tudi službo in bil zaprt. »Ko se je kdo te teme lotil kasneje že v času slovenske države, je Štukelj odgovarjal, da je predvsem telovadec in da je vsem vse oprostil. Ni želel obračunavati s tistimi, ki so mu nekoč grenili življenje,« je povedala Dokl Osolnikova in razkrila anekdoto, ko so ga povabili na prireditev v Ljubljano, on pa je šele potem ugotovil, da gre za konvencijo neke politične stranke. Zato se je zavestno udeležil še dveh drugih predvolilnih konvencij političnih strank in od takrat imel pred strankami mir.