Najdražji občinski delavci iz Kobilja, Osilnice

Ljubljana – Naši župani so lani v povprečju dobro poslovali: ob 1,977-milijardnih prihodkih so imeli 26,5 milijona evrov presežka. Za plače in druge izdatke občinskih uslužbencev je šlo dobrih 127 milijonov evrov: v Ljubljani so za ta namen razdelili 5,4 odstotka prihodkov proračuna, v Kobilju rekordnih 13,3 odstotka. So majhne občine torej (pre)drage?



Mnenja so različna, številke pa neizprosne. Kažejo, da so med najdražjimi najmanjše občine: Kobilje, Osilnica in Hodoš. Majhne občine so obenem najbolj zadolžene (Gornji Petrovci, Solčava, Komenda), a so bile med letoma 2015 in 2017 tudi med najbolj uspešnimi po črpanju evropskih sredstev – Grad, Pivka, Podlehnik.



Uslužbenci Mestne občine Ljubljana (Mol) so lani dobili izplačanih rekordnih, dobrega pol milijona evrov nadur ali štiri odstotke mase za plače in druge izdatke, za delovno uspešnost pa so bili nagrajeni še s 435 tisočaki. Največ, 142.000 evrov, so za potovanja porabili v mariborski občinski upravi, tudi zaradi pogostih obiskov župana Andreja Fištravca z delegacijami na Kitajsko, medtem ko so brez nadur in priznane uspešnosti ostali uradniki v 32 občinah. Nobene nadure niso izplačali v 68 občinah. Če so v petih največjih mestnih občinah za plače skupaj z vsemi izdatki – od regresa, povračil, nadomestil, delovne uspešnosti do nadur – namenili od pet do sedem odstotkov prihodkov proračunov, so občine s peščico zaposlenih zase porabile od 11 do 13,3 odstotka. Na Bledu so si občinski uslužbenci izplačali 1,6-krat več nadur kot v Kopru, v Izoli le 53 evrov.

Sodeč po najmanjšem izplačilu v državi za delovno uspešnost v višini 123 evrov so najslabše delali braslovški občinski uradniki. Kolegi v Cankovi in Dupleku s službenimi potovanji niso povzročili niti evra stroškov, zelo malo – 21 evrov – so si jih »privoščili« v Lenartu, v nasprotju z uslužbenci ljutomerske in piranske občine. Njihov strošek za službena potovanja je tisočkratnik lenarškega. Če so kranjski uradniki z občinskimi financami ravnali skrajno racionalno in leto končali s šestimi milijoni plusa, so razsipni Mariborčani ustvarili šestmilijonski minus. V rdečih številkah je končalo še 77 drugih občin.
 

Brez majhnih ni razvoja podeželja

A gole številke, meni docentka na fakulteti za družbene vede dr. Simona Kukovič, ne povedo dovolj. Majhnost občin je prevečkrat tarča kritik, saj učinkovitost in finančna poraba ne smeta biti edini merili: »Majhne občine so – čeprav v primerjavi z velikimi občinami večji delež proračuna porabijo za svoje delovanje – pomembne za razvoj zlasti podeželja in vsaj večina je upravičila svoj obstoj.«

Kaj pa nadure? Strokovnjak za lokalno samoupravo dr. Boštjan Brezovnik jih pripisuje obsegu nalog občin, ki se je »od zadnjih velikih teritorialnih členitev Slovenije leta 1998 podvojil, obseg sredstev pa temu ni sorazmerno sledil«. Meni, da je občinskih javnih uslužbencev glede na obseg zakonsko določenih nalog »bistveno premalo in da so zaradi tega bolj obremenjeni«. Alja Bebar iz kabineta župana Mola pravi, da so lanske nadure v znesku 536 tisočakov primerljive s prejšnjimi leti in da ob zakonskih omejitvah veljajo pri »izjemoma povečanem obsegu dela«: »Pri njihovem izplačilu je treba upoštevati število zaposlenih in višino osnovnih plač in obseg dela.« Na Molu je bilo lani okrog 570 zaposlenih, nadure so predstavljale slabe štiri odstotke sredstev za plače in druge izdatke.
 

Majhnost ni vedno prednost

Majhnost slovenskih občin je enkrat prednost, drugič vzrok za potop. Po Brezovniku manjše občine sprejemajo racionalnejše odločitve, saj morajo gospodariti z manjšim obsegom občinskih javnih financ. A so tudi izjeme. V Gornjih Petrovcih, ki so že leta najbolj zadolžena občina na prebivalca – zadolževali so se prek javnega podjetja –, znaša proračun 2,3 milijona evrov, za plače uradnikov ga gre desetina ali 248.000 evrov, od tega slabih deset odstotkov (22.000 evrov) za delovno uspešnost. Rekorden dolg pa ostaja … Kukovičeva pravi, da dolg ni enak dolgu, zadolževanje občin pa je »pogosto le fikcija, ki zamegljuje in vnaša nezaupanje v njihovo delovanje. Skupni dolg 212 slovenskih občin je lani znašal 840 milijonov evrov, kar je manj kot tri odstotke BDP in je bil v primerjavi z dolgom države kaplja v morje.« V Petrovcih so prepričani, da je za njihov dolg krivo »krivično financiranje«.
 

Interesne zveze občin doslej le na papirju

Projekti v OVE in URE ter trajnostni promet, za katere bo v prihodnje na voljo evropski denar iz sklada Elena, kažejo, da se bodo morale manjše občine povezovati, da bodo lahko kandidirale, saj znaša spodnja meja vrednosti projektov iz sklada 30 milijonov evrov. Brezovnik meni, da naše občine ne bi smele imeti težav, kar že dokazujejo z učinkovitim povezovanjem v skupne občinske uprave: »Je pa res, da se v preteklosti niso povezovale v interesne zveze občin, čeprav imamo to obliko povezovanja uzakonjeno že od leta 2000. Če bodo hotele kandidirati na javnih razpisih za dodatna sredstva, se bodo morale povezovati in, še pomembneje, uskladiti medsebojne interese.«