Naši zdravniki prvič presadili pljuča, uničena zaradi covida

Ljubljana – Zgodilo se je v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani: kar deset ur je v noči s četrtka na petek pred enajstimi dnevi trajala presaditev pljuč 34-letnemu obolelemu, ki so mu zaradi pljučnice, ki je bila posledica covida-19, dokončno odpovedala pljuča. Pacient je stabilen in presajena pljuča dobro delujejo. To je bila prva presaditev pljuč zaradi posledic covida-19 pri nas in ena od približno desetih doslej v svetu.

Presaditev pljuč mlajšemu moškemu, ki je tudi oče in je bil z izjemo blage astme do okužbe z novim koronavirusom popolnoma zdrav – tudi kadi ne –, je bila za ekipo UKC Ljubljana po besedah predstojnika KO za torakalno kirurgijo doc. dr. Tomaža Štupnika že šestnajsta letos.  

Covid-19 povzroči pljučnico pri več kot polovici bolnikov, pri nekaterih bolnikih pa so pljuča tako hudo bolna, da potrebujejo dodatni kisik ali celo mehanično ventilacijo. Prizadeti deli pljuč si lahko po okužbi povsem opomorejo ali pa ostanejo trajno uničeni. Večina ljudi ima v pljučih dovolj rezerve, da lahko preživi tudi zgolj s polovico pljuč, a se zmanjšanje pljučne funkcije vedno pokaže z zmanjšano telesno zmogljivostjo, denimo pri športnih aktivnostih, hoji navkreber, vzpenjanju po stopnicah …, pojasnjujejo v UKC. »V nekaterih primerih lahko pljučnica zaradi covida-19 nepovratno uniči celotna pljuča. Temu pravimo dokončna odpoved pljuč, bolnika pa lahko reši le presaditev pljuč darovalca,« navaja Štupnik. 

In kako se je vse skupaj začelo?

»Naš bolnik je zbolel konec oktobra s kašljem in temperaturo. Po približno tednu dni so se pojavile še težave z dihanjem, ki so hitro napredovale. Po desetih dneh zdravljenja in mehanske ventilacije so pljuča povsem odpovedala, zato so ga morali v Centru za intenzivno interno terapijo UKC Ljubljana priključiti na napravo za zunajtelesno membransko oksigenacijo, s katero so prek zunajtelesne črpalke črpali kri iz telesa in jo nasičeno s kisikom vračali nazaj v telo,« pojasnjuje Štupnik.



Sprva se je oboleli zdravil v eni od regionalnih bolnišnic, vendar klasično zdravljenje z umetnim predihavanjem ni bilo uspešno, zato so ga premestili v UKC na zunajtelesni krvni obtok. »Če odpove zdravljenje z umetnim predihavanjem, je to edini način, s katerim lahko vzdržujemo življenje,« poudarja prof. dr. Marko Noč, vodja KO za intenzivno interno medicino, in dodaja, da je bil oboleli skoraj mesec dni popolnoma odvisen od zunajtelesnega obtoka.

Covid je pljuča »nepovratno« uničil

Po štirih tednih zunajtelesne membranske oksigenacije je zdravniško osebje lahko ugotovilo le, da so pljuča dokončno uničena in da jih bo treba presaditi.

Sledil je srečen preobrat: oboleli je dočakal darovalca in presaditev pljuč. »Covid je seveda pretežno bolezen starejših, vendar lahko prizadene tudi mlajše bolnike, ravno te, ki so kandidati za zunajtelesni krvni obtok, dobivamo v bolnišnico,« pravi dr. Noč in dodaja, da so tako tudi na UKC spoznali skrito plat covida – uničenje pljuč tudi pri mlajših bolnikih.

Za presaditev so po Štupniku primerni samo tisti bolniki z dokončno odpovedjo pljuč, pri katerih vsi drugi organi normalno delujejo in so obenem dovolj mladi, da bodo lahko po posegu dobro okrevali. Vendar pa, opozarja dr. Štupnik, presaditev pljuč pri bolniku, ki je bil več tednov priključen na zunajtelesno membransko oksigenacijo (ECMO), skriva številne nevarnosti in pasti, med drugim tudi možnost hude, včasih neobvladljive krvavitve, saj bolniki dobivajo heparin – zdravilo za preprečevanje strjevanja krvi v ceveh in v napravi ECMO.



»Obenem membrana za oksigenacijo krvi okvarja trombocite, ki imajo osrednjo vlogo pri zaustavljanju krvavitev. Pri našem bolniku smo krvavitev dobro obvladali, presajena pljuča pa so takoj začela opravljati svojo funkcijo, zato smo lahko zunajtelesno membransko oksigenacijo (ECMO) prekinili že v operacijski dvorani,« razlaga Štupnik in napoveduje novo, »največjo in najtežjo nalogo, ki bo lahko trajala tudi več mesecev«: krepitev mišic, ki so v mesecu in pol izgubile večino svoje moči, najprej dihalnih mišic, da bo bolnik lahko popolnoma samostojno zadihal, nato pa še mišic rok, nog in trupa, da se bo lahko vrnil v običajno življenje.

Med operacijo

Potek operacije je opisal doc. dr. Primož Gradišek, vodja oddelka za intenzivno terapijo – CIT: »Med transplantacijo je življenje pacienta v rokah anesteziologa in kirurga. Tako zaradi same narave transplantacije nadomeščamo delovanje pljuč in srca z aparatom za zunajtelesno podporo dihanju. Ko pride bolnik na naš oddelek, ga priklopimo na monitor življenjskih funkcij. Bolniki so v umetni komi od dva do pet dni. Drugi dan naredimo bronhoskopijo, a preverimo, kako so nova pljuči prišita in povezana s sapnikom. Po nekaj dneh se bolnik začne prebujati in spontano dihati – stanje je še vedno kritično. V tem trenutku so pomembni respiratorni in lokomotorni fizioterapevti. Ti pacienti so vsi imunsko oslabljeni; ker je nevarnost okužbe večja, jih izoliramo v posebnih sobah.« Kot še dodaja dr. Gradišek, na UKC transplantacijskega programa niso zmanjšali, zato pa si toliko bolj prizadevajo, da se iz 47 let starih prostorov čim prej preselijo v nove prostore za intenzivno zdravljenje.

Letos že 116 presaditev organov

Kljub kadrovskim in prostorskim težavam zaradi epidemije covida-19 so strokovnjaki UKC Ljubljana letos presadili 116 organov – lani 95. Transplantacijsko dejavnost presaditve pljuč so sicer začeli konec leta 2018 in dosegli popolno samostojnost. V svetu je že bilo nekaj primerov presaditev pljuč pri bolnikih s covidom, vendar so to posamezni primeri v velikih centrih; zato so v »majhnem« UKC Ljubljana na uspešno zadnjo presaditev in s tem na dokazani napredek programa transplantacije pljuč še toliko bolj ponosni. »Seveda pa je bila presaditev mogoča, ker smo dobili tako ustreznega darovalca kot prostor in ekipo,« pravi doc. dr. Ivan Kneževič, vodja transplantacijske dejavnosti v UKC Ljubljana.