Lastniki gozdov naj dobijo svoje iz turistične takse

Sprememba zakonodaje za urejeno kolesarjenje v naravnem okolju pri nas še vedno poteka s hitrostjo kolesarjenja v klanec. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je preteklo jesen dobilo predloge delovne komisije za posodobitev predpisov, spremembe pa bi lahko bolj ustrezale lastnikom gozdov zaradi morebitnih denarnih nadomestil.

Ministrstvo za kmetijstvo ni napovedalo, kdaj načrtuje pripravo predlogov za spremembo zakona o gozdovih, četudi ima predloge komisije za »pripravo strokovnih izhodišč za turistično in rekreacijsko rabo gozdov« na mizi slabo leto dni. Potencialne spremembe predpisov s področja gozdarstva merijo predvsem na tiste, ki bi v gozdu opravljali pridobitno dejavnost z vodenimi izleti. Od tega bi namreč del denarja morali nameniti še »lastniku gozda ali drugim subjektom«. Za urejanje kolesarstva v naravnem okolju je predvidena tudi namenska raba turistične takse.



S predlogi naj bi na koncu uravnotežili prosti dostop do naravnega okolja in omejevali lastninsko pravico. V naravi je vožnja zdaj dovoljena na utrjenih poteh, a jo lahko prepove lastnik ali upravljavec zemljišča, tolmačenje enoslednic pa je različno.
Kot smo v Delu pisali pred kratkim, lastniki gozdov načelno sprejemajo turistično in rekreativno rabo, a da je to treba razlikovati od gospodarske rabe, kar da ni pogodu tistim, »ki skrivajo svoj interes za splošni dostop do gozda in brez kakršnihkoli odškodnin dobro zaslužijo na račun lastnika gozda«.

Tudi po vlakah

V konzorciju odprimopoti.si so s predlogi zadržano previdni, četudi so bili del delovne skupine. Predvsem se sprašujejo, kako bi bilo sploh mogoče nadzorovati pridobitno dejavnost v gozdu. »Pomembneje bi se bilo osredotočiti na pozitivne učinke, ki jih to izvajanje prinaša, in sredstva iskati drugače,« je prepričan vodja konzorcija Tadej Tekavčič. Kolesarji se zato strinjajo s spodbujanjem namenske rabe turistične takse: »S tem bi dejavnost primerno umestili v prostor, saj bi lahko povečali število legalnih, urejenih poti – ločenih od pešpoti – in hkrati uresničili pričakovanja lastnikov gozdov, ki od te dejavnosti zdaj ne dobijo ničesar.«



V komisiji za turno kolesarstvo Planinske zveze Slovenije (PZS) se strinjajo s konzorcijem in dodajajo še svoj del. Po njihovem mnenju bi morali predvsem posodobiti zakon o ohranjanju narave, s tem, da naj zakonodaja turne kolesarje upošteva kot pohodnike, ki za svoje gibanje uporabljajo kolo. PZS še predlaga, da bi dovolili kolesarjenje tudi po vlakah, ki niso zaprte zaradi opravljanja gozdarskih del, in da je omejevanje turnega kolesarstva smiselno le, če se po merilih vzdržnega naravovarstva presodi, da je vpliv na naravo škodljiv oziroma da z izvajanjem turnega kolesarstva na določenem odseku obstaja potencialna nevarnost za ljudi ali okolje.



»Menim, da je najvišja formalna ovira doseganje konsenza z lastniki, zato moramo biti predstavniki turnih kolesarjev pripravljeni na predstavitev položaja neposredno lastnikom, če bo to predmet odprte javne razprave. Je pa žogica gotovo na strani predstavnikov države,« trdi načelnik omenjene komisije v PZS Atila Armentano.