Model deset+dve še ni dokončen

Ljubljana – Delitve Slovenije na pokrajine niti menjava vlade niti epidemija covida-19 ni upočasnila: v slabem mesecu, do 10. junija, bo zaključena tretja faza, v kateri se bo strokovna skupina lotila osnutka zakona o financiranju pokrajin in proučila posledice prenosa pristojnosti z države na pokrajine. Predlog o desetih pokrajinah in Ljubljani ter Mariboru kot občinama s posebnim statusom še ni dokončen.

V strokovni skupini za pripravo pokrajinske zakonodaje, ki jo vodi dr. Boštjan Brezovnik, so enotni glede števila prebivalcev pokrajin: vsaka (Pomurska, Štajerska, Koroško-šaleška, Savinjska, Zasavsko-posavska, Dolenjsko-belokranjska, Gorenjska, Osrednjeslovenska, Goriška in Primorsko-notranjska) naj bi jih imela vsaj sto tisoč. »Temu konceptu smo prilagodili vse drugo. Na pokrajine lahko prenesemo le toliko nalog, kot jih je sposobna uresničiti najmanjša med njimi,« pravi Brezovnik.

A ključno vprašanje, na katerega bo treba še najti dokončen odgovor, je financiranje pokrajin. Ministrstva bodo v naslednjih mesecih pripravila oceno finančnih posledic prenosa nalog z države na pokrajine. Pokrajinska razdelitev naj bi polno zaživela predvidoma do 2030, podpreti pa jo bosta morali dve tretjini poslancev – to je 60 in en glas

Pokrajine bolj učinkovite tudi od štabov civilne zaščite?

Čeprav Alojz Kovšca, predsednik Državnega sveta, kjer se je danes na posvetu o pokrajinski zakonodaji dobilo kakšnih petdeset udeležencev iz različnih strokovnih krogov, zagotavlja, da »s terena ni nasprotovanj«, bo o tem, ali naj v Sloveniji zaživi model deset plus dve pokrajini, ali kakšna več oziroma manj, najbrž treba še veliko dogovarjanj. Brezovnik končni predlog napoveduje za 18. junij. O njem se bodo morali nato izreči še na dvesto dvanajstih občinskih svetih. Koroška, Zasavje, Posavje in mestna občina Koper so območja, s katerih je na obstoječi predlog pokrajinske delitve doslej prišlo največ pripomb.



Kot pravi Brezovnik, mestna občina Koper, ki je želela enak status kot Maribor in Ljubljana, ne dosega predpisane kvote števila prebivalcev, pri drugih pa je za zdaj »prevladal splošni konsenz, da počakajo na celoten paket« zakonodaje in šele potem pretehtajo vse njene slabosti in prednosti: »Želimo pokrajine, katerih meje bodo racionalno postavljene in ki bodo sposobne zagotoviti skladen regionalni razvoj.« Zdaj, denimo, se Pomurje razvija skoraj štirikrat počasneje od najbolj razvite – Osrednjeslovenske regije.

Sicer pa je korona kriza pokazala, da Slovenija potrebuje sisteme z ustrezno strukturo upravljanja, ki bodo enako učinkoviti tako vsak dan sproti kot v krizah, predvsem pa bolj kot dvesto dvanajst občin, dvesto dvanajst županov in prav toliko štabov civilne zaščite.

Javna razprava o pokrajinskem osnutku se bo predvidoma zaključila do konca oktobra. Konec leta, ko bo Brezovnikova skupina z delom zaključila, odločanje o pokrajinah prevzamejo zakonodajalci. Pri tem bodo morali upoštevati dejstvo, da odločajo o pomembnem državotvornem projektu, ki je veliko bolj zahteven kot tisti iz leta 1995, ko so »novo« strukturo gradili na starih jugoslovanskih občinah. Projekt pokrajinizacije Slovenija oblikuje povsem na novo.