Menihi, brez katerih Novo mesto ne bi bilo, kar je

Ko so pred 550 leti v Novo mesto prišli frančiškani, ki so se kot begunci umikali pred Turki iz Bosne in Hercegovine, so s seboj prinesli eno najstarejših knjig, ki jih hranijo v svoji bogati knjižnici: knjigo mašnih napevov iz leta 1418. To pa je le eden od zakladov, ki jih v samostanu hranijo štirje patri, ki imajo v mestu ob Krki velik ugled. Ne le zaradi pastoralnega dela, ki ga opravljajo, ampak tudi zaradi zaslug na področju izobraževanja, vzgoje in kulture Novega mesta.

Mesto ob Krki zagotovo ne bi bilo tako, kot je, če ne bi v te kraje pred več kot pol stoletja prišli frančiškani. Meniški red, ki ga je v 13. stoletju ustanovil Frančišek Asiški in ki temelji na uboštvu, čistosti in pokorščini, se je med umikom iz Bosne najprej ustavil v Gradcu v Beli krajini. Tam so postavili samostan, ki pa so ga Turki leta 1469 oropali in požgali.



Osem frančiškanov, večinoma študentov, je potem prišlo v Novo mesto, ki je bilo veliko bolj utrjeno. »Najprej so živeli pri ljudeh,« pravi gvardijan Tomaž Hočevar, predstojnik frančiškanskega samostana v Novem mestu. Skromni patri so v treh letih ob kapelici postavili samostan, ki so ga skozi stoletja dograjevali in spreminjali, tako da je bilo v njem na vrhuncu prostora za kar 30 menihov.
 

Na prvem mestu - ljudje

Še v 18. stoletju je v samostanu delovala lekarna, skozi stoletja pa so se vedno prilagajali potrebam ljudi – od tega, da so imeli čevljarja, krojača, kirurga, urarja, hospic… »Vedno smo bili zelo povezani z ljudmi,« pravi pater Tomaž, ko se sprehodimo po za ta zimski čas neverjetno bogatem samooskrbnem samostanskem zelenjavnem vrtu, kjer ne manjka tudi nekaj trt, ki so spomin na nekdanje čase, ko je bilo dvorišče samostana zasajeno s to vinorodno rastlino.



Danes so v samostanu štirje patri z različnimi zadolžitvami. Veliko dela ima pater Peter Vrabec, ki je eksorcist, izganjalec hudega duha oziroma hudiča, h kateremu prihajajo tudi s Hrvaške in Bosne. Pater Marko Novak skrbi za bolne in umirajoče v bolnišnici, pater Krizostom Komar pa je ekonom in odgovoren za župnijo.

Vodi tudi verouk z mladimi, ki so se v zadnjih desetletjih spremenili, ker so se spremenile tudi naše družine: »Vedno manj je vrednot. A kako naj bi mladi imeli vrednote, ko pa v družinah preprosto ni časa, da bi bili skupaj in bi otroci osvojili vrednote?« Pater Tomaž pa doda: »Kot družba smo izgubili kompas, kdo je za kaj odgovoren. In kako naj otroci vedo karkoli o odgovornosti, če ne vedo, kaj je prav in kaj narobe?«
 

Prvi gimnazijski učitelji

Če ne bi leta 1469 prišli frančiškani v Novo mesto, bi bila zagotovo drugačna tudi zgodba o izobraževanju v tem delu Slovenije. Menihi, ki so znani predvsem po delu v župnijah in se posvečajo skrbi za družine, so bili tudi učitelji: od vsega začetka, leta 1746, pa do leta 1870 so poučevali v novomeški gimnaziji, ki je bila prva gimnazija, ki jo je v svojem cesarstvu ustanovila cesarica Marija Terezija.



Prvi novomeški gimnazijci so imeli začetek pouka 3. novembra 1746, ko je gimnazijo obiskovalo 66 dijakov, fantov, saj je bila gimnazija na začetku izrazito moška šola. Pater Godfrid Pfeiffer, prvi novomeški prefekt, je na konec seznama dijakov zapisal: »S to majhno in skromno skupino se je pričel novomeški študij.« Novomeška gimnazija je imela pomembno kulturno, izobraževalno, znanstveno, gospodarsko in politično vlogo v življenju mesta ob Krki, podobno daljnosežne posledice pa je imela tudi deška šola, ki so jo frančiškani vodili od leta 1778 do leta 1918.
 

Knjiga iz leta 1418

Del bogate dediščine novomeških frančiškanov razkriva tudi njihova knjižnica, v kateri je okoli 22.000 knjig. Razdeljene so v tri knjižnice, razloži pater Tomaž: »V priročni knjižnici so najnovejše knjige, ki jih patri pogosto potrebujemo, v stari samostanski knjižnici so knjige od leta 1890 dalje, v reprezentativni pa tiste najstarejše.«

To knjižnico si je mogoče tudi ogledati in videti največje zaklade: psalterij, obsežno knjigo mašnih napevov iz leta 1418, ki je bila napisana z velikimi črkami, tako da jo je lahko naenkrat bralo čim več bratov, in z neumi, takratnim notnim zapisom glasbe. Povsem drugačen, dobesedno droben pa je molitvenik patra Ciprijana iz leta 1450 s 16 ilustracijami…




Večina knjig, ki so skrbno zložene na policah, ima versko vsebino in so napisane v latinščini, nemščini pa tudi slovenščini. Tu hranijo originale Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske, pohvalijo pa se tudi s kar 39 inkunabulami. To so prve tiskane knjige iz časa med Gutenbergovo Biblijo leta 1454 in 31. decembrom 1500, ko tiskanje še ni bilo množično. Ohranjeni primeri inkunabul, ki so lahko knjige, strani ali ilustracije, so zelo redki in dragoceni, saj jih je po vsem svetu - po ocenah - okoli 27.500.


Ponosni pa so tudi na bogat muzikološki arhiv in res številne arhivske dokumente, ki ne vsebujejo le bogate zgodovine frančiškanov, ampak so kronika Novega mesta in okolice. In – nenazadnje – se lahko samostan, ki stoji v jugovzhodnem delu srednjeveškega jedra Novega mesta, pohvali z 330 let staro obednico, ki je edina te starosti v Sloveniji.

K samostanu so jo dogradili leta 1689, ko so po uničujočem novomeškem požaru leta 1664 na novo zgradili stavbo ustanove, ki je kljub številnim in korenitim spremembam, ki se dogajajo v družbi, bila in je pomembna v življenju ljudi ob reki Krki. Poznavalci pravijo, da predvsem zato, ker se niso ukvarjali le s pastoralno dejavnostjo, ampak, ker so živeli z ljudmi in za ljudi.