»Narediš pregrado tu, pa najdejo pot drugje«

Fara – »Do neznancev, o katerih domnevaš, da so nelegalno prešli mejo, pristopiš previdno, saj je to osnova policijskega dela,« pravi Emin Čufar s kočevske policijske postaje, ki je v zadnjih desetih dneh med patruljiranjem na 93 kilometrih meje, kolikor je je na območju te policijske postaje, obravnaval štiri tujce, ki so nezakonito prečkali mejo. Najprej enega, potem še skupino treh.

»O tujcih v teh krajih nas obvestijo domačini ali pa jih sami izsledimo,« nadaljuje policist Čufar, ki je bil v petek v mešani patrulji z vojakom Janezom Hočevarjem, oboroženim s prepričljivo avtomatsko puško. Po podatkih policije so ljudje, ki nelegalno prehajajo mejo, v 97 odstotkih moški, stari pa so od 18 do 34 let. »Ogovorimo jih v preprosti angleščini, da ugotovimo, kateri jezik govorijo, paštunski ali farsi,« razloži policist. Prvega govorijo Afganistanci v svoji domovini in pakistanskih provincah.

Govorcev tega jezika je od 45 do 60 milijonov. Farsi ali perzijščino pa govorijo v Iranu, Tadžikistanu, Uzbekistanu, Afganistanu, v nekaterih predelih Kavkaza in v Srednji Aziji – skupno 110 milijonov ljudi. »Potem vemo, katerega prevajalca poklicati.«
Neznance varnostno pregledajo in pokličejo intervencijsko vozilo, torej »marico«, da jih odpelje na policijsko postajo.

»Ugotavljamo, od kod prihajajo, po kateri poti so prišli, na postaji pa je na vrsti ponovni varnostni pregled,« pojasnjuje Čufar. Ko pride prevajalec, nadaljujejo, kot pravijo na policiji, »z zbiranjem obvestil«.

Policijskemu postopku se ne upirajo

Lani so, razloži Igor Hrastnik, policijski inšpektor z oddelka za državno mejo in tujce pri ljubljanski policijski upravi, med migranti prevladovali Afganistanci, Turki in Sirci, letos pa tudi ljudje iz Pakistana, Bangladeša, Maroka, Jemna in Irana, ki matične države zapuščajo zaradi različnih razlogov, zaradi vojne, verskih razlogov, spolne usmerjenosti.

»Do zdaj so še vsi, ki smo jih prijeli, sodelovali v postopku,« pravi Čufar. Večina tistih, ki jih najdejo na Kostelskem, je utrujenih, izčrpanih in jim takoj ponudijo hrano, pijačo in zdravniško pomoč. »V tem vremenu, ko skorajda vsak dan dežuje, so še bolj utrujeni in izčrpani,« pripoveduje sogovornik, ko govori o ljudeh, ki so v te kraje prišli večinoma po balkanski poti, torej iz Bosne čez Hrvaško.

»Iz Velike Kladuše in Bihača je do Črnomlja in Metlike ura vožnje, tako da ni presenetljivo, da se je tudi na območju policijske uprave Ljubljana povečalo število ljudi, ki nelegalno prehajajo mejo,« pojasnjuje Hrastnik. Toda največjo rast nezakonitih prehodov meje opažajo na območju novomeške policijske uprave, kjer imajo 232 kilometrov državne meje. Lani so prijeli 84 tujcev, letos pa do konca prejšnjega tedna 1746 ljudi, ki so nelegalno prešli mejo. Medtem ko so teh marca obravnavali najmanj letos, 52, jih je bilo aprila 167, maja 646, junija 494 in do sredine julija 203.

Na število ilegalnih prehodov meje vpliva vreme

»Vreme, predvsem otoplitev, in upad Kolpe vplivata na povečano število nelegalnih prehodov meje,« pravi Igor Hrastnik, ki ni začuden, da gredo tujci čez mejo tudi na tako zahtevnem območju, kot je kanjon Kolpe. »Migrantski tokovi so kot voda: nekje mejo zapreš, pa gredo drugje.«

Nezakoniti prehodi so razpršeni vzdolž celotne Kolpe, saj tujci mejo prehajajo na točkah, kjer niso postavljene začasne tehnične ovire. »Pred časom so tu imeli vodnike, zdaj pa se zanašajo na podatke, ki jih je mogoče dobiti na spletu,« razlaga Hrastnik. Domačini v to niso vpleteni. Razlika med tistimi, ki so nezakonito prehajali mejo pred letom ali dvema, in sedanjimi migranti je v tem, da so bili prvi finančno dobro podprti, zdaj pa prihajajo predvsem ekonomski migranti. »Sami pravijo, da iščejo boljše življenje,« pravi policijski inšpektor.

Za večino Slovenija ni ciljna država – največ zanimanja je za Nemčijo, Francijo, Italijo –, a je število vlog za mednarodno zaščito vseeno veliko, vsaj glede na velikost države. Do zdaj je Slovenija priznala mednarodno zaščito 600 ljudem, 250 je prosilcev, 66 pa jih čaka na oddajo prošnje. »Če je njihova vloga zavrnjena, jih po sporazumu vrnemo v eno od držav, iz katere so prišli, ali prek centra za tujce,« pojasnjuje Igor Hrastnik, ki komentiranje očitkov nevladnih organizacij, da Slovenija migrantom ovira dostop do vloge za mednarodno zaščito, prepušča vrhu policije in ministrstvu, prepričan pa je, da slovenska policija izvaja tisto, kar zahtevata evropska in nacionalna zakonodaja, in da policisti delo opravljajo strokovno in zakonito.

Ograja uničuje turizem

Kar se dogaja v dolini Kolpe, močno vpliva tudi na življenje prebivalcev. Domačini, s katerimi smo govorili, so vsi že videli tujce, ki jih je zaradi nezakonitega prehoda meje zajela policija. »A zato se ne počutim niti malo ogroženo, živim tako kot prej,« poudarja 37-letna Nataša Letig iz Laz pri Kostelu. Z zaostrovanjem položaja na meji so se njihove življenjske razmere poslabšale, pa opozarja dr. Stanko Nikolić s Hriba pri Fari, predsednik turistično-športnega društva Kostel: »Zaradi ograje je dostop do Kolpe onemogočen. Prostori za kopanje, ki so bili lani odprti, so zdaj zaprti.« S tem je turizem, ki je temeljil predvsem na naravno ohranjeni reki Kolpi in gradu Kostel, doživel hud udarec. »To je smrt za turizem,« pravi Nikolić.



Jože Klarič iz Potoka, ki je pred več kot dvema desetletjema med prvimi začel organizirati vožnjo s kajaki, kanuji in rafti po Kolpi in je posel že predal sinu, se spominja časov, ko so v sezoni prepeljali celo tisoč ljudi. Letos so ji prepeljali morda 50. »Policija pride in odklene vrata v ograji, da se spustimo v vodo, potem pa nas pridejo iskat na cilj, da spet odprejo vrata ograje. So prijazni, toda ta postopek za nas in za goste ni prijeten,« pripoveduje Klarič. Obenem se zavedajo, da bi nastale velike težave, če bi se komu na vodi kaj zgodilo in bi morali iz (ograjene) vode na slovenski strani do kraja, kjer bodo vrata v ograji odprta …

Z razmerami so redki zadovoljni, eden od teh je Franc Poje iz slovenskega Kužlja. Živi tik ob mostu čez Kolpo, kjer je tudi ograja z rezilno žico na vrhu: »Vsako jutro vrata na mostu odprejo in zvečer zaprejo. Meni je všeč, ker ni ljudi.« Moral se je navaditi na ograjo, ki teče tako rekoč po njegovi parceli, a tako pač je. Navadiš se. Vendar se, tako kot njegova žena Stanka, le vprašaš, ali se Slovenija ni z ograjo odpovedala mejni reki Kolpi oziroma jo je nekako celo prepustila Hrvaški …

Ograja ni rešitev za migracije

»Ograja je boleča izkušnja,« pravi tudi Nataša Letig. Nekoč je imela od doma do Kolpe vsega 300 metrov. Reka je še vedno tam, kjer je bila, vendar ni na dosegu roke: »Če hočem namočiti noge v Kolpi, moram kilometer stran. In če grem na drugo stran, do Petrine, se peljem tik ob žici. Ni prijetno.« Ne samo za prebivalce doline, ki so bili vedno vajeni skupnega življenja ljudi z obeh bregov Kolpe, tudi za obiskovalce je pogled na ograjo odbijajoč. Grozljiv.

Vprašanje je, kdo je na kateri strani ograje, poudari Letigova, ko opisuje Gladloko, kjer je na naši strani ograja, ki teče tik ob Kolpi, do katere ni mogoče, na drugem bregu pa je plaža. Hrvati se, tako kot vsa desetletja do zdaj, kopajo. »Smiselno je vprašanje, kdo je za ograjo in kdo zunaj nje,« pravi Kostelka.



Ograja ne more biti dolgoročna rešitev za ilegalne migracije, razmišlja: »Problem migracij lahko rešujejo le zreli ljudje in nekje drugje, ne pa na lokalni ravni in tudi ne na ravni Slovenije. Naša oblast bi morala o tem razmišljati.«

Tudi zato, ker izkušnja njene hčerke, osnovnošolke, v normalni družbi ni sprejemljiva: »Učitelj športne vzgoje je poklical policista, da je odprl ograjo, in so šli brodit po Kolpi.« To bi moralo biti v 21. stoletju in v Evropi nesprejemljivo, meni Letigova, ki še dodaja: »Ljudi, ki so prečkali morje, ena taka ograja ne bo ustavila. Rešitve bi morali iskati drugje.«