Letos vinska trta manj radodarna

Slovenija je vinorodna dežela. Po podatkih Sursa je bila stopnja samopreskrbe z vinom lani (v tržnem letu 2017/2018) kar 91-odstotna, v povprečju pa je Slovenec popil 33 litrov vina. Kako kaže z letošnjo letino?

»Pričakovanja o letošnji letini so visoka,« pravi Tatjana Puklavec, direktorica vinske kleti P&F Jeruzalem Ormož. Pričakuje, da bodo pridelali 4,3 milijona litrov vina, po prvih analizah pa bo kljub nekaj vremenskim nevšečnostim bolje kot lani. Podnebne spremembe se namreč čutijo tudi v vinogradništvu. V vinski kleti Kmetijske zadruge Metlika pričakujejo manjšo letino kot lani in tudi kakovost ne bo šla »v višave, vsaj tam ne, kjer smo imeli točo«, pravi vodja vinske kleti Andrej Škof. Tudi direktor Kleti Brda Silvano Peršolja pravi, da bo »količinsko letošnja letina (7500 ton) za desetino manjša od lanske, ki je presegla povprečje«. Vendar bosta po kakovosti primerljivi, dodaja.

»Kljub podnebnim ekstremom in napovedani relativno hladni in pozni jeseni trenutno kaže, da bo letnik 2019 manj obilen, vendar bolj kakovosten od letnika 2018,« pravi glavni enolog v Ptujski kleti Maksimiljan Kadivec. Ocenjujejo, da bodo od vinogradnikov iz Haloz in Srednjih slovenskih goric prevzeli od 1300 do 1500 ton grozdja. Uroš Valcl, enolog in direktor v Vinski kleti Marof na Goričkem, o katerem pravijo, da je zaslužen, da se je Goričko vrnilo na vinski zemljevid, pravi, da bodo letos napolnili od 80.000 do 100.000 steklenic. »Letina ni ne dobra ne slaba, so različne in treba se jim je prilagoditi,« pravi in doda, da imajo konstantno letino. Rok Opara, enolog iz vinske kleti Vina Opara na Dolenjskem, pravi, da bodo letošnjo trgatev začeli v zadnjem tednu septembra in jo končali približno v sredini oktobra. Kar zadeva kakovost, pa pravi, da pričakujejo povprečno letino. Tudi njim jo je malo zagodla toča, a si je grozdje precej opomoglo.


 

Prodor na tuje trge

Večina velikih slovenskih proizvajalcev z vinom ne zalaga le slovenskega trga, ampak izvaža tudi v tujino. Puklavčeva pravi, da so poleg slovenskega njihovi največji trgi še Hrvaška, Nizozemska, Velika Britanija in Poljska. Na tuje bo letos šlo 60 odstotkov pridelanega vina. Tudi v Kleti Brda jim je prodaja na tuje trge izrazito zrasla, po besedah Peršolje zunaj prodajo že polovico stekleničenega vina: »Naš največji izvozni trg so ZDA, kjer imamo tudi lastno podjetje, ki skrbi za uvoz in distribucijo naših vin na ameriškem tržišču.« Pravi, da že skoraj desetletje vlagajo tudi v razvoj poslovanja s Kitajsko, z Japonsko poslujejo še dlje. So pa to zahtevni trgi, pravi in doda, da jim je uspelo v zadnjih letih močno povečati prodajo na teh trgih, še posebej na Kitajskem, »ki postaja eden ključnih trgov za prodajo naših rdečih vin višjih cenovnih razredov«.

Več kot polovico buteljčnih polnitev blagovne znamke Pullus prodajo v tujino pri Ptujski Kleti. Največ v ZDA in na Kitajsko, pravi Kadivec. Svoj prostor pod soncem so na drugi strani Atlantika našli tudi v Kaliforniji, ki sicer sama premore celo vrsto odličnih vin. V Marofovi kleti se večinoma mudijo tujci, med njimi je največ Azijcev, saj s tem trgom tudi največ delajo. Med evropskimi trgi pa so zanje največji nemški, švicarski, angleški in belgijski.



Se okus ljudi po celinah, kar zadeva vino, razlikuje? »Mislim, da če je nekaj dobro, je dobro. Dobrega vina je vedno premalo,« odvrne Valcl. Vse več tujcev, ki se navdušujejo nad modro frankinjo, ki je avtohtona slovenska sorta, se ustavlja tudi na Dolenjskem, opaža Opara. Kupljene buteljke pa romajo v Belgijo, na Finsko, Švedsko, Češko, Madžarsko, v Avstrijo, Nemčijo … Je pričakovati, da bo Dolenjska postala nova destinacija za vinoljube? »Dolenjska je za zdaj še premalo cenjena vinorodna dežela in premalo znana,« odvrne Opara. »Sem pa prepričan, da bo tudi Dolenjska s preusmeritvijo proizvodnje cvička v sortna vina kmalu postala želena destinacija za vinoljube.«
 

Svetovna smetana v Goriških brdih

David Šinigoj, lastnik Štorije, trgovinice na Trubarjevi ulici v Ljubljani, opaža, da kupcem spet postajajo všeč štajerska vina, čeprav so Goriška brda še vedno najbolj znana. »Kar je dobro, se izve, ne potrebuje reklame,« hudomušno pripomni Šinigoj.
In največ dobrih zgodb se je pred leti spisalo v Goriških brdih. Aleš Kristančič, ki prodaja vino pod blagovno znamko Movia, je v Brdih gostil že vse – od Alberta Monaškega do švedskega kraljevega para in drugih znanih osebnosti. Navsezadnje je bil leta 2008 imenovan za enega izmed 12 najboljših »ustvarjalcev« vin na svetu. Na vprašanje, ali mu še vozijo tuje državnike, pritrdi, a pojasni, da je tega manj kot nekoč, in še v isti sapi doda, da ima precejšnjo gnečo, saj so pravkar začeli trgatev. »Na srečo nam je vreme naklonjeno, noč je bila hladna,« pravi Kristančič, ki je še teden prej pričakoval ne preveč dobro letino. »Veš, vinograd je tovarna brez strehe,« pravi. Dvakrat so imeli točo, »sicer si je vse lepo opomoglo in grozdje je lepo«, bo pa vina manj kot lani. »Manj kot pol v primerjavi z lanskim letom,« pravi, kakovost pa je dobra. Manjši pridelek ga ne vznemirja. Vina bo še vedno dovolj, da bodo lahko zadostili povpraševanju tako doma kot v tujini. Kaj tujcem danes najbolj teče? »Macerirana vina in vina brez žvepla, naravna vina. Še posebej so nad njimi navdušeni Avstrijci,« pravi Kristančič, ki največ izvaža v ZDA, Italijo, tudi v Rusijo in na Japonsko.


 

Na lovu za butičnim

V svetu, kjer so vinarije ogromnih razsežnosti, je trend butično vino. In kot nalašč je Slovenija en sam butik, bi se lahko pošalili. V register pridelovalcev vina in grozdja je vpisanih skoraj 28.000 pridelovalcev grozdja in skoraj vsi so tudi pridelovalci vina.
Za stekleničenje pa je registriranih 1800 pridelovalcev, od tega je 16 takih, ki pridelajo več kot 500.000 litrov vina na leto. »Glede na to, da imamo 22 hektarov vinograda, 120.000 trt in napolnimo od 60.000 do 80.000 steklenic, so naša vina butična,« pojasnjuje Valcl. Zaradi majhne količine in kakovosti so primerne tudi cene. Modro frankinjo je Rene Gabriel, ki je znan kot vinski papež, ocenil z 19 od 20 možnih točk, pravi Valcl, ki dodaja, da želijo v vinu odraziti Goričko, ki je precej unikatno: »Ima panonski vpliv – malo hladnega zraka, največ sončnih dni, najmanj padavin …«

Butično pridelujejo tudi v vinski kleti Vina Opara – polnitev bo po Oparovi oceni letos znašala okoli 5000 steklenic. Dolenjska je sicer najbolj znana po cvičku, vendar prodaja upada, zato se obračajo v butično proizvodnjo tudi drugih sort – modre frankinje, rumenega muškata, roseja, belega pinota … »Čedalje več naših strank je restavracij in gurmanov, ki pridejo k nam v zidanico na degustacijo in jih zanima sam način pridelave vina,« pripoveduje Rok Opara o trendih, ki jih opaža.



Veliko butičnih vin slovenskih pridelovalcev je na voljo v Šinigojevi Štoriji na Trubarjevi v Ljubljani. Neki avstralski vinar, ki se je pred kratkim mudil pri Šinigoju in dela v srednje veliki vinariji, je povedal, da na leto proizvedejo 150 milijonov litrov vina. »To pomeni, da je pri nas vse mikro, butično,« pravi Šinigoj. V njegovi trgovini se ustavljajo tisti, ki vedo, kaj prodaja. »Zanimajo jih predvsem oranžna in naravna vina. Slučajnih kupcev ni, turisti tudi niso stranke, ki bi nosili težke steklenice,« pravi Šinigoj. Kljub temu da je Trubarjeva, kjer ima svojo trgovino, že nekaj časa gradbišče, ljudje še prihajajo. Cene za steklenico se gibljejo med 20 in 50 evri. »To so vina, ki se ne proizvajajo v velikih količinah, so butična.«

»Butična prodaja je lepa stvar, vendar od tega vinogradništvo in vinarstvo ne bo preživelo,« na vprašanje, kako povpraševanje po butičnem vinu vpliva na velike proizvajalce, odgovarja Škof. »Sploh ne velike kleti, ki so vezane na okolje in odkupujejo grozdje od vinogradnikov in so primorane prodati vino 'na veliko',« pojasnjuje Škof.

»Kar zadeva velikost, je Ptujska klet v evropskem merilu butična klet, v Sloveniji pa smo že več kot desetletje butični po filozofiji vinogradništva, enologije in kletarjenja. Bolj kot bi se strinjali s tezo, da je cenjena butična prodaja, bi soglašali z dejstvom, da je tudi v Sloveniji vedno bolj cenjena konstantna visoka kakovost vina. Ne glede na velikost vinarja,« zaključuje Maksimiljan Kadivec.