Najboljša turistična kmetija v Evropi je v Trenti

Bralci britanskega medijskega velikana The Guardian so kot prvo priporočilo za obisk turistične kmetije v Evropi izbrali Ekološko kmetijo pri Plajerju v Trenti. Zato smo tudi mi obiskali ta košček posoškega raja v osrčju Triglavskega narodnega parka. Lokacija kmetije pod impresivnimi gorami resda precej pripomore, toda presežek Pretnerjevi ustvarijo z domačnostjo, ustrežljivostjo in seveda s hrano, ki temelji na divjačini.

Guardianov spletni portal je tako na podlagi izbora svojih bralcev namenil Trentarjem lep kompliment, za nameček pa so med 20 najboljših turističnih kmetij uvrstili še Turistično kmetijo Francinovi na Krasu, Pr' Povšin na Bledu in Turistično kmetijo Lešnik nad Šmartnim pri Slovenj Gradcu.

Kot je poudarila ena izmed bralk, ki je izkusila spanje na senu, je nekaj čistega in brezčasnega glede Slovenije in kmetije Pri Plajerju: »Senena postelja je topla in udobna, kar čarobna po dnevu hoda po Soški poti. Razgledi na gore so neverjetni, živali lahko nahraniš, domača kuhana hrana je sveža, nasitna in vedno postrežena z nasmehom. Kar preselila bi se tja.«



Gostje turističnih kmetij niso povsem naključni turisti, temveč povsem ciljno naravnani obiskovalci, ki vedo, kaj hočejo, in so za to pripravljeni tudi plačati pošteno ceno. Če jih ponudba prepriča, se bodo vračali redno kot letni časi. »Večina naših gostov je stalnih,« nam potrdi Stanka Pretner, Prlečanka, ki je pred debelima dvema desetletjema zapustila rodne ormoške kraje z največ sončnimi urami v Sloveniji in se preselila v alpsko dolino, kjer lep del leta vlada senca. »To je bil podnebni šok, da se mi je na začetku skoraj zmešalo,« se danes nasmehne.

Mažoretka še ni

Z možem Markom zdaj vzgajata že deseto generacijo Pretnerjev. Sinova Jakob in Gregor si že puščata brado, Matevž ne zaostaja prav veliko, medtem ko malce sramežljiva Maruša še uživa brezskrbno otroštvo. Turistične izkušnje si je družina s sobodajalstvom nabirala že v 80. letih prejšnjega stoletja, kmalu po prelomu tisočletja pa sta zakonca vse skupaj nadgradila s turistično kmetijo. In več kot očitno zadela v polno, vedoč, da sta si s tem pač naložila garaško delo brez urnika, ki se nikoli ne konča.



Guardianov poziv, naj jim pošljejo nekaj fotografij kmetije, sredi obilice dela niti nista resno jemala. »Mislil sem, da gre za kakšno lažno novico, pa še časa nisem imel, da bi sploh odgovarjal,« je opisal Marko Pretner. Le kdo bi mu zameril? V Trenti vodi informacijsko središče TNP, poje v pevskem zboru, igra v gledališki skupini, tako in drugače je aktiven v krajevni in agrarni skupnosti, turističnem društvu, Zadrugi Soča Trenta, športnem društvu in kot pravi Trentar tudi v Lovski družini Soča. »Samo mažoretka še ni,« si ga v smehu privošči žena. »Z aktivnostjo si zagotovimo neko normalno življenje s socialnega in kulturnega vidika, navsezadnje tudi ekonomskega,« jo dopolni mož.

Dolina Trente bi bila brez turizma danes najbrž videti hudičevo prazna. S šestimi kampi, vsemi apartmaji in vikendi pa daje na voljo več kot 3000 turističnih postelj in s tem posredno ali neposredno zaslužek 200 domačinom, ki ponosno vztrajajo pod vršaci.

Neizkoriščeni potencial

V celotni dolini Soče je trenutno 600 namestitvenih enot, med njimi pa – žal – samo 12 turističnih kmetij. »Vsaka izmed teh je zelo samosvoja in vse poslujejo odlično. Če spremljamo podatke v našem rezervacijskem sistemu, je povpraševanj za nastanitev na turističnih kmetijah od tri- do petkrat več kot za druge namestitvene objekte,« poudarja direktor Zavoda Dolina Soče Janko Humar: »To pomeni, da imamo na trgu zelo konkretno in oprijemljivo tržno nišo, mi pa lahko sprejmemo le majhen del zagotovljenih gostov.« Turizem na kmetijah je gotovo eden naših največjih neizkoriščenih potencialov, opozarja in hkrati nakazuje, da bi bil lahko prav ta turistični segment posoški korak naprej proti petzvezdičnim doživetjem. »Še posebno dodano vrednost temu segmentu zagotavlja valorizacija lokalnih oziroma domačih proizvodov. Seveda nam naše modrovanje nič ne pomaga, če se za to dejavnost ne bodo odločili kmetje sami,« pristavi.



Resnega kmetovanja razen za nekaj samopreskrbe brez turizma v teh krajih ne bi bilo. »S kmetijo ni dobička, turizem pač prinese vse. Je pa res, da prav s kmetijo privabljamo goste,« pravi Stanka, sicer tudi predsednica Društva podeželskih žena. Pretnerjevi danes skrbijo za 40 ovac, kobilo Piko in oslička Jakija ter pasjega veterana Meda. Včasih jim družbo delajo še kakšen krškopoljski prašič in nekaj perutnine.

Domače meso je dobro tudi za vegetarijance

»Ne zgolj hrana, ampak ekskluzivna hrana je najpomembnejša ponudba,« pravi Marko. Več kot polovica mesa, ki se pri Plajerju znajde na krožniku, je divjačina, ki jo upleni ali odkupi zgolj v tem delu Soške doline. Preostalo je večinoma domača jagnjetina, svinjskega mesa pa ni najti, razen v suhomesnatih izdelkih. »Opažamo, da se odnos do hrane izboljšuje, gostje pa vso pozornost namenjajo izvoru hrane in sledljivosti. Mesa jedo manj. Zaupajo pa tistemu, kar vidijo. Celo vegetarijanci so že rekli, da bodo pojedli nekaj mesa, ker je res naše,« je opisal.



Pred leti so se po sili razmer odpovedali mlečni živini, tako da odtlej mleko in mlečne izdelke odkupujejo od tamkajšnjih ekoloških kmetov. Ker pa podmladek že lahko poprime za večino odgovornega dela, bo družina v prihodnosti spet ponujala svoje sire in podobne izdelke.

»Oni naju rešujejo,« je mati brez zadržkov pohvalila otroke. »Poleti naredijo vse, bistveno težje nama je jeseni, ko ostaneva sama.« Najstarejši se izobražuje za zootehnika, srednji bo nadaljeval lovsko tradicijo in v Avstriji obiskuje šolo za puškarja, najmlajši sin hodi na tolminsko gimnazijo. Ob našem obisku je s svojim dekletom Uršo ravno pripravljal postelje sena za devet gostov, ki so se najavili. »Ponudbo smo uvedli, da bi imeli z brati žepnino. Je pa kar lepa žepnina,« je zadovoljno priznal Matevž, a se sredi dela ni pustil motiti.



Kmetija v peščici razpršenih objektov lahko sprejme 17 ljudi, še nekaj dodatnih ležišč je na voljo na senu. Pri Plajerju gostijo turiste vsaj 150 dni na leto in jih razvajajo z zajtrki in večerjami. »Ne vprašamo jih, kaj bi jedli. Mi jim pač skuhamo,« je dejala Stanka. V povprečju se v Trenti zadržijo pet dni, nekateri pa celo tri tedne. Živali so kakopak atrakcija. Otroci se jih ne naveličajo. »Neka družina nas je obiskovala zaradi zajcev. Ko jih nismo več imeli, se niso nikoli več vrnili,« je pojasnila.