Na svojem mestu

Če bi mi zamlada kdo rekel, da bom resna leta preživel daleč od mestnih luči, bi mu, L'ubl'ančan, odbrusil: »Ti si pa res en kmet, da kaj takega pomisliš!« Danes se vprašam, kdo je tu kmet. Jaz nisem, živim pa na kmetih.

Konotativno zrnje od plev sem ločil že v Ljubljani, denotativnega mi še ne uspeva. V petnajstih letih se na deželi nisem naučil voziti traktorja, znam pa uporabljati koso, samohodno in kosilnico na nitko. Tudi gumijaste škornje si obujem, če je treba. In je treba, »ko rosa zarje jutranje oblizne ti nogo«, kot smo v rdeči davnini v zboru žgoleli.

Ne gnusi se mi popestovati mačka, pse preganjam z vsemi mogočimi pripomočki, hladnimi kajpak, sem sodi tudi leden curek. Če so me v mestu učili, da so ponoči vse krave črne, zdaj v živo opažam, da podnevi pač niso in da črn ni samo bik, ampak je lahko tudi njegova nevesta. O medvedih drugič.

Borovnice, aronija, maline, jagode, jabčki, vse to poznam že dolgo, le da ne rastejo v sadje-zelenjavi, ampak si jih odtržem sam. Če me le kdo opozori, da so dozorele. Jej, skoraj bi na češnje pozabil.

Kolesarstvo spremljam že zelo dolgo, od časov Bernarda Hinaulta, če komu to kaj pomeni, zdaj pa sem našel vzporednico tega čudovitega športa s kurništvom. To je skrb za kokoši. Če jim daješ le pšenico in mešano zrnje, štiri kure v enem dnevu znesejo eno jajce. Koliko pade na eno, je težko izraziti.

Potem jim dodaš tako imenovano krmo, ki vsebuje določene vitaminske dodatke, lahko pa vitamine v najčistejši obliki. In če namesto žlice vitaminov za 40 kur štirim vržeš pest – se jajca vsak dan v kurniku gnetejo. Ker so kokodajse dopingirane.

Tudi vrt imamo, joj, koliko pridelanega raste za ogrado. Le da ne vem, kaj je kaj. Saj niti ni pomembno, ko je na krožniku, je vse jasno. Kot to, da sem, naj se sliši kmetavzarsko ali ne, kot nemeščan srečen.