Migracije so razkrile nerazvitost slovenskega političnega prostora

Ministrom za notranje zadeve EU tudi po 33 poskusih sredi tedna ni uspelo doreči nove skupne azilne in migrantske politike. Migracije so eden največjih izzivov EU, priznava ministrica za notranje zadeve v odhajanju Vesna Györkös Žnidar, ki je bila v tem mandatu večkrat tarča kritik zaradi trdih stališč do teh vprašanj.

V zadnjih mesecih se že ves čas napoveduje nov migrantski val. So po vašem mnenju te napovedi realne?

Trend ilegalnih migracij se krepi. Policija je letos do konca maja obravnavala 2373 ilegalnih prehodov državne meje, kar je skoraj štirikrat več kot v istem obdobju lani. Zelo se je povečalo tudi število prošenj za mednarodno zaščito, do konca maja je bilo vloženih že 1163, kar v primerjavi z istim obdobjem leta 2015 predstavlja 1385-odstotno povečanje, z lanskim letom pa 261-odstotno povečanje.

Slovenija je do zdaj veljala za pretežno tranzitno državo, kar pa se počasi spreminja, in to kljub temu da nismo država na zunanji meji EU. Nam najbližja zunanja meja EU je hrvaško-bosanska meja, prek katere prihajajo migranti oziroma prosilci za azil na schengenski prag. Hrvaška je sicer izvedla številne ukrepe, sodelovanje s Hrvaško na politični in operativni ravni je dobro, vendar mora kot kandidatka za schengen obvladovati zunanjo mejo EU in imeti nadzor nad migracijskimi tokovi, kar pa je zanjo gotovo velik izziv.

Ali je upravičeno, da so bile migracije predvolilna tema?

Jaz ne bi gledala skozi prizmo (ne)upravičenosti. Migracije v globalnem smislu niso nič novega, so pa razmeroma nove za slovenski politični prostor. Mislim, da migracije morajo biti tema, ne smejo pa biti zlorabljena tema. Kar pa se v Sloveniji žal dogaja.

Azilna in migrantska vprašanja v politične namene zlorabljajo tako na levici kot na desnici. Desnica s pretirano varnostnim diskurzom, ki občutek varnosti spreminja v močno politično orodje za uravnavanje javnega mnenja, na levem polu pa je veliko deklaratornega razglašanja liberalnosti, brez pravega razumevanja kompleksnosti zelo zahtevnih pravnih postopkov, brez zavedanja o nujnosti spoštovanja zakonodaje in brez predhodno izdelane celovite migracijske strategije na ravni države, ki presega pristojnosti zgolj MNZ. Večkrat smo na različnih ravneh predlagali razpravo o takšni strategiji, ki je nujna.



Imamo torej dva pola – enega, ki trdi, da moramo sprejeti 50.000 ljudi, in drugega, ki pravi, da nikogar. Ta dva pola si dajeta zalet, nobena od strani pa ne pove, kako sploh uresničiti to, kar zagovarjajo. Tisti, ki menijo, da bi Slovenija morala biti migracijsko bolj odprta, morajo tudi izdelati jasen načrt, kaj s temi ljudmi. Še najmanjši problem jim je izdati odločbo o priznanju statusa, kaj pa zdravstvo, šolstvo, zaposlovanje, sociala, nastanitev, integracija? Če je strategija na ravni celotne države to, da MNZ kot represivni organ izvaja svoje naloge, so kritike zakonitih postopkov na račun restriktivnosti MNZ neupravičene in pravzaprav priročen izgovor za zameglitev problema. Če pa pogledamo drugi pol, ga ni ukrepa (niti ograja sama po sebi niti policija oziroma vojska), ki bi lahko brez ekstremnih ukrepov zadržala množične migracije, če na primer popusti sporazum EU-Turčija. Kot članica EU imamo obveznosti po evropskem in mednarodnem pravu. Popolna distanca do migracijskih težav EU nas lahko privede v zelo neugodno pozicijo v primeru, da bi sami potrebovali pomoč ob nesorazmernem, spontanem migracijskem pritisku.

Kako bi se po vašem mnenju morali lotiti strategije?

Za novo vlado bo to velik izziv. Resno in poglobljeno se bo treba pogovoriti, kje so meje naših absorbcijskih sposobnosti, kaj je z zakonodajo, tudi postopke bo treba prilagoditi razmeram. Treba se bo zelo odkrito pogovoriti tudi o tem, da se postopki
mednarodne zaščite izrabljajo za izogibanje policijskim postopkom.

Migracije so razkrile nerazvitost slovenskega političnega prostora, kar sovpada v enem delu tudi z dogajanjem na ravni EU, veliko je kratkovidnosti in taktiziranja, parcialnih, individualnih interesov in nerazumevanja državnega interesa. To je splošen problem slovenske politike, ki se pri tako zahtevnih vprašanjih, kot so migracije, še bolj kaže. Vsekakor pa je to nekaj, kar slabi demokracijo.



Čudim se, da tisti, ki kritizirajo postopke ministrstva, ki mora izvajati zakone, v vsem preteklem mandatu niso vložili nobenih resnih predlogov za spremembe predpisov, ki bi spremenili stališče Slovenije do migracijskih vprašanj. Realni problemi se ne morejo reševati z ideologijo in politizacijo ter dokazovanjem neke splošne civilizacijske razvitosti, o kateri eni menijo, da jo imajo, brez objektivne podlage, na katero se država lahko opre pri reševanju izzivov.

Z nerealno, nedodelano in neopredmeteno odprto migracijsko politiko se nikoli nisem strinjala, tudi zato, ker Slovenija ni gospodarska velesila. Liberalnost, ki je v Sloveniji zelo popularna, ni mogoča z neformalnim pritiskom na MNZ, ki je dolžan izvajati zakone, ampak s širšo strategijo, s katero pa se salonski liberalci ne želijo ukvarjati. Lepo je nekaj zagovarjati, ko se je treba pogovoriti o kapacitetah in vprašanjih, ki so morda tudi neprijetna, a ni nikogar slišati.

Kritični ste do pomanjkanja strategije, a vendarle je bila v zadnjih štirih letih na oblasti vaša vlada.

Politične volje dejansko ni bilo, le zapiranje v ideološke miselne vzorce strank. Čakajo nas veliki izzivi – varnostni, politični, gospodarski, ki jih je treba obravnavati z vso odgovornostjo, veliko poguma in odločnosti. Migracije potrebujejo sistematično, poglobljeno obravnavo na vseh ravneh, politično-strateško in tudi konkretno izvedbeno, seveda ob ohranitvi temeljnih postulatov, kot so človekove pravice, med katerimi je tudi varnost, in seveda solidarnost, ki je vezivno tkivo EU.
V času največjega migracijskega pritiska se je večina stvari prepuščala MNZ, zato se je celotna zadeva skanalizirala v prizmo varnosti, saj je primarna naloga MNZ zagotavljanje varnosti, stabilnosti in nemotenega delovanja države. Naloga MNZ ni govoriti o humanitarnosti ali drugih vidikih, kot je bilo to mogoče pričakovati od nas. Urad za oskrbo in integracijo migrantov je
zato pomembna pridobitev in ena od osnov za pripravo strategije, ki zahteva vključevanje drugih resorjev še bolj kot nas.

Ali je, glede na ocene poznavalcev razmer, Slovenija primerno pripravljena?

Razmere so pod nadzorom, imamo načrte za različne scenarije, ukrepi se izvajajo tako na meji kot v notranjosti države. Dajejo rezultate, kar potrjujejo tudi statistike, saj je prehod iz Slovenije v sosednje države zanemarljiv, primerljiv je s tistim pred migracijsko krizo. Ukrepe bomo prilagajali uspešnosti varovanja zunanje meje EU, prizadevamo pa si pripraviti tudi ukrepe za omejevanje zlorab azilnih postopkov v Sloveniji in tako tudi posredno vplivati na priliv nezakonitega priseljevanja.
Pred kratkim sem se pogovarjala tudi z avstrijskim notranjim ministrom. Strinjala sva se, da je ključno varovanje zunanjih meja EU in da je treba Hrvaški pri tem zagotoviti pomoč, če jo bo potrebovala. Po našem mnenju so zunanje meje še vedno preveč propustne, preveč ljudi prihaja do schengenske meje.

Slovenija je obkrožena s samimi državami članicami EU in se pod nobenim pogojem ne strinjam s tem, da bi se v Sloveniji kopičil in filtriral migrantski tok. Že leta 2015 sem to jasno sporočila evropski komisiji, ki je v Sloveniji zaradi urejenosti videla tovrstni potencial. Tudi države Zahodnega Balkana morajo skrbeti za varnost, izpolnjevati svoje mednarodne obveznosti in narediti več na vračanju ljudi, ki niso upravičeni do mednarodne zaščite.

Pod migracijskim pritiskom je celotna EU, zato je naša pripravljenost odvisna od ukrepov in politik EU. To je izziv za stabilnost. MNZ dokazuje, da smo se sposobni odločno postaviti na stran naših nacionalnih interesov in da kljub majhnosti ne popuščamo pri naših stališčih.

Moja stališča so javno ocenjevana kot pretrda, tudi znotraj stranke. V tako polariziranem prostoru, ki je poln neke načelne politike, ideologije, hkrati pa je brez strategije, sem dolžna predlagati vse tiste ukrepe, ki jih država potrebuje za uravnavanje masovnega, nedovoljenega priseljevanja. Varnost kot človekova pravica po ustavi ne bi smela biti ideološko vprašanje.

Predsednica upravnega sodišča je pred kratkim opozorila, da so zasuti z delom, ker MNZ vse več prosilcem za azil omeji gibanje. Zakaj?

Prošenj za mednarodno zaščito je vse več, spremenjena je tudi njihova struktura. Prevladujejo prosilci iz Alžirije, Pakistana, Afganistana in Maroka. Razlogi za omejitev gibanja pa ostajajo enaki – bodisi ugotavljanje odgovorne države članice po dublinski uredbi ali v primeru očitnega dvoma preverjanje istovetnosti ali državljanstva prosilca. Če se bo trend vlaganja prošenj nadaljeval, pričakujemo, da jih bo do konca leta več kot 4700 in bo več tudi tistih, ki jim bo gibanje omejeno. Verjamem, da so sodniki obremenjeni, ampak to je posledica navedenih dejstev, ne neke kaprice MNZ.

Žica na meji je bila prav tako ena od predvolilnih zgodb. Nekateri bi jo odstranili takoj, drugi pravijo, da je je še premalo. Komu pritrjujete?

Začasne tehnične ovire so tudi glede na kadrovsko problematiko policije del učinkovitega varovanja zunanje schengenske meje. Odstranitev bi bila znak, da je meja odprta, kar je nesprejemljivo in bi gotovo povzročilo množični pritisk nanjo. Sledimo strokovnim ocenam policije, ki ugotavlja, da se je tam, kjer ni ovir, predvsem zaradi nasprotovanja lokalnega prebivalstva, obseg nedovoljenih migracij zelo povečal.

V Kolpi je utonilo že šest ljudi v zadnjih tednih.

Nam je gotovo žal vsakega takega dogodka, ki se v nobenem primeru ne bi smel zgoditi. Pri ogledu teh krajev so ugotovili, da so se ilegalni migranti utopili, preden so sploh priplavali na območje, kjer so te tehnične ovire. Nekatere vzroke za to je gotovo treba pripisati njihovi utrujenosti in odločitvi, da tako prestopajo mejo. Je pa treba vedeti, da gre za odločitev vstopa iz države članice EU, ki je varna, podpisnica ženevske konvencije, evropske konvencije o človekovih pravicah in jo zavezujejo enaki azilni standardi kot Slovenijo. Je popolnoma urejena država z delujočim azilnim sistemom. Tega ne gre prezreti.

Glavnino postopkov bi morali voditi na zunanjih mejah EU. Schengen pa pomeni nekaj drugega: je območje varnosti in prostega pretoka brez notranjih meja. Evropski koncept je, da se na zunanjih mejah uredijo žariščne točke, kjer bi bilo mogoče ugotavljati, kdo je upravičen do mednarodne zaščite, tiste, ki niso, pa bi morali od tam vračati v izvorne države. Kar je gotovo bolje kot dopuščati, da ljudje vstopajo na ozemlje EU in potem ne dobijo statusa. Po Evropi kroži več deset tisoč ljudi, ki niso dobili statusa, vrniti pa jih države članice EU ne morejo, ker jih izvorne države ne želijo sprejeti. Take razmere pomenijo varnostno tveganje.

V EU se je mednarodna zaščita podredila svobodi gibanja. Prošnje za azil so zato, ker varnostni organi ne dovolijo več prehajanja meja, velik problem in nekaj, na kar bo EU v prihodnosti morala odgovoriti. Pred Slovenijo je kar nekaj varnih držav. Ali to pomeni, da pred prošnjo za mednarodno zaščito, vloženo v Sloveniji, oseba ni bila preganjana po ženevski konvenciji? Mobilnost ne more biti prioriteta, ker to moti etični odziv držav in vodi v razpad mednarodnega pravnega reda.

Dublinski sistem, po katerem je država vstopa pristojna za postopek mednarodne zaščite, je že dlje časa vprašljiv.

Pogajanja o dublinskem sistemu potrjujejo, da je EU kot politična unija na zelo trhlih nogah. Birokratski pristop, ki smo mu bili priča ob prvi migrantski krizi, ne bo dal več zadovoljivih rezultatov. Nujna je celovitejša strategija za obvladovanje migracij, ki mora biti širša, kot je samo koncept mednarodne zaščite, kar bo nato v enem delu vplivalo tudi na reševanje problema, da se azilni sistemi izrabljajo kot migracijski kanali za vstop v EU. Strateška prioriteta EU je omejevanje migracij, konsenz znotraj EU je, da je treba omejevati nezakonite migracijske tokove, temeljno vprašanje pa je, kje. Po mojem mnenju se mora to izvajati na zunanjih mejah EU, ker je mogoče pričakovati, da bo EU imela suveren nadzor, kdo vstopa v EU.

Migracije in mednarodna zaščita sta dva pojma, ki bi morala biti ločena, a sta se tako približala, da imamo težave vzdrževati osnovne koncepte EU, ki pa so nujni, če želimo, da EU obstane. Med temi je tudi schengen, ki je za nas strateško pomemben.
Pravila dublinske uredbe so zelo pomembna, sploh za Slovenijo, ki je majhna, tranzitna država. Migracije so izziv, ki presegajo zmožnosti samo ene države. Mi smo absolutno proti temu, da bi se skozi solidarnostne mehanizme delilo vse ljudi, ki pridejo čez meje EU. To bi bila gola distribucija in dejavnik pritega. Države prvega vstopa pač morajo opraviti svoje. Dolgoročno beseda azil ne bo mogla obstati kot tista magična beseda, ki odpira vsa vrata, ker se s tem jemlje legitimnost in možnost zaščite tistih, ki jo res potrebujejo.