Plavajoči mlin na Muri v Ižakovcih je ostal brez pogonskega kolesa

Nesrečni plavajoči mlin v Ižakovcih je bil žrtev ujme, ki se je v ponedeljek ponoči razdivjala nad vzhodno Slovenijo. Ni ga sicer poškodoval močan veter, ki je divjal velik del noči, prav tako ni njegovo vodno kolo klonilo zgolj zaradi obilnega dežja in zato narasle Mure. To je počilo zaradi posrednih posledic obojega: po reki, ki je bila zaradi deževja narasla in hitra, je namreč plavalo nenavadno veliko drevja, ki ga je v strugo podrl veter.



Več plavajočih debel se je najprej zagozdilo med oba lesena čolna mlina in pritisnilo na vodno kolo, vpeto med njima, nato je v to zmešnjavo z vso silo butnilo še eno drevo, in kolo je iztrgalo iz ležišč. V mlinski hišici zdaj zeva velika luknja, kjer je prej vanjo segala os kolesa, kolo pa na sipini nekaj sto metrov pod mlinom čaka na reševalce.

Direktorici beltinskega zavoda za turizem in kulturo Gabrijeli Küzma je včeraj nenehno zvonil telefon. Gasilci so hoteli izvedeti, kdaj naj bodo pripravljeni za poskus reševanja, iz Pomgrada so sporočili, da imajo dovolj dolgo in močno jekleno vrv, restavrator Jože Drešar je našel avtodvigalo, katerega roka seže šestdeset metrov daleč ... Priprave na reševanje kolesa ižakovskega plavajočega mlina so bile v polnem teku.
 

Šele konec junija so mlin znova pognali

»Niti dva tedna še nista minila od takrat, ko smo po skoraj pol leta mlin ponovno zagnali, in obiskovalci našega Otoka ljubezni so bili navdušeni nad dejstvom, da se kolo spet vrti. Po zapori zaradi epidemije koronavirusa smo šele dobro začeli sprejemati goste, zdaj pa to ...« je bila zaskrbljena Küzmova.

Mlina se očitno drži smola, saj so imeli hude težave že marca lani, ko se je zaradi dotrajanosti lesenih čolnov skoraj potopil. Takrat so ga za silo popravili, a so se težave nadaljevale, tako da je januarja zaradi puščanja čolnov inšpekcija mlin zaprla. Sledila je temeljita obnova in konec junija so znova dobili dovoljenje za delovanje.



Vsa leta pa se ob vsakem večjem deževju ubadajo s podobno težavo, kakršna je zdaj povzročila katastrofo, a v manjšem obsegu. Pogosto se namreč zgodi, da po Muri priplava kakšen hlod ali celo podrto drevo s krošnjo vred in se zagozdi pod mlin. Po besedah Küzmove so včasih imeli celo po pet takšnih dogodkov v enem mesecu in vedno so morali posredovati gasilci in komunalni delavci, da so drevo nekako izvlekli in rešili mlin. »Zato smo že prej iskali kakšno rešitev, zdaj, ko nam je mlin tako hudo poškodovalo, pa še resneje razmišljamo o nekakšni zaščiti,« pravi Gabrijela Küzma in omeni pilote ali kaj podobnega, kar bi nad mlinom zadrževalo plavajoče predmete.

Morda bi jim pri tem lahko bil za zgled plavajoči mlinski pogon Babičevega mlina v Veržeju. Legenda murskega mlinarstva Mirč Babič si je namreč po tem, ko mu je narasla Mura leta 1990 od brega odtrgala in odnesla ves plavajoči pogon s čolnoma in vodnim kolesom vred (Babičev mlin ima na vodi samo pogon, mlinska zgradba pa je na kopnem), je tudi z donacijami vse skupaj po tradicionalnih vzorcih izdelal na novo, le čolne, »kumpe«, so izdelali iz kovine. Takrat so Babičevi v rečni breg izkopali nekakšno umikališče, zabetonirano nišo, v katero lahko ob nevarnosti potegnejo ves pogon na čolnih, da ni tako izpostavljen deroči reki in plavajočemu drevju.
 

Z mlinom je treba živeti

Ko smo Mirča in hčer Karmen, ki je od njega prevzela obrt, včeraj obiskali, se je Mirč skupaj z mojstrom ravno ukvarjal z nameščanjem nekaj novih desk na vodnem kolesu svojega plavajočega pogona. »No, nekaj malega škode mi je že napravilo, ampak ni sile. Pa bi lahko bilo veliko hujše, če ne bi bil pozoren. Z mlinom je tako, da moraš z njim živeti. Tu moraš pustiti življenje. Ker je kazalo na to, da bo Mura verjetno narasla, sem v ponedeljek zvečer še preverjal, kako je. Takrat še ni bilo težav, a nisem imel miru in sem prišel pogledat še ob dveh ponoči. Tudi takrat je bilo še vse v redu, čez tri ure, ko sem znova prišel preverjat, pa je bila voda že za več kot šestdeset centimetrov višja, in preden sem čolne privlekel bližje obali, na varno, se je nekaj kosov lesa že zataknilo pod kolesom in je polomilo nekaj desk. Tako pač je pri mlinu, takšne stvari so se dogajale od nekdaj in mlinar nikoli ni mogel biti povsem miren.«

Mirč Babič je svoje življenje res posvetil predvsem, če ne skoraj samo mlinu in mlinarstvu. Kot pomočnik je pri očetu začel delati leta 1947, kot štirinajstleten deček, hčeri pa pri delu in skrbi za mlin pomaga še zdaj, pri sedeminosemdesetih. Triinsedemdeset let je torej preživel predvsem v svojem mlinu in pravi, da drugače sploh ne bi znal živeti. Hči na to gleda drugače, pravi, da ni pripravljena vsega svojega življenja pustiti v mlinu kot on, a so prav zadnji dogodki pokazali, da je mlinarstvo hočeš nočeš veliko breme in odgovornost. Po dveh dneh na morju je namreč morala prekiniti dopust in se je sama vrnila v Veržej, da bo pomagala odpraviti posledice podivjane Mure.



 

Ob obnovi bo potrebna tudi zaščita

Babičevi bodo torej manjše poškodbe na svojem mlinu popravili razmeroma hitro in z majhnimi stroški, tudi zaradi varnega zavetja za plavajoči pogon. Beltinska občina pa se bo morala najprej lotiti reševanja vodnega kolesa in potem v ponovno obnovo celotnega mlina in namestitev kolesa vložiti veliko več denarja, časa in truda. Da bi se izognili novim in novim težavam, ko bo Mura znova divjala po svoje, bi bržkone kazalo poiskati podobno rešitev, kot so jo že Babičevi. Kajti sicer bodo v občini težko uresničili načrte o razvoju turizma, katerih temelj je bil prav ižakovski plavajoči mlin. Tega so na delu Mure, ki mu pravijo Otok ljubezni, ne za preživetje, ampak zaradi razvoja turizma pred enaindvajsetimi leti kot repliko tradicionalnih mlinov skupaj postavili občina Beltinci, krajevna skupnost Ižakovci in ižakovsko društvo Büjraš. Slednje je že pred tem na Otoku ljubezni organiziralo dogodke, povezane z reko Muro in njenimi regulacijami, ki so jih nekoč opravljali delavci, büjraši. Po postavitvi plavajočega mlina pa se je Otok ljubezni počasi razvil v eno lepših središč mehkega in do narave prijaznega turizma v Prekmurju in ga zdaj obišče že okrog 40.000 turistov na leto.