Mirč je bil vse življenje največ in najraje v svojem mlinu

»Lepo, spokojno je sedeti na klopci ob Muri, opazovati počasno vrtenje vodnega kolesa Babičevega mlina, poslušati žuborenje vode ob kumpih (čolnih) in z Mirčem Babičem razpredati o starih časih. Poln mirnega zadovoljstva je ta šestinosemdesetletnik, ki kljub temu, da je mlinarsko obrt že davno prevzela njegova hči Karmen, še vedno vsak dan prihaja delat in tu ostaja do večera. To počne že več kot sedemdeset let, in kolikor ga poznam, bo isto počel, dokler bo mogel,« sem pred poldrugim letom zapisal v članku o reki Muri v Delovi prilogi ob stoti obletnici priključitve Prekmurja Sloveniji.


 

Vztrajal je skoraj do zadnjega

In res je Mirč vztrajal v mlinu skoraj do zadnjega. Še na silvestrovo se je s kolesom pripeljal pogledat, ali je vse v redu, in poklepetat s strankami, se spominja hčerka Karmen. Po novem letu pa so na testiranju ugotovili, da je Mirč okužen z novim koronavirusom. Nobenih znakov ni imel in nobenih težav, pravi Karmen. Tudi sicer je bil ves čas zdrav in še največja težava zanj je bila, da zaradi karantene ni mogel k mlinu. Tako dolgo ni bil odsoten od mlina verjetno še nikoli v zadnjih sedemdesetih letih, odkar je kot vajenec začel mlinariti pri svojem očetu. »In potem se je kar zgodilo. Še zdaj ne vemo, zakaj je umrl, rezultatov obdukcije še nimamo, toda nobenih znakov resne bolezni ni imel.«

In tudi ko bodo rezultati obdukcije znani, v njih najbrž ne bodo zapisani vsi vzroki nenadne smrti. Kajti kolikor sem poznal Mirča – in poznal sem ga štiri desetletja –, je k temu, da se je poslovil, vsaj malo prispevalo dejstvo, da ni več smel k mlinu. 
 

Mlin in Mura sta mu bila vse

Ker Mirču sta bila mlin in Mura vse. Mlin je bil večna skrb in večno delo, a edino v njem se je počutil domače in živega. Mura pa je bila po eni strani zaveznica, ki je gnala in ohranjala pri življenju mlin, po drugi strani pa večna grožnja in potuhnjena sovražnica, ki je kadarkoli lahko naglo narasla, razbijala in uničevala. Nekakšen neločljiv, v dobrem in slabem, v ljubezni in sovraštvu, v medsebojnem podpiranju in grožnjah povezan trio so bili teh več kot sedem desetletij Mirč, njegov mlin in dvolična reka. »Res je, več je bil pri mlinu kot doma. Samo ob redkih praznikih, kot so božič, novo leto ali velika noč, je ostal ves dan doma, sicer pa je vedno šel k mlinu,« se spominja Karmen.

»Z mlinom je tako, da moraš z njim živeti. Tu moraš pustiti življenje,« mi je o svoji večni prisotnosti pri mlinu vedno govoril. A ni bil samo mlin. Mirč si je v desetletjih mlinarstva ob Muri ustvaril mehurček počasne spokojnosti, v katerem je edino znal živeti in v katerega je sicer z veseljem, a le za kratek čas spuščal obiskovalce od zunaj, stranke, kupce moke, radovedneže, nas novinarje ... Najraje pa je bil v svojem mehurčku sam. In bil je v njem tudi v razmerah, v kakršnih nihče drug ni hotel ali pa ni mogel k reki. Ko je ta narasla silila iz struge in zalivala jarke in gozd znotraj obrambnih nasipov, se je kar zabarikadiral v mlinu in pazil, da visoka voda ne poškoduje plavajočega mlinskega kolesa. S čolnom je le enkrat na dan na suho prihajal po hrano, sicer pa je bil v mlinu, dokler voda ni upadla. Takrat je tudi prenočil v mlinu in prisluškoval dogajanju na reki, da bi lahko takoj reševal, če bi se v kolo zagozdilo kakšno plavajoče deblo.


 

Tu bi lahko lebdela tudi Mirčeva duša

Hčerka Karmen pravi, da ne ve, kako bo sama, brez Mirča, zmogla z mlinom. Če se karkoli zgodi na plavajočem kolesu, sta za posredovanje in popravilo potrebna dva moška, ki se na zadeve spoznata. »Počakali bomo, da se stvari umirijo in da se poslovimo od očeta, nato pa bomo razmislili, kako naprej,« pravi.

Pokojni filozof, etnolog in novinar Štefan Smej je o njemu tako ljubi Muri napisal, da bi tu lahko lebdela duša. Njegova je zagotovo tu nekje, v mrtvicah ali nad brzico, ki žubori čez prodnike. In brez dvoma se ji je v teh hladnih januarskih dneh pridružila tudi Mirčeva.