Ljudem z demenco z glasbo prikličejo spomine

Slovenj Gradec – V praznično okrašenem studiu interne televizije slovenjgraškega doma starostnikov, ki so ga uredili kar v jedilnici, saj je zaradi epidemije covida-19 ne potrebujejo v celoti, je bilo sredi dopoldneva vse nared za začetek nove domske oddaje v živo. Voditeljici sta za masko in pričesko že prej poskrbeli sami, za skrbno dogovorjeno enourno vsebino pa že kak dan prej. Čakali sta le še na to, da se prižge rdeča luč na kameri.

Začela je delovna terapevtka Sandra Pavše, ki se je brez težav znašla tudi v vlogi voditeljice. »Pozdravljeni, dragi stanovalci. Naša prva gostja je glasbenica Mojca Kamnik, v drugem delu oddaje pa se bo Maša Mlačnik pogovarjala s sostanovalko Ljudmilo Urbancl,« je napovedala gledalcem pred zasloni.

Mojco stanovalci doma že dobro poznajo. Včasih pri njih nastopa kot glasbenica z violino ali za klavirjem, spet drugič kot prostovoljka pomaga vzpostaviti komunikacijske poti do njihovih najbližjih, na oddelku z demenco pa izvaja glasbeno terapijo, ki so jo poimenovali predvajaj mi spomin. In o tem je tekla beseda.



»Namen metode je sproščanje z glasbo. Naša ciljna skupina so bili starostniki z demenco. Doseči smo želeli, da bi se kdo prebudil iz apatije in izrazil kakršno koli čustvo,« je razložila Mojca. Ocenila je, da je slovenjgraški dom starostnikov primerno eksperimentalno okolje za to metodo, ki sicer ni nova, saj so zelo povezani z glasbo. Dom ima pevski zbor stanovalcev, kmalu naj bi se mu pridružil še pevski zbor zaposlenih, ima hišni bend, v katerem so združili moči tako zaposleni kot uporabniki, ter številne glasbene prostovoljce.
 

Joka se niso ustrašili

Metodo so začeli razvijati na rumeni enoti. Najprej so glasbo šest mesecev poslušali v skupini. »Na obraze stanovalcev je priklicala smeh, včasih tudi jok. Tega se nismo ustrašili. Pomembno se nam je zdelo, da prikliče čustvo. Kakršno koli že. Nekateri so ob poslušanju želeli zaplesati, drugi so z nogo udarjali ob tla, tretji so glasbo imitirali,« je pojasnila Mojca Kamnik, samozaposlena v kulturi kot glasbenica in interpretka kulturne dediščine.

»V začetku nismo imele ideje, katere skladbe bi delovale pri osebah z demenco. Pri poslušanju v skupini smo zato naredili ožji izbor skladb in jih kasneje individualno predvajali. Sestavili smo tudi vprašalnik, s pomočjo katerega smo želeli dobiti vpogled v interesne dejavnosti stanovalca pred demenco in pred vključitvijo v institucionalno varstvo, da bi jih lažje in učinkoviteje povezali z glasbo,« razloži sogovornica.



Metode niso uporabljali le pri stanovalcih doma, ampak tudi na terenu pri izvajanju pomoči na domu. »Uporabnikom pomoči na domu smo glasbo predvajali pred izvajanjem storitve in nato poskušali oceniti, ali je bilo izvajanje storitve po poslušanju glasbe lažje ali težje. Ugotovili smo, da je lažje, a le, če smo zadeli z izborom pesmi,« je rekla Mojca. Ker si ljudje največ spominov ustvarimo do tridesetega leta oziroma do takrat, ko si ustvarimo družino, in ker se pri demenci brišejo najbolj sveži spomini, so izvajalci terapije predvajaj mi spomin iskali glasbo iz tega obdobja.
 

Glasba nima kontraindikacij

»Muzikoterapija je široka paleta veščin in storitev za sproščanje oseb z demenco, pa tudi oseb s posebnimi potrebami ali oseb s psihološkimi motnjami. Najprej smo se želeli ukvarjati tudi s prepevanjem in plesanjem, a smo se na koncu zaradi obsega posvetili le poslušanju,« pove Mojca.



Nevrologinja dr. Iwona Ewa Kosi, ki je sodelovala pri projektu, trdi, da je glasba najboljše zdravilo. »Pri njej ni kontraindikacij, zdravljenje je poceni, zato ga priporočam vsem.« Ker so učinki glasbene terapije izjemno pozitivni, so se v domu odločili, da jo med epidemijo, ko nimajo prireditev, izvajajo pri vseh stanovalcih, zato so jih že pozvali k razmisleku, katere so njihove najljubše skladbe.
 

»Če pridem k sebi, gremo na Triglav«

Glasbo že vse življenje obožuje tudi 87-letna stanovalka Ljudmila Urbancl, a nikoli ni bilo časa, pa tudi prave priložnosti ne. V domu, kamor se je naselila po kapi, se je v letu in pol z Mojčino pomočjo notno opismenila, uresničila svoje otroške sanje in sedla za klaviature, iz katerih izvablja vedno lepše in zahtevnejše melodije. »Po bolnišničnem zdravljenju sem obnemogla. Čisto nebogljena sem bila in povsem na tleh. Najtežji so bili prvi dnevi. Za vsako stvar sem morala klicati pomoč,« je opisovala svojo izkušnjo pred kamero domske televizije. Še posebej hvaležna je Sonji Napečnik in Magdi Pavše. »V prijetnem klepetu sta me vedno lepo uredili. Nekega dne, ko sta spet zatrjevali, da bo še vse dobro, sem jima rekla, da bomo šle skupaj na Triglav, če pridem k sebi,« je povedala Ljudmila. Ko se je to zgodilo, je sama poklicala na informacije, pridobila številko letališča v Lescah in se dogovorila za panoramski polet s helikopterjem nad Gorenjsko.

»A nisem šla brez dovoljenja domske zdravnice. Ko mi je izmerila tlak, je odkimala z glavo,« pove Ljudmila. Šele po 14-dnevnih meritvah, s katerimi je bila zdravnica zadovoljna, je dobila zeleno luč za izvedbo dogodivščine. S seboj je, tako kot je obljubila, v zahvalo, da so ji pomagale pri rehabilitaciji, peljala še Sonjo in Magdo ter vodjo doma Marjano Kamnik. »Skrbelo me je, kako bom vse skupaj zdržala, a je bilo naravnost čudovito,« je bila iskrena pred kamero domske televizije. »Imela sem dve želji in obe sem si uresničila v domu. Če sem ne bi prišla, se to ne bi zgodilo,« je prepričana Ljudmila Urbancl.
 

V sredo že naslednja oddaja

V sredo bodo znova prižgali studijske žaromete. Gosta nove oddaje bosta domska fizioterapevtka in stanovalec Peter, ki izdeluje lesene križe. Predvajali bodo tudi film o peki piškotov. A stanovalci jih ne bodo občudovali le na televizijskih zaslonih, ampak se bodo po oddaji z njimi posladkali po sobah.

»Hudo je bilo. Nepredstavljivo,« boj z okužbami z novim koronavirusom opisuje vodja enote Marjana Kamnik. Da bi zajezili širjenje bolezni, so morali bolj kot kadar koli stopiti skupaj. »Ta izkušnja je zaposlene še bolj povezala,« je prepričana Marjana Kamnik.

Prav jim je prišlo tudi, da so imeli interni kanal še izpred epidemije, čeprav ga skoraj niso več uporabljali, saj so se trudili, da so stanovalci, tudi tisti na vozičkih, spremljali prireditve v jedilnici. Zaposleni in stanovalci bodo program še naprej pripravljali skupaj in glede na razburljive zgodbe, ki jih riše življenje, ne bo zmanjkalo tem za pogovor.