Galerija
Šola, kjer so se srečevali različni svetovi
Več kot petdesetletna zgodovina pod istim imenom se zaključuje.
OŠ Bičevje od 1. septembra ne bo več, ker bo pridružena OŠ Kolezija, ostajajo pa spomini na 54-letno zgodovino in lepo mladost. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Včeraj so na ljubljanskem mestnem svetu potrdili predlog o pripojitvi Osnovne šole Bičevje k Osnovni šoli Kolezija. Pripojitev sicer ne pomeni ukinjanja samostojne šole, pomeni pa prekinitev delovanja OŠ Bičevje kot samostojne pravne osebe. Torej na kratko: OŠ Bičevje od 1. septembra ne bo več. A ostajajo spomini na dolgo zgodovino – 54 let – in na lepo mladost na naslovu Splitska ulica 13.
Ko je sedanja Osnovna šola Bičevje, ki je bila zgrajena po načrtih arhitekta Emila Navinška, v šolskem letu 1966/1967 prvič odprla svoja vrata, je imela vpisanih 735 učencev v 26 oddelkih. To je bila na novo zgrajena šola, ki so jo v časopisih predstavljali kot »moderno in sodobno opremljeno, kjer imajo učitelji vse možnosti za sodobno poučevanje«. Zmanjšala je prostorsko stisko v bližnjih osnovnih šolah Trnovo in Vič ter na gimnaziji Vič.
V učilnicah se je pouk začel šele 30. septembra, toda razredniki so učence spoznali že nekaj dni prej na športnih dnevih. V prvem letu pa je pouk do četrtega razreda potekal izmenično v dveh turnusih, na višji stopnji pa samo dopoldne. Ta pouk so uredili kot kabinetni pouk. Da so nadomestili izgubljene dneve v septembru, ki so jim jih ukradla zaključna gradbena dela, so izkoristili sleherni dan in zato imeli le šest dni semestralnih počitnic, navaja šolska kronika iz tistega leta.
Zanimivo je, da je bilo popoldansko varstvo do 17.30 organizirano celo za učence višjih razredov, vključno z osmošolci. To je bilo leto, ko jih je obiskal narodni heroj Franc Leskošek - Luka ter razvil prapor in s tem izkazal posebno čast pionirskemu odredu šole (šola se je po njem neko obdobje tudi imenovala).
Proti koncu leta so ugotavljali, da je na razredni stopnji razred ponavljalo sedem učencev, v višjih razredih kar 29, je med drugim mogoče izbrskati v zborniku (Zrasli ste iz bičja), ki so ga izdali pred štirimi leti ob 50. obletnici šole. Sredina 60. let so bili časi, ko so bili cilji in naloge osnovne šole, »da občanom zagotavlja osnovno vzgojo in osnovno šolsko izobraževanje ter jih v skladu z razvojem in potrebami socialistične družbe razvija v samostojne osebnosti socialistične skupnosti«. Šola pa je bila poleg pouka dolžna organizirati še fakultativne ure gospodinjstva, pevskega zbora in dodatne pomoči učencem.
V šolskem letu 1969/1970 so začeli z gradnjo telovadnice, za katero je prej zmanjkalo denarja, in jo kot »največjo in najmodernejšo telovadnico v občini« odprli konec naslednjega šolskega leta, to je na 30. obletnico ustanovitve Osvobodilne fronte aprila 1971. Še eden od posebnih dogodkov, ki jih je v letu gradnje telovadnice poudarila šolska kronika, je bil sprejem sedmošolke Marjane Tratnik, ene od predstavnic slovenskih pionirjev, pri jugoslovanskem predsedniku Titu v Beogradu. Doma so ji pravili kar »naša znanstvenica«, kar je njena mama pojasnjevala z besedami: »Kadarkoli izve v šoli kaj novega ali če prebere kaj zanimivega, vedno o tem doma 'predava'. Najbolj pa se razgovori pri temah iz biologije.«
Medtem ko so učenci z Bičevja v šolo v naravi hodili na Debeli rtič, na smučarski tečaj v Kranjsko Goro, za zimske počitnice tudi na smučarski tečaj na Rakitno in na ekskurzije na Kras ter se je učni uspeh iz leta v leto izboljševal, so na začetku 70. let kot enega pomembnejših vzrokov slabšega uspeha navajali veliko število otrok iz socialno nespodbudnega okolja.
»Kljub uspešni strokovni službi se problematika v tem šolskem letu ni bistveno izboljšala, ker močno narašča število prebivalcev v naselju barak ob Cesti v Mestni Log,« je navajal komentar k uspešnosti v šolskem letu 1970/1971. Razredniki pa so navajali tudi »premajhno delavnost učencev, nezainteresirane starše, že poudarjene socialne probleme, prenatrpan učni program in delno neustrezne učbenike.« Kaj je zaznamovalo 80., 90. in prvo desetletje novega milenija, iz zbornika ni mogoče izvedeti.
So pa za obdobje med letoma 2011 in 2016, ko je šolo obiskovalo približno 40 odstotkov manj učencev kot leta 1966, poleg podatkov, dejavnosti, vključenosti v najrazličnejše projekte od Eko šole do mednarodnih in tudi športnih projektov, zbrali tudi poglede in spomine šolskih delavcev in učencev. Takratnemu devetošolcu Svitu Zemljiču, denimo, je v spominu najbolj ostalo, ko jih je prvič učil učitelj Jamšek, ker je njihova učiteljica matematike zbolela.
»Zelo mi je bilo všeč, ker je pripovedoval zanimive in zabavne dogodke iz svojega preteklega poučevanja. Med uro kemije mu je, na primer, na kateder priletel ženski higienski vložek. Ker je bil že pred tem dogodkom jezen na učence, je takrat samo pobrisal tablo in zaključil. Je pa naslednjo uro izrabil za to, da so se natančno učili o snovi, ki je v vložkih, in plenicah, da vpija«.
Ko je sedanja Osnovna šola Bičevje, ki je bila zgrajena po načrtih arhitekta Emila Navinška, v šolskem letu 1966/1967 prvič odprla svoja vrata, je imela vpisanih 735 učencev v 26 oddelkih. To je bila na novo zgrajena šola, ki so jo v časopisih predstavljali kot »moderno in sodobno opremljeno, kjer imajo učitelji vse možnosti za sodobno poučevanje«. Zmanjšala je prostorsko stisko v bližnjih osnovnih šolah Trnovo in Vič ter na gimnaziji Vič.
V učilnicah se je pouk začel šele 30. septembra, toda razredniki so učence spoznali že nekaj dni prej na športnih dnevih. V prvem letu pa je pouk do četrtega razreda potekal izmenično v dveh turnusih, na višji stopnji pa samo dopoldne. Ta pouk so uredili kot kabinetni pouk. Da so nadomestili izgubljene dneve v septembru, ki so jim jih ukradla zaključna gradbena dela, so izkoristili sleherni dan in zato imeli le šest dni semestralnih počitnic, navaja šolska kronika iz tistega leta.
Zanimivo je, da je bilo popoldansko varstvo do 17.30 organizirano celo za učence višjih razredov, vključno z osmošolci. To je bilo leto, ko jih je obiskal narodni heroj Franc Leskošek - Luka ter razvil prapor in s tem izkazal posebno čast pionirskemu odredu šole (šola se je po njem neko obdobje tudi imenovala).
V Mestni občini Ljubljana deluje 48 javnih osnovnih šol, katerih ustanoviteljica je občina, od tega jih ima 47 določen okoliš. Izjema je Center za usposabljanje, vzgojo in izobraževanje Janeza Levca Ljubljana, ki zaradi posebnosti dela sprejema otroke ne glede na šolski okoliš, iz katerega prihajajo.
Proti koncu leta so ugotavljali, da je na razredni stopnji razred ponavljalo sedem učencev, v višjih razredih kar 29, je med drugim mogoče izbrskati v zborniku (Zrasli ste iz bičja), ki so ga izdali pred štirimi leti ob 50. obletnici šole. Sredina 60. let so bili časi, ko so bili cilji in naloge osnovne šole, »da občanom zagotavlja osnovno vzgojo in osnovno šolsko izobraževanje ter jih v skladu z razvojem in potrebami socialistične družbe razvija v samostojne osebnosti socialistične skupnosti«. Šola pa je bila poleg pouka dolžna organizirati še fakultativne ure gospodinjstva, pevskega zbora in dodatne pomoči učencem.
V prvem šolskem letu 1966/1967 je bilo vpisanih 735 učencev. FOTO: dokumentacija Dela
Od Eko šole do mednarodnih in tudi športnih projektov
V šolskem letu 1969/1970 so začeli z gradnjo telovadnice, za katero je prej zmanjkalo denarja, in jo kot »največjo in najmodernejšo telovadnico v občini« odprli konec naslednjega šolskega leta, to je na 30. obletnico ustanovitve Osvobodilne fronte aprila 1971. Še eden od posebnih dogodkov, ki jih je v letu gradnje telovadnice poudarila šolska kronika, je bil sprejem sedmošolke Marjane Tratnik, ene od predstavnic slovenskih pionirjev, pri jugoslovanskem predsedniku Titu v Beogradu. Doma so ji pravili kar »naša znanstvenica«, kar je njena mama pojasnjevala z besedami: »Kadarkoli izve v šoli kaj novega ali če prebere kaj zanimivega, vedno o tem doma 'predava'. Najbolj pa se razgovori pri temah iz biologije.«
Medtem ko so učenci z Bičevja v šolo v naravi hodili na Debeli rtič, na smučarski tečaj v Kranjsko Goro, za zimske počitnice tudi na smučarski tečaj na Rakitno in na ekskurzije na Kras ter se je učni uspeh iz leta v leto izboljševal, so na začetku 70. let kot enega pomembnejših vzrokov slabšega uspeha navajali veliko število otrok iz socialno nespodbudnega okolja.
»Kljub uspešni strokovni službi se problematika v tem šolskem letu ni bistveno izboljšala, ker močno narašča število prebivalcev v naselju barak ob Cesti v Mestni Log,« je navajal komentar k uspešnosti v šolskem letu 1970/1971. Razredniki pa so navajali tudi »premajhno delavnost učencev, nezainteresirane starše, že poudarjene socialne probleme, prenatrpan učni program in delno neustrezne učbenike.« Kaj je zaznamovalo 80., 90. in prvo desetletje novega milenija, iz zbornika ni mogoče izvedeti.
So pa za obdobje med letoma 2011 in 2016, ko je šolo obiskovalo približno 40 odstotkov manj učencev kot leta 1966, poleg podatkov, dejavnosti, vključenosti v najrazličnejše projekte od Eko šole do mednarodnih in tudi športnih projektov, zbrali tudi poglede in spomine šolskih delavcev in učencev. Takratnemu devetošolcu Svitu Zemljiču, denimo, je v spominu najbolj ostalo, ko jih je prvič učil učitelj Jamšek, ker je njihova učiteljica matematike zbolela.
»Zelo mi je bilo všeč, ker je pripovedoval zanimive in zabavne dogodke iz svojega preteklega poučevanja. Med uro kemije mu je, na primer, na kateder priletel ženski higienski vložek. Ker je bil že pred tem dogodkom jezen na učence, je takrat samo pobrisal tablo in zaključil. Je pa naslednjo uro izrabil za to, da so se natančno učili o snovi, ki je v vložkih, in plenicah, da vpija«.
Malči Klemen, dolgoletna pedagoginja na OŠ Bičevje
Kot dolgoletna šolska pedagoginja in psihologinja lahko povem, da smo imeli na šoli več učencev s posebnimi potrebami kot sosednje šole – Trnovo, Kolezija, Vič. Pri normativu 36 učencev so morali naši učitelji obvladati specialna pedagoška znanja, saj smo imeli veliko učencev, ki so prihajali območij, kjer materin jezik ni bil slovenščina, prav tako otroke iz mladinskega centra Malči Beličeve. Logično je, da s tako populacijo učencev ne moreš dosegati učnih uspehov, primerljivih z drugimi, zato so OŠ Bičevje ves čas ocenjevali za slabo šolo.
Upokojeni delavci šole, zaposleni od ustanovitve 1966 (Anica Slobodnik, Franka Palčič, Malči Klemen, Živa Popovič in drugi)
OŠ Bičevje je bila zgrajena leta 1966 iz sredstev samoprispevka. Meja okoliša med viško in bičevsko šolo je potekala po Tržaški cesti. Najprej so bile tu le učilnice, zbornica, pisarne in kuhinja. V dveh učilnicah je gostoval vrtec. Pozneje je šola dobila še veliko in malo telovadnico, knjižnico, hišnikovo stanovanje, takrat obvezno zaklonišče, novo kuhinjo z veliko jedilnico, ki smo jo uporabljali tudi za proslave, in športno igrišče. Občina Vič je odkupila zasebno hišo ob šoli za potrebe varstva. Prvo šolsko leto 1966–1967 je bilo na šoli več kot tisoč učencev. Bili smo med prvimi pri uvajanju Wambachove metode dela, uvajali smo individualni pouk, skupinski in raziskovalni pouk.
Andrej E. Skubic, pisatelj in prevajalec
Bičevje je bilo v sedemdesetih letih zelo pestra, velika šola: govorili so nam, da nas nanjo hodi okrog tisoč otrok. V razredu smo bili sošolci od Tomažičeve do Soške, od Jadranske do barakarskega naselja na Cesti dveh cesarjev. Tu so se srečevali zelo različni svetovi; a če se spomnim tistega časa, se mi zdi morda najbolj izstopajoča razlika, kako malo smo šolarji takrat sploh opazili nekatere stvari, ki se zdijo danes tako pomembne, celo definirajoče. Osebno se mi takrat niti sanjalo ni, da priimki Alijagić, Spreizer, Ajazaj, Skubic, Bašić, Ružman ali Kasumović pomenijo karkoli relevantnega, na primer zgodovinsko ali socialno zaznamujočega. Otroci univerzitetne profesorice ali hišnika, strežnice ali krovca smo se skupaj igrali, zafrkavali, se zaljubljali in bolj ali manj prizadevno učili enake zgodovine, slovenščine in fizike. Skupno nam je bilo predvsem, da nam je šola pravzaprav odveč, da je edina pomembna izbira med bonboni kiki ali bronhi in da je naš dom Vič južno od Tržaške z igriščem Svoboda v sredini. Danes je otrok manj, vse drugo pa neznansko bolj zapleteno.
Igor Šoltes, politik
Vsi spomini na šolanje so pretežno lepi, z vsem veseljem in morda tudi kakšno skrbjo vred. Otroštvo in mladost sta obdobji srkanja znanja in veščin ter hkrati druženja in vzpostavljanja socialnih stikov, ki so zelo pomembni. Osnovna šola tlakuje pot za nadaljnje življenje. Takrat smo bili v obdobju, ko so bili v ospredju sodelovanje in tovarištvo ter nesebična pomoč, ni bilo tekmovalnosti, kakršni smo priča dandanes. Tudi šolski programi se, če se ne motim, niso tako pogosto spreminjali, kar je bilo verjetno laže za učitelje, učence in starše. Še posebno mi je ostal v spominu tovariš tehničnega pouka, ki si je prizadeval vcepiti nam tudi nekaj praktičnih in tehničnih znanj, ki v življenju zelo prav pridejo. Velik poudarek je bil na prostočasnih dejavnostih. To je bilo obdobje panka in novega vala in že takrat smo imeli band, imenoval se je Viktorija, s čimer smo se na oseben način spoznavali z glasbo. Tam je tudi športni park Svoboda, kjer so bile različne športne prireditve, in nikakor ne smem pozabiti tabornikov, Močvirskih tulipanov. Z nekdanjimi sošolci se občasno še vedno srečujemo, ravno lani smo praznovali častitljivo obletnico valete.
Alenka Zupančič, filozofinja
Na šolo sem hodila v sedemdesetih letih, takrat je bila to šola na robu mesta. Razred je bil strukturiran na križišču zelo različnih ozadij in slojev, zato je bila to zelo dobra šola predvsem v tem socialnem smislu. Povsem samoumevno je bilo, da sedimo v klopeh zelo različni ljudje in da vsi startamo z istega izhodišča in imamo enake možnosti, ne glede na to, iz kakšnega okolja prihajamo. Zaradi tega je v razredu vladalo zelo dobro vzdušje, bilo smo zelo povezani in imam na tisti čas lepe in dobre spomine. Srečanje z različnimi kulturami in socialnimi ozadji se mi zdi zelo dobra izkušnja in popotnica za življenje, to je pravzaprav največ, kar te šola lahko nauči poleg tistega, kar je na učnem programu.
Matej Recer, igralec
Imam pet let starejšega brata, ki je prav tako hodil na OŠ Bičevje, in je, poleg tega da je zelo priden, tudi zelo brihten. Na šoli sem precej časa živel na račun njegove slave in bil ves čas tudi jaz odličen. Nakar je prišel zadnji, osmi razred, ko bi se bilo treba nekaj malega vendarle učiti, a mi to ni šlo. Na koncu se ni nabralo dovolj petic, da bi bil odličen, iz česar je nastal problem, kajti Recer pač ne more biti prav dober. Potem so začele moje učiteljice tuhtati, kako bi vendarle končal z odliko in so se odločile, da se bo moja razredničarka, ki je učila matematiko, žrtvovala in mi dala pet, čeprav se po vseh ocenah ni čisto tako izšlo – s tem, da sem ji moral obljubiti, da ne bom šel na nobeno srednjo šolo, kjer bo matematika res pomemben predmet. Ker mi je še vedno manjkala ena petica, so mi nato po sklepu konference dodelili odličen uspeh, in tako se je končalo moje šolanje na OŠ Bičevje.
Marjan Bunič, glasbenik, voditelj
Ob vseh zvokih, vonjih in podobah, ki jih zbudi omemba Osnovne šole Bičevje, sta se mi pred oči zasidrala dva prizora, ki sta verjetno posredno tudi vplivala na moj poznejši poklic in interese. Prvi je povezan s tako imenovanimi 'dnevi samoupravljanja', ko sem, denimo kot šestošolec, lahko zamenjal učiteljico četrtega razreda ter pripravil in izvedel učne ure slovenščine, glasbe in spoznavanja družbe. Drugi prizor pa je slika številnih prireditev, proslav, deklamacij, igric, koncertov in tekmovanj obeh šolskih zborov, skratka – prve odrske izkušnje, ki smo jih lahko takrat pridobili kar veliko. Med idilične spomine sodijo še pojanja po Športnem parku Svoboda ter vznemirljiva pot iz šole, ki se je dostikrat vila naokoli pod mostovi Gradaščice. Bolj grenki pa so spomini na skromne čase – pa naj gre za učne pripomočke, šolsko kuhinjo ali posvečanje učencu kot posamezniku ...
Aksinja Kermauner, pisateljica, pesnica, učiteljica
Na OŠ Bičevje so nas preusmerili z viške šole, ki je bila v stari stavbi z visokimi stropovi in utesnjenimi učilnicami, zato smo v povsem novih, modernih prostorih lahko svobodneje zadihali. Najboljša novost se nam je zdela zaukazano sprehajanje med glavnim odmorom po prostranem hodniku, saj smo takrat lahko občudovale fante iz višjih razredov. In eden njih je bil krivec, da sem začela pisati. Sprva srce parajoče zapiske v dnevnik, počasi pa prave pesmi, ki so kasneje, pri mojih enaindvajsetih, izšle v pesniški zbirki. In to mi je zaznamovalo življenje. Hvala, OŠ Bičevje!
Kot dolgoletna šolska pedagoginja in psihologinja lahko povem, da smo imeli na šoli več učencev s posebnimi potrebami kot sosednje šole – Trnovo, Kolezija, Vič. Pri normativu 36 učencev so morali naši učitelji obvladati specialna pedagoška znanja, saj smo imeli veliko učencev, ki so prihajali območij, kjer materin jezik ni bil slovenščina, prav tako otroke iz mladinskega centra Malči Beličeve. Logično je, da s tako populacijo učencev ne moreš dosegati učnih uspehov, primerljivih z drugimi, zato so OŠ Bičevje ves čas ocenjevali za slabo šolo.
Upokojeni delavci šole, zaposleni od ustanovitve 1966 (Anica Slobodnik, Franka Palčič, Malči Klemen, Živa Popovič in drugi)
OŠ Bičevje je bila zgrajena leta 1966 iz sredstev samoprispevka. Meja okoliša med viško in bičevsko šolo je potekala po Tržaški cesti. Najprej so bile tu le učilnice, zbornica, pisarne in kuhinja. V dveh učilnicah je gostoval vrtec. Pozneje je šola dobila še veliko in malo telovadnico, knjižnico, hišnikovo stanovanje, takrat obvezno zaklonišče, novo kuhinjo z veliko jedilnico, ki smo jo uporabljali tudi za proslave, in športno igrišče. Občina Vič je odkupila zasebno hišo ob šoli za potrebe varstva. Prvo šolsko leto 1966–1967 je bilo na šoli več kot tisoč učencev. Bili smo med prvimi pri uvajanju Wambachove metode dela, uvajali smo individualni pouk, skupinski in raziskovalni pouk.
Andrej E. Skubic, pisatelj in prevajalec
Bičevje je bilo v sedemdesetih letih zelo pestra, velika šola: govorili so nam, da nas nanjo hodi okrog tisoč otrok. V razredu smo bili sošolci od Tomažičeve do Soške, od Jadranske do barakarskega naselja na Cesti dveh cesarjev. Tu so se srečevali zelo različni svetovi; a če se spomnim tistega časa, se mi zdi morda najbolj izstopajoča razlika, kako malo smo šolarji takrat sploh opazili nekatere stvari, ki se zdijo danes tako pomembne, celo definirajoče. Osebno se mi takrat niti sanjalo ni, da priimki Alijagić, Spreizer, Ajazaj, Skubic, Bašić, Ružman ali Kasumović pomenijo karkoli relevantnega, na primer zgodovinsko ali socialno zaznamujočega. Otroci univerzitetne profesorice ali hišnika, strežnice ali krovca smo se skupaj igrali, zafrkavali, se zaljubljali in bolj ali manj prizadevno učili enake zgodovine, slovenščine in fizike. Skupno nam je bilo predvsem, da nam je šola pravzaprav odveč, da je edina pomembna izbira med bonboni kiki ali bronhi in da je naš dom Vič južno od Tržaške z igriščem Svoboda v sredini. Danes je otrok manj, vse drugo pa neznansko bolj zapleteno.
Igor Šoltes, politik
Vsi spomini na šolanje so pretežno lepi, z vsem veseljem in morda tudi kakšno skrbjo vred. Otroštvo in mladost sta obdobji srkanja znanja in veščin ter hkrati druženja in vzpostavljanja socialnih stikov, ki so zelo pomembni. Osnovna šola tlakuje pot za nadaljnje življenje. Takrat smo bili v obdobju, ko so bili v ospredju sodelovanje in tovarištvo ter nesebična pomoč, ni bilo tekmovalnosti, kakršni smo priča dandanes. Tudi šolski programi se, če se ne motim, niso tako pogosto spreminjali, kar je bilo verjetno laže za učitelje, učence in starše. Še posebno mi je ostal v spominu tovariš tehničnega pouka, ki si je prizadeval vcepiti nam tudi nekaj praktičnih in tehničnih znanj, ki v življenju zelo prav pridejo. Velik poudarek je bil na prostočasnih dejavnostih. To je bilo obdobje panka in novega vala in že takrat smo imeli band, imenoval se je Viktorija, s čimer smo se na oseben način spoznavali z glasbo. Tam je tudi športni park Svoboda, kjer so bile različne športne prireditve, in nikakor ne smem pozabiti tabornikov, Močvirskih tulipanov. Z nekdanjimi sošolci se občasno še vedno srečujemo, ravno lani smo praznovali častitljivo obletnico valete.
Alenka Zupančič, filozofinja
Na šolo sem hodila v sedemdesetih letih, takrat je bila to šola na robu mesta. Razred je bil strukturiran na križišču zelo različnih ozadij in slojev, zato je bila to zelo dobra šola predvsem v tem socialnem smislu. Povsem samoumevno je bilo, da sedimo v klopeh zelo različni ljudje in da vsi startamo z istega izhodišča in imamo enake možnosti, ne glede na to, iz kakšnega okolja prihajamo. Zaradi tega je v razredu vladalo zelo dobro vzdušje, bilo smo zelo povezani in imam na tisti čas lepe in dobre spomine. Srečanje z različnimi kulturami in socialnimi ozadji se mi zdi zelo dobra izkušnja in popotnica za življenje, to je pravzaprav največ, kar te šola lahko nauči poleg tistega, kar je na učnem programu.
Matej Recer, igralec
Imam pet let starejšega brata, ki je prav tako hodil na OŠ Bičevje, in je, poleg tega da je zelo priden, tudi zelo brihten. Na šoli sem precej časa živel na račun njegove slave in bil ves čas tudi jaz odličen. Nakar je prišel zadnji, osmi razred, ko bi se bilo treba nekaj malega vendarle učiti, a mi to ni šlo. Na koncu se ni nabralo dovolj petic, da bi bil odličen, iz česar je nastal problem, kajti Recer pač ne more biti prav dober. Potem so začele moje učiteljice tuhtati, kako bi vendarle končal z odliko in so se odločile, da se bo moja razredničarka, ki je učila matematiko, žrtvovala in mi dala pet, čeprav se po vseh ocenah ni čisto tako izšlo – s tem, da sem ji moral obljubiti, da ne bom šel na nobeno srednjo šolo, kjer bo matematika res pomemben predmet. Ker mi je še vedno manjkala ena petica, so mi nato po sklepu konference dodelili odličen uspeh, in tako se je končalo moje šolanje na OŠ Bičevje.
Marjan Bunič, glasbenik, voditelj
Ob vseh zvokih, vonjih in podobah, ki jih zbudi omemba Osnovne šole Bičevje, sta se mi pred oči zasidrala dva prizora, ki sta verjetno posredno tudi vplivala na moj poznejši poklic in interese. Prvi je povezan s tako imenovanimi 'dnevi samoupravljanja', ko sem, denimo kot šestošolec, lahko zamenjal učiteljico četrtega razreda ter pripravil in izvedel učne ure slovenščine, glasbe in spoznavanja družbe. Drugi prizor pa je slika številnih prireditev, proslav, deklamacij, igric, koncertov in tekmovanj obeh šolskih zborov, skratka – prve odrske izkušnje, ki smo jih lahko takrat pridobili kar veliko. Med idilične spomine sodijo še pojanja po Športnem parku Svoboda ter vznemirljiva pot iz šole, ki se je dostikrat vila naokoli pod mostovi Gradaščice. Bolj grenki pa so spomini na skromne čase – pa naj gre za učne pripomočke, šolsko kuhinjo ali posvečanje učencu kot posamezniku ...
Aksinja Kermauner, pisateljica, pesnica, učiteljica
Na OŠ Bičevje so nas preusmerili z viške šole, ki je bila v stari stavbi z visokimi stropovi in utesnjenimi učilnicami, zato smo v povsem novih, modernih prostorih lahko svobodneje zadihali. Najboljša novost se nam je zdela zaukazano sprehajanje med glavnim odmorom po prostranem hodniku, saj smo takrat lahko občudovale fante iz višjih razredov. In eden njih je bil krivec, da sem začela pisati. Sprva srce parajoče zapiske v dnevnik, počasi pa prave pesmi, ki so kasneje, pri mojih enaindvajsetih, izšle v pesniški zbirki. In to mi je zaznamovalo življenje. Hvala, OŠ Bičevje!
Sorodni članki
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Predstavitvene vsebine
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji