Nemški premog si lahko naročil kar pri gospe Marici

20. februarja 1982, torej pred 37 leti in tremi dnevi, je bil v Ljubljani neprijeten, siv, oblačen zimski dan. A v Tomšičevi ulici v Ljubljani je bilo živahno. Uredništvo Dela se je ta dan selilo v nove prostore – v novo redakcijsko stolpnico »slovenskega politično-informativnega tiska«, kot se je tedaj reklo, na Titovo cesto 35 (današnja Dunajska 5), v stolpnico, ki je kmalu zaradi barve fasade postala bolj znana kot »črna vdova«. S tem aktom se je pod eno streho strnilo jedro osrednjega slovenskega tiska in grafike.

Veso Stojanov

Novinarji Dela, ki smo začeli svojo novinarsko pot že v »črni vdovi«, in to le nekaj let po tem, ko se je uredništvo preselilo na sedanjo lokacijo, smo od starejših kolegov pogosto poslušali zgodbe, kako 'fajn' je bilo na Tomšičevi. Nostalgija po tej »elitni lokaciji« je bila pri mnogih na Delu sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja že precej živa. Svoje spomine na življenje na Tomšičevi in selitev na Titovo 35 je z nami delil tudi dolgoletni Delov urednik kronike Uroš Šoštarič.

»Na redakcijo v Tomšičevi ulici imam zelo lepe spomine. Novinarska dokumentacija je bila v kleti, z okrepljenimi zidovi, njega dni je bil tam trezor, do pred nekaj leti je bil tam Jazz klub Gajo. Skratka, tam je bila trdnjava, v katero si težko vstopil. Potem je bila poleg še fotodokumentacija, kjer je bil šef znameniti Rudi, ki je bil zelo naglušen možakar. Nikoli nisi vedel, ali ima aparat v ušesu ali ga nima. Ko si vstopil v fotodokumentacijo, si moral biti zelo previden. Ker če si rekel kaj bolj na glas, misleč da bo Rudi ja slišal, a je imel slučajno vključen slušni aparat, je skoraj kolapsiral. Zato smo tja hodili po prstih.

Telefonska centrala tovarišice Marice

Potem je bila tam še telefonska centrala, kjer je bila najbolj znamenita gospa oziroma, kot smo tedaj rekli, tovarišica Marica. Ona je vedela prav vse, kar se v hiši dogaja. Če si v službo prišel malo pozneje, te je poklicala in s prav posebno strogim glasom rekla, klical te je ta in ta. Vse je vedela in vse si je zapisovala. Imela pa je še eno dobro lastnost, da so lahko v tistih časih, ko ni bilo deviz, te vedno dobil pri njej. Pred telefonsko centralo je bila omara, in ko si jo odprl, je bilo, kot da bi rekel, sezam odpri se. Na policah je imela zložene vse mogoče devize, kar jih obstajalo. A si moral biti izjemno pazljiv, kako si jih naročal. Če si hotel kupiti nemške marke, si jo moral vprašati, če ima kaj nemškega premoga, ali italijanskega sadja za lire in podobno. Ženska je vse vedela, govorilo se je tudi, da je morda prisluškovala kakemu telefonskemu pogovoru, ker je bila dejansko izjemno dobro obveščena o vsem.

V pritličju stavbe je bilo vložišče, v prvem nadstropju pa so bile glavne redakcije, notranjepolitična, centralna, tudi šefi so bili tam. V drugo nadstropje so vodile lepe secesijske stopnice, kjer me je nekoč skoraj kap. Lepega dne zaslišim glas Mitje Gorjupa, legendarnega glavnega urednika, ki me z mogočnim glasom pokliče: Šoštarič!!! Jaz se obrnem in rečem: Prosim? 'To ste pa dobro napisali'. Nakar me je spravil v zadrego, ker nisem vedel, kaj sem tako dobro napisal, da si zaslužim takšno pohvalo. Prejšnji dan sem namreč napisal le tri kratke vestičke in nič več, ampak on je prebral tudi vesti. Zame je bil Gorjup ideal šefa, ki je prebral ves časopis, po mojem z osmrtnicami vred.«

Nostalgija za uredništvom na Tomšičevi je najbrž izvirala tudi zaradi pozicije, kajti sedež časopisa je bil v samem središču mesta. Šoštarič se spominja: »Uredništvo Dela je imelo na Tomšičevi ulici izjemno pozicijo. Nasproti Dela je bilo ustavno sodišče, nasproti sodišča je imela sedež državna varnost, na drugo stran čez cesto je bil partijski centralni komite in na drugi strani stavbe še skupščina. Če si potreboval kakšno informacijo, si naredil dvajset korakov in si bil že pri viru. Do informacij sploh ni bilo težko priti. Ker sem na začetku svoje kariere kot redno zaposleni novinar pokrival sindikate, sem imel malce daljšo pot do Dalmatinove. Skratka, nismo se zamujali s potjo do virov. Ko smo se preselili v novo stolpnico oziroma v Črno vdovo, si do naših prejšnjih ciljev potreboval vsaj četrt ure.«

Skrivnost okenske kljuke

»Selitev je bila malo turbulentna in ko smo se preselili v novo stolpnico, je bil najbolj iskan rekvizit kljuka za odpiranje oken. Vsa okna so bila namreč zaprta, brez kljuk, vsako deseto okno je imelo snemljive kljuke in te so potem nekako čudežno izginile. Če si hotel prezračiti redakcijo, si se moral kar precej potruditi, da si našel kljuko. Potem smo se morali navajati na nov način dela, ker je bila zdaj stavnica nekaj deset metrov stran, prej smo pa morali biti v tiskarni dežurni novinarji – tiskarna je bila tedaj, ko sem prišel na Delo, že na Likozarjevi za Bežigradom, tam, kjer je bila vse do leta 1999.

Sam sem začel leta 1969 v športni redakciji, ki je bila valilnica bodočih novinarjev, redno pa sem se zaposlil leta 1975. Športno redakcijo je vodil Evgen 'Kuki' Bergant, tam so bili takrat še Jože 'Pepi' Dekleva, Henrik 'Hajni' Übelajs, Stane Trbovc, Stane Lipar, zdi se mi, da je bil tedaj v športni redakciji še Boris Kutin, pa tudi veliko honorarnih sodelavcev, ki smo skoraj vsi ostali v novinarstvu. Tam so bili Lado Ambrožič, Miran Koren, Vito Divac, Marjan Triler, Jožica Grgič, Bojan Kavčič ... Staroste športnega novinarstva so nas naučili vsega, od lepega jezika, popravljali so naše slovnične napake, nas učili pisati. Takrat smo veliko uporabljali telefon za telefonske ankete. Morali smo, skratka, znati delati vse, zato smo bili, po mojem mnenju, tudi lažje zaposljivi. Ko si bil nekaj časna v športni redakciji, te je Kuki vzel pod roko in sva šla po celem Delu po vseh redakcijah, k vsakemu uredniku. Vsem je predstavil svojega novega sodelavca. Kuki je imel navado, da je izmed honorarnih sodelavcev izbral enega, ki je postal »pavšalist«, kar je pomenilo, da si moral biti za določen dodatni denar prvi v službi, poskrbeti za časopise, za agencijske vesti, takrat so bile to praviloma Tanjugove, jih prevesti, razdeliti pošto in sprejemati telefonske klice. Ko so prišli redno zaposleni v službo, je bilo opravljenega že veliko dela.«

Džonijeve bergle

Anekdote in zgodbe, ki dosegajo v pripovedovanju starih novinarjev mitske razsežnosti, pa so se dogajale v okolici Tomšičeve. Vir vseh teh zgodb je bil bife v Komuni. Od tam izhaja tudi znamenita anekdota, kako je Feri Žerdin tisti dan, ko so za glavnega urednika Dela postavili 27-letnega mladinskega funkcionarja Mitjo Gorjupa, mimoidočim otrokom delil kovance. Ko so ga kolegi vprašali, zakaj to počne, jim je odvrnil: »Človek nikoli ne ve, kdo bo tvoj naslednji glavni urednik.« Šoštarič o bifeju v Komuni pravi, da je bila to »najbolj znana ustanova zunaj uredništva. Tam se je dogajalo marsikaj. Bife je zlasti slovel po znameniti izmenjavi mnenj. Včasih je prišlo do tako intenzivnega izmenjevanja, da so zapele pesti, med bolj aktivnimi udeleženci tovrstnih debat je bil tudi Janez 'Džoni' Seljak, šef fotolaboratorija. Niti za hip ni pomišljal, da ne bi moči svojih argumentov podkrepil tudi s svojimi berglami – bil je namreč invalid in če je bilo treba, jih je znal uporabiti. A naslednji dan smo bili vsi prijatelji. Bife Komuna je deloval tudi kot kadrovska služba. Če si tam sprožil govorico ali mino, da bi bil ta ali oni dober za urednika, se je to začelo valiti po uredništvu in so šefi potem včasih rekli, pa saj to ni slaba ideja.

Boleča zvezda

V istem podjetju so bile tudi revije in tu se je najbolj izkazal multipraktik Ante Mahkota, ki si je zamislil Jano in Avtomagazin, s tem da sta še od prej izhajala Tovariš in Tedenska tribuna, znameniti TT, ki sta se potem leta 1973 združila v ITD (Informativni tednik Dela). Ko je bil Mahkota še pri Avtomagazinu, je moral pisati uvodnike in ponavadi si je glavne alineje članka napisal kar na škatlico cigaret. Potem je poklical tajnico, legendarno Ičo Putrih, in ji kar iz glave diktiral tudi do štiri tipkane strani članka. Ko sva že pri Iči. Znana je anekdota s kongresa Zveze komunistov Jugoslavije v Ljubljani. Stane Dolanc se je tedaj rad sprehajal po prizorišču kongresa na Gospodarskem razstavišču. Tako je zašel med strojepiske, kjer so angažirali tudi Ičo Putrih. Dolanc je strojepiske vprašal, 'tovarišice, kako je', in Iča mu je odgovorila, da je vse v redu, samo da jo boli zvezda. Kakšna zvezda, se je začudil Dolanc. 'Če smo na partijskem kongresu, ne morem reči, da me boli križ,' mu je odgovorila Iča. Dolanc se je seveda samo še zakrohotal.«