Medsebojno obtoževanje je del faze žalovanja

Naravna nesreča nima le materialnih posledic, ampak tudi psihološke in psihosocialne. Prinese šok, zanikanje, obtoževanje, žalost, spore. Lahko pa tudi popolnoma nove poglede na obstoj posameznika.

»Ljudje so pretreseni, zmedeni, prestrašeni. Če dogodke spremljajo le preko medijev, so negativni občutki manj intenzivni in ne trajajo dolgo, a če nas ali naše bližnje nesreča doleti neposredno, če se nam pred očmi zruši vse naše premoženje, naš dom in naši spomini, rešimo pa le golo življenje, je faza šoka izjemno močna in dolgotrajnejša,« razlaga psihiatrinja prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, ki je tudi sekretarka na Ministrstvu za zdravje.

V takšnem stanju se v nas sprožijo mehanizmi preživetja. Najprej boj, beg ali zamrznitev, pri čemer je zadnja najmanj koristna, a na srečo redka. »Če človek otrpne – se ne rešuje ali bori – lahko naredi usodno napako. Na srečo se v največ ljudeh prebudi boj ali beg. A tudi takrat človek ni najbolj premišljen, lahko beži v napačno smer, ali vzame s seboj nekaj, kar ni nujno potrebno. V takem stanju naš ustroj razmišljanja preprosto ne deluje najbolje, kajti takrat vodenje prevzamejo stari deli možganov, ki jim je mar le za zaščito. Razum, ki načrtuje in je premišljen, je v stanju šoka oslabljen,« pojasnjuje sogovornica.

Faze žalovanja Foto Mnz

Zaradi tega se je dobro zavedati stanja šoka in poznati protokole. Protokoli so orodje, ki v takšnih trenutkih vodijo do pametnih odločitev in nam dajejo navodila, po katerih se ravnamo, da se počutimo varne in ne izgubimo občutka nadzora. Zelo dobro jih poznajo in se po njih ravnajo civilna zaščita, gasilci, Rdeči križ in Karitas, ki so za delovanje v kriznih razmerah visoko usposobljeni, manj pa vsi drugi. »Poznamo protokole prve pomoči in oživljanja, protokole ob požaru, protokoli ob doživljanju stresa pa še niso tako znani,« pojasnjuje Mojca Zvezdana Dernovšek.

Kdo je kriv,
da je bila hiša sploh tam

Po fazi šoka sledijo faza pogajanja, faza jeze, potem žalosti in nato sprejetja stanja. Običajno si sledijo po vrsti, lahko pa so pri nekaterih posameznikih tudi pomešane. Šok se lahko izkazuje z jezo, faza pogajanja se izrazi z izpraševanjem: zakaj sem to naredil tako, zakaj ne drugače, če bi le parkiral avto malo višje, če bi le hišo gradili drugje ... »V tej fazi in fazi jeze se pojavijo tudi medsebojna obtoževanja. 'Ti si bila tista, ki je hotela imeti hišo ob reki' itd,« ilustrira sogovornica in pojasnjuje, da moramo pogajanja in jezo razumeti v luči evolucijskega razvoja. Ta faza je namenjena pregledu situacije in učenju iz napak, čeprav je čustveno to zelo težko.

Človek ima v tej fazi tudi potrebo, da svoje ugotovitve deli z drugimi, kar nas povezuje in omogoča učenje na podlagi medsebojnih izkušenj. V fazi jeze pregledamo vse vplivne faktorje. »Jezimo se na vse in vsakogar. Ta faza je zelo stresna, a je pomembna za to, da se pripravimo na prihodnost, je investicija za varnost v prihodnosti. Besedam moramo pustiti, da se izrečejo. Vzeti jih moramo kot dobro, in ne kot nepotrebno pametovanje,« pravi psihiatrinja.

Mojca Zvezdana Dernovšek. FOTO: Jure Eržen/delo

Za tem sledi faza žalosti, ko se izjočemo in izlijemo žalost, tegobe in bolečino. Šele nato pride faza sprejetja. Problem pa je, ugotavlja sogovornica, ker se v družini ali skupnosti te faze pri posameznikih dogajajo različno intenzivno in različno dolgo. »Ker gredo ljudje različno hitro skozi ene faze v drugo – eden je v šoku, drugi v stanju žalovanja, tretji že v fazi sprejetja – med njimi pride do nesoglasij, nerazumevanja in prepirov. S tem si dodatno povečamo stres, kajti ne razumemo, zakaj nekdo še vedno joka, drugi obtožuje vse po vrsti, za tretjega, ki že sprejema novo situacijo, pa se nam zdi, da mu ni mar.«

Če bi torej poznali te faze, bi bili že vnaprej nanje pripravljeni in bi šli lažje skoznje. Žal pa travma marsikdaj koga tudi zlomi. Najbolj so ogroženi osamljeni starejši ljudje, tisti, ki so že doživeli travme in po njih niso okrevali, ter mlajši, ki nimajo dovolj izkušenj, ki bi jih naučile spopadanja s stresom. »Otroci in mladostniki v teh časih potrebujejo največ opore. Pomembno je, da iz nesreče odnesejo lekcijo, da dobro počutje in blagostanje ni samoumevno. Nikar pa nikomur, ki trpi zaradi izgube, ne recimo, naj bo hvaležen, da je preživel ali da bi bilo lahko še slabše, kajti to je zelo slaba tolažba. Če ne vemo, kaj reči, bodimo tiho in samo skuhajmo kavo in objemimo,« svetuje.

Z opijanjem mečemo stran energijo

Ob doživljanju travme pa se, kot kažejo tuje raziskave, lahko povečajo tudi predhodne zdravstvene težave, predvsem kronične in duševne. Med njimi so najbolj pogoste hipertenzija, glavoboli, astma, okužbe grla in pljuč, bolezni kože, sladkorne bolezni, anksioznost in depresija, pogoste so tudi zlorabe alkohola, drog in pomirjeval.

Psiholoska Pomoc Stevilke za 4. str

»Alkohol je v našem prostoru velikokrat orodje za prebolevanje, ampak v resnici za določen čas le omrtviči občutke, ti pa potem izbruhnejo s še večjo silo. Kot psihiatrinja in kot človek imam pravilo – če ga že moramo piti, kajti alkohol ni nujen za preživetje – potem je edino varno pitje v družbi in na veselje. Nikoli pa ne v samoti, zaradi žalosti ali tegobe. Z opijanjem v težkih časih mečemo svoje moči skozi okno, namesto da bi jih varovali,« je poudarila Mojca Zvezdana Dernovšek.

»To, kar se dogaja ljudem, ki preživljajo naravno nesrečo in so izgubili premoženje in dom, ni stres, ampak je psihotravma. Doživeli so travmatičen dogodek, za katerega pa ni nujno, da bo pustil trajne posledice. Njihovega počutja ne smemo vnaprej opredeliti kot bolezensko stanje. Pomembno je tudi, da se zavedamo, da se slabe stvari dogajajo vsem. Tudi če smo zelo dobri. Razlika je ta, da gredo dobri ljudje lažje skozi posledice, saj imajo močno podporno okolje, ker so vlagali v svoj socialni kapital.«

Duševna travma nima nujno trajno negativnih posledic. Še več, popolnoma mogoče in ne tako redko je, da ljudje po tragičnem dogodku popolnoma prevrednotijo svoj obstoj. »Pri svojem delu sem spoznala veliko ljudi, ki so po hudem življenjskem dogodku postali popolnoma drugi ljudje. Začnejo se ukvarjati s športom, prenehajo piti, postanejo predani starši … Travma pretrese naše vrednote in nam omogoči, da pogledamo na življenje s povsem nove strani.«