Naši otroci so lahko vse prej kot nedolžni

Ljubljana – Vedenjske motnje ima 4 odstotke otrok, odstotku od teh pa diagnosticirajo brezčutne neobčutljive poteze. Te večajo verjetnost, da bodo otroci v odrasli dobi prepoznani kot psihopati, ki jih je v celotni populaciji odstotek. Zgolj ta odstotek psihopatov zakrivi 80 odstotkov najhujših kaznivih dejanj. Veliko lahko naredimo že z zgodnjo diagnostiko pri otrocih, a se potem zatakne. Ne vemo, kam naj jih damo in kako naj delamo z njimi.

O problematiki otrok z vedenjskimi motnjami in brezčutnimi neobčutljivimi potezami bodo še danes govorili na seminarju v Ljubljani, na katerem sta tudi klinični psiholog in svetovalec z britanske nacionalne klinike za težave v vedenju Matt Woolgar ter profesorica razvojne psihopatologije z londonske univerze Essi Viding. Oba sta poudarila, da so vprašanja obravnave otrok s tako hudimi vedenjskimi motnjami še vedno brez odgovora. Otroke, ki so zelo nasilni do drugih, do živali in ne kažejo ljubezni do staršev, ­je pametno takoj peljati k ­strokovnjaku.




Razlogov, da se otrok vede tako, kot se, je lahko veliko. Dokazano pa je, kot je dejala predsednica Združenja za otroško in mladostniško psihiatrijo (ZOMP) Hojka Gregorič Kumperščak, da gre pri otrocih z brezčutnimi neobčutljivimi potezami za genetiko. »To pomeni, da smo jih vedno imeli približno enako. Ampak niso bili odkriti, z njimi nismo naredili nič.« Tudi danes z njimi naredimo premalo, ker odgovorov, kaj bi bilo pravo in učinkovito delo z otroki, ki so sposobni tudi umora, nimamo. Rešitve se kažejo le v delu z najmlajšimi, je pojasnila Hojka Gregorič Kumperščak. »Če so dovolj zgodaj diagnosticirani, lahko morda preprečimo razvoj v psihopatijo. Diagnosticiramo večino, tu se potem stvari ustavijo, ker še nimamo specialnih programov.«
 

Diagnoza ni usoda

Začeti je treba zgodaj, pri štirilet­nikih, je dejala Essi Viding. »Če ti otroci živijo v urejeni družini, se možnost nadaljnjega razvoja teh potez zmanjša. Genetika tako ni njihova usoda.« To dokazujejo tudi najnovejše študije iz Avstralije, kjer so terapevti svetovali staršem s slušalkami v ušesih, kaj naj naredijo z otrokom. Essi Viding je poudarila, da tovrstni treningi starševstva v zgolj enem življenjskem obdobju niso dovolj. »Če imaš visok krvni tlak, ne greš na dieto le za tri tedne. Če imamo otroka z visokim tveganjem za tako vedenje, ne moremo pomagati le s starševskimi nasveti pri štirih letih in pričakovati, da bo zadeva rešena. V te družine je treba več vlagati.«

Hojka Gregorič Kumperščak je opozorila, da bi se o teh otrocih morali učiti tudi na pedagoških fakultetah, fakultetah zdravstvenih in socialnih ved. Da bi morali biti pri tem bolj jasni, je prepričana tudi ravnateljica Vzgojnega zavoda Planina Leonida Zalokar. »Če rečeš, da otrok kaže vse poteze psihopatske osebnosti, to menda ni spodobno in je povsem nestrokovno, zato te skušajo z vrha ex cathedra profesorji, zdravniki, uradniki in drugi dušebrižniki povsem degradirati.«

Neukrepanje lahko stane

Prav ignoranca je najslabša, je dejala Essi Viding. »Ne rečemo, da je otrok psihopat, saj je to motnja, diagnoza odraslih. Treba je vedeti, da nihče ne dobi duševne motnje kar iznenada ali kot darilo za 18. rojstni dan. Če ignoriramo znake, ko so otroci majhni, bo delo z njimi čedalje težje. Izogibanje pogovorom in diagnozam pomeni vedno več odraslih, ki bodo nevarni drugim in bodo družbo veliko stali.«

Programov za starejše otroke, ki prej niso bili obravnavani, ki bi dokazano pomagali, še ni. Essi Viding pravi, da poskušajo doseči pravo vedenje tako, da se otrokom tako vedenje izplača. Zakaj se premika tako počasi, je jasno povedala. »Ti otroci se nam ne smilijo, ker so težavni. Njihove starše, ki so lahko čudoviti in imajo povsem zdrave ostale otroke, družba vidi kot slabe, in zato se bojijo javno postaviti za te otroke.«