Namesto nakupovalnih centrov so bile železniške postaje

Ljubljana – Ni mogoče spregledati velikega pomena, ki ga je imela žleznica v preteklosti, kraji skozi katere se je vila, so postali del gospodarskega razvoja. V Arhivu RS je do konca septembra na ogled razstava Z vlakom čez mejo/Vlakom preko granice, ki prikazuje zgodovino železnic v obmejnem pasu.

Železnice so tema, ki povezuje ljudi, regije, narode in države. Tokrat so povezale arhive, ki hranijo gradivo, povezano z njimi: "Na zgodovino železnic se vežeta razvoj in zgodovina drugih pomembnih področij, kot je razvoj gospodarska, različni vidiki potovanj, turizma, širjenje raznolikih kultur, nenazadnje tudi hitrejšega širjenja znanja," je poudarila mag. Natalija Glažar, višja svetovalka za mednarodno sodelovanje v Arhivu RS in povzela besede nekega arhitekta, da je 19. stoletje čas železniških postaj, 20. stoletje letališč in 21. stoletje žal nakupovalnih centrov.

Tehnična dediščina, železničarji in potniki

Razstava, ki je bila pred tremi leti prvič predstavljena v Državnem arhivu za Medžimurje v Štrigovi, je nastala v mednarodnem projektu, v katerem sodelujejo trije slovenski (Pokrajinski arhiv Maribor, zgodovinska arhiva na Ptuju in v Celju) ter prav toliko hrvaških arhivov (državni arhivi v Varaždinu, Zagrebu in za Medžimurje), skupina, ki ga je pripravljala, pa se je poimenovala SIHeR. V Arhivu RS so razstavo, ki so jo prejšnji teden odprli ob mednarodnem dnevu arhivov, obogatili še z lastnim gradivom in eksponati Železniškega muzeja Slovenskih železnic.

Poleg Južne železnice, ki je bila temelj za izgradnjo drugih prog, je predstavljenih še pet prog, ki prečkajo državno mejo na območju pristojnosti omenjenih arhivov: Pragersko–Ptuj–Čakovec–Kotoriba/Varaždin, Zidani Most–Zagreb–Sisek, Čakovec–Mursko Središče–Lendava, Krapina–Rogatec, Savski Marof–Kumrovec–Stranje. Slednja je predstavljena tudi s pomočjo črno-belih fotografij Kruna Sudca, ki kažejo na minljivost in tematizirajo spremembe, ki so zaznamovale obmejno območje v preteklih desetletjih.

Čezmejne povezave so predstavljene kot tehnična dediščina, saj je preko upodobitev in komentarjev predstavljena infrastruktura, prikazani pa so tudi železničarji in potniki, ki so pustili neizbrisen pečat tem progam in življenju ob njih. Poleg upodobitev postaj, mostov, lokomotiv, vlakov in voznih redov so predstavljeni tudi raznoliki dogodki, ki so zaznamovali vsakdanjik železnice, na primer gneča na peronih, fotografije nesreč, upodobitve železniških pihalnih godb in družabna srečanja železničarjev.

Parni stroj

Ravnatelj Železniškega muzeja Slovenskih železnic Mladen Bogić izpostavlja, da veliko ljudi misli, da sta bili proga od Stocktona do Darlingtona, po kateri je leta 1825 zapeljal prvi vlak »Locomotion No. 1« prva železnica in lokomotiva. Vendar pa je bila prva zelo preprosta lokomotiva narejena že v letih 1803 ali 1804, to je bil parni stroj, ki ga je bilo mogoče naložiti na voziček in zvezat s kolesi. Anglež George Stephenson je 1824 izdelal prvo parno lokomotivo. Proga iz leta 1825 je bila enotirna, po njej se je lahko vozil vsak, ki je plačal pristojbino za uporabo te infrastrukture. Po njej so se vozili z lokomotivami in s konjsko vprego in kljub količku, ki je določal, da kdo prej pride do njega, ima pravico do poti, je pogosto prihajalo do prepirov.

Zato Bogić za pravi začetek železnic šteje leto 1830, ko je bila zgrajena vodena proga med Liverpoolom in Manchestrom, po kateri ni več nihče hodil ali se vozil z vozom. Uporabljal jo je lahko vsak, ki je plačal prevoznino ali plačal ali karto za prevoz. Med parnimi lokomotivami se je najbolj obnesla Stephensonova lokomotiva »Rocket« s hitrostjo 56 kilometrov na uro, ki je že leta 1830 povozila človeka.



Leta 1832 so začeli graditi železnice v Franciji, nato 1835 v Belgiji in Nemčiji. V Avstriji so prvo železnico zgradili leta 1827 od Linza do Budjevic. Za gradnjo proge od Dunaja proti Jadranskemu morju je leta 1836 pri koncesiji Rotschilde prehitel dunajski bančnik baron Jurij Sina, ki je postal koncesionar za progo Dunaj–Gloggnitz pod Semmeringom. Ker mu je zmanjkalo denarja, je nadaljnjo gradnjo proti Trstu prevzela država. Ta je pozneje, leta 1858, Južno železnico z vsem inventarjem in strasnkimi progami prodala mednarodnemu finančnemu koncernu družbi Južne državne železnice.

Maribor namesto Ptuja

Projektant in glavni nadzornik železniške povezave Dunaj–Trst je bil Carl Ritter von Ghega. Železnico čez Semmering so začeli graditi leta 1848 (dejansko že 1842), vendar je bila zaradi težavnega terena končana šele 1854. Traso od Gradca do Celja je država gradila v lastni režiji, odločila se je za krajšo različico z manj vzponi, skozi Maribor, pri čemer so izpustili Ptuj. Lokomotiva »Ocean« je bila prva, ki je 27. aprila 1846 prevozila smer Celje–Maribor.

Progo Celje–Zidani Most je gradil zidarski mojster Johan Piko iz Beljaka. Med gradnjo proge od Litije proti Ljubljani je izbruhnila marčna revolucija leta 1848, zato je precej delavcev odšlo domov. Ljubljanska železniška postaja je bila zgrajena 18. aprila 1848. Franc Jožef je bil prvi avstrijski cesar, ki je obiskal Ljubljano po železnici 10. maja 1850. Leta 1856 je bil odprt odsek med Ljubljano in Postojno, leta 1857 pa med Postojno in Trstom. Vendar pa je bilo to za pričakovani gospodarski racvet Trsta prepozno, saj se je leta 1851 del prekomorskega blagovnega prometa iz Trsta preusmeril v severnonemška pristanišča.