Kvazipsihoterapevt lahko človeka zlomi

Ljubljana – Ženska srednjih let bruha vsako jutro pred odhodom v službo. Njena zdravnica jo najprej pošlje za štiri tedne na bolniški dopust, pacientki je bolje. Ko mora spet v službo, se bruhanje ponovi. Očitno je težava globlja. Zdravnica jo napoti na psihoterapijo. Kam naj gre? V javnem zdravstvu bi morala čakati najmanj leto dni, na trgu pa mrgoli »psihoterapevtov«.

Psihoterapevtsko dejavnost lahko vsakdo registrira kot gospodarsko dejavnost, pri tem pa nihče ne preverja niti njegove izobrazbe niti znanja. »Neustrezno usposobljen psihoterapevt lahko naredi več škode kot koristi. Povzroči lahko, da se človek 'sesuje'. Ta izraz uporabljamo za psihotičen zlom, po katerem človek ne more več ne delati ne živeti sam,« pove prof. dr. Peter Praper, klinični psiholog, eden izmed samo treh slovenskih psihoterapevtov z evropsko licenco iz psihoterapije. Kaj se dogaja med psihoterapijo?

»S psihoterapijo globinsko posežemo v strukturo in delovanje možganov. Zato ni vseeno, kako je za to usposobljen tisti, ki psihoterapijo izvaja,« pove dr. Tina Sentočnik, zdravnica specialistka interne medicine z dodatno izobrazbo iz psihoterapije, generalna sekretarka Združenja psihoterapevtov Slovenije. Psihoterapevtsko izobrazbo je pridobila na medicinski fakulteti v enajst let trajajočem študiju, sestavljenem iz 750 ur teorije v obliki predavanj in seminarjev ter iz več kot 5000 ur lastnega kliničnega psihoterapevtskega dela pod supervizijo. Obvezni klinični del sestavlja najmanj 580 ur. Opravila je tudi osebno izkušnjo, tako imenovano »učno analizo«​ v psihoterapevtskem procesu, ki je trajala okoli 300 ur. Obvezni del znaša najmanj 150 ur. Takšno izobraževanje je potrebno za pridobitev naziva psihoterapevt. A vsi, ki se razglašajo za psihoterapevta, nimajo takšnega znanja.



​Združenje si zato že vse od leta 2006 prizadeva za zakon, ki bi razmere uredil. Nekaj let je na ministrstvu za zdravje delovala delovna skupina za pripravo zakona in ga pripravila, a je bil nato spravljen v predal. Na pobudo Svetovne zdravstvene organizacije, ki je prepoznala, da ima Slovenija bistveno premalo možnosti za psihoterapevtsko pomoč, je resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028, sprejeta marca letos, predvidela v desetih letih kar 300 novih strokovnjakov za psihoterapevtsko pomoč. Na ministrstvu za zdravje je bila sestavljena nova delovna skupina za normativno ureditev psihoterapije, a gre – po mnenju članice delovne skupine dr. Polone Matjan Štuhec, klinične psihologinje in psihoterapevtke z Inštituta za klinično psihologijo in psihoterapijo – v napačno smer.

Zaradi zelo pereče problematike je združenje pisalo najprej na ministrstvo za zdravje, a niso prejeli nobenega odgovora, zato so že dvakrat pisali tudi predsedniku vlade Miru Cerarju. Prvič marca, drugič pa prejšnji torek. Kaj mu sporočajo?

»Področje je treba urediti tako, da bodo uporabniki lahko ločili med psihoterapijo in psihosocialnim svetovanjem. Psihoterapija je zdravljenje in jo lahko izvajajo samo zdravstveni delavci z osnovno diplomo iz medicine ali psihologije. Umestiti jih je treba v zdravstveno dejavnost. Svetovanje pa je znanje, ki ga lahko pridobijo diplomanti različnih fakultet z različnimi tečaji ali doseženo dodiplomsko izobrazbo na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici in Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani. Ti lahko delujejo po zakonu o socialnem varstvu. Delovna skupina hoče z enim zakonom urediti vse. To ne gre. Zdravljenja in svetovanja ni mogoče izenačevati,« je povedala Tina Sentočnik.



Kaže, da želi ministrstvo sestaviti takšen zakon, po katerem bi v zdravstvu lahko psihoterapevtsko pomoč ponujali tudi neustrezno izobraženi kadri. »Priporočilo strokovnjaka iz Svetovne zdravstvene organizacije ne pravi, da je treba v Sloveniji znižati merila. Sistemski zakon, ki se pripravlja zdaj, bo le na videz rešil problematiko pomanjkanja psihoterapevtske pomoči, a v resnici bo pomoč poslabšal,« je dejala Polona Matjan Štuhec.

Na področju psihoterapije se spopadajo tudi s finančnimi težavami. Psihoterapevtsko obravnavo vrednoti zdravstvena blagajna po tako nizki ceni, da jo je v zdravstvu težko izvajati kot posebno dejavnost. Tudi to je vzrok za dolge čakalne vrste.