Možganska kap je urgentno stanje tudi v časih covida

Ljubljana – Preventiva in zdrav način življenja od mladih nog dalje najbolj učinkovito zmanjšujeta tveganje za možgansko kap v odraslosti, je pred svetovnim dnevom možganske kapi, 29. oktobrom, dejal predsednik društva za zdravje srca in ožilja Slovenije primarij Matija Cevc.
 
V nasprotnem, z nezdravim življenjskim slogom, namreč tvegamo, da postanemo eden od štirih odraslih, ki bo doživel možgansko kap. Vsakega tretjega od teh doleti še v aktivni dobi, to pomeni več kot štiri tisoč ljudi na leto; smrtnost je več kot 15-odstotna. A zdravniki ugotavljajo, da bi skoraj vse kapi lahko preprečili; žal ostajajo med vodilnimi vzroki smrti in invalidnosti v svetu.

Premalo gibanja

Več kot tretjina vseh možganskih kapi se pojavi pri ljudeh, ki se ne gibljejo dovolj, dodaja dr. Cevc in svetuje od 20 do 30 minut zmerne telesne dejavnosti petkrat na teden.

Četrtina možganskih kapi je povezana z nezdravim prehranjevanjem, najpomembnejši dejavnik tveganja za možgansko kap, na katerega lahko vplivamo, pa je visok krvni tlak. Tega običajno ne čutimo, pravi dr. Cevc, čutijo pa ga naše žile in srce, zato so zelo pomembne redne kontrole in čim zgodnejše zdravljenje. Obisk pri zdravniku zahteva tudi nereden ritem srca oziroma atrijska fibrilacija.
 
Da je kljub relativno dobri ozaveščenosti Slovencev glede prepoznavanja in ukrepanja ob akutni možganski kapi še vedno veliko prostora za izboljšave, pa je prepričana izredna profesorica dr. Janja Pretnar Oblak z nevrološke klinike UKC Ljubljana. »Kljub vztrajnemu izobraževanju javnosti ostaja v populaciji veliko število posameznikov, ki ne ve, kakšen je njihov krvni tlak, ali takih, ki vedo za povišane vrednosti holesterola, pa se kljub temu vztrajno ogibajo dieti in zdravilom,« opozarja Oblakova.

Govor, Roka, Obraz, Minuta

Izobraževanje splošne populacije ostaja po njenem ključno za prepoznavanje znakov in simptomov možganske kapi. GROM ali Govor, Roka, Obraz, Minuta je pri nas prepoznaven slogan, pa ga kljub temu bolniki ali svojci še vedno ne upoštevajo dovolj, pravi Oblakova.

Kritična je tudi do »koronaizkušnje« iz letošnjega prvega vala epidemije, ko je v »ambulante glede na običajne številke prišlo precej manj bolnikov z malo ali prehodno kapjo, pri katerih je mogoče pojav velike, katastrofične kapi preprečiti«. Zdravstveni sistem kljub večjim obremenitvam zaradi covida-19, poudarja Oblakova, še vedno deluje in možganska kap ostaja urgentno stanje tudi v časih covida: »V urgentni situaciji je klic na 112 nujen! Zamujenega časa namreč ni mogoče nadomestiti in okvara pri bolniku ostane za vse življenje.« 

 
Ne bodi četrti in z gibanjem zmanjšaj tveganje za možgansko kap

Tako se glasi moto letošnjega svetovnega dneva možganske kapi, ki po navedbah Tatjane Erjavec, primarijke z URI Soča in podpredsednice Združenja bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo Slovenije, v tretjini primerov »udari« tudi v drugo, v petih odstotkih pacienti v prvem letu doživijo še srčni infarkt, okrog osemnajstim odstotkom oseb z ohromelostjo po možganski kapi pa je treba amputirati nogo. Večina bolnikov je po možganski kapi, ugotavlja dr. Erjavčeva, telesno manj aktivnih, saj več kot 80 odstotkov časa preživijo sede.

Po njenih izkušnjah je najbolj učinkovita vadba teh bolnikov v skupinah pod strokovnim nadzorom, z  druženjem in socialnimi stiki: »Žal je veliko takšnih aktivnosti, ki jih redno organiziramo v okviru Združenja CVB Slovenije, med epidemijo odpadlo.«

In kako je živeti z možgansko kapjo?

 
Na vso prikrajšanost bolnikov po možganski kapi, ki veljajo za eno najbolj ogroženih skupin zaradi covida-19, opozarja Milan Čuček, predsednik Združenja bolnikov s CVB Slovenije.
 
Tako opisuje njihovo stisko: »Najtežji bolniki ne morejo živeti sami in so zaradi potrebne stalne strokovne nege večinoma nastanjeni v domovih za starejše. Vemo, kakšno je stanje v njih. Živeči doma se zaradi dodatnih okvar po možganski kapi s težavo prilagajajo na novo realnost. Starejši bolniki ne znajo ali ne morejo ustvarjati stikov prek računalnikov in celo telefonov, denimo zaradi kognitivne motnje, ohromelosti roke, izpada vidnega polja, afazije ... Zaradi uporabe mask se težje sporazumevajo in so težje razumljeni. Hoja je počasna, težko je nadzirati primerno razdaljo. Obiskov skorajda nimajo, dejavnosti v klubih bolnikov so omejene, dostop do zdravnika in drugih strokovnih delavcev je težak.«
 
Si lahko predstavljate nameščanje maske ali dobro razkuževanje z eno roko, v imenu več tisoč prizadetih še sprašuje Milan Čuček.