Kuhanje kot dokument o življenju družbe (VIDEO)

Bernarda Gostečnik je bila prav sredi enega skoraj legendarnih kuharskih tečajev. Cvrčanje, sekljanje, od nekod je puhnil velik oblak sopare. V zraku je bil nedoločljiv vonj: jajca z ajvarjem, kruh z laneninimi tropinami, gratinirana cvetača, porova solata s korenjem, kremna bučna juha, sarma, koruzni žganci in bananovi mafini s čokolado. V samostanu v Repnjah pri Vodicah so doma kuharice, ki vzdržujejo dediščino znamenite Felicite Kalinšek. Šolski red sester sv. Frančiška Kristusa Kralja je že 150 let znan po tem, da ljudi učijo različne praktične veščine, ki delajo vsakdanje življenje lažje.





Več kot 240.000 izvodov te knjige, paradnega konja Cankarjeve založbe, smo že pokupili. Sestre so s kuharicami prepričljivo vplivale na tisti del vsakdanjega življenja, ki je znan po tem, da je njegov dejanski vpliv težko izmeriti: kako bolj zdravi in srečni smo zaradi obrokov, skuhanih po teh receptih? Nedoločljivi vonj iz kuhinje, v kateri smo zmotili Bernardo Gostečnik, je lepa primera: težko je pokazati s prstom, izbrati najpomembnejši del tega obroka, izpostaviti glavno zaslugo.

Nobena teh jedi ni bila nič izjemnega. Celotna vsakdanja kuharija ni popolnoma nič izjemnega. Ne opazimo je, razen ko jo imamo vrh glave. A ko gre zares, je sposobnost kuhanja še vedno iskana veščina: tečaji pri Bernardi Gostečnik so, na primer, zelo priljubljeni med vdovci, predvsem pa med mladimi mamicami. Ko začnemo skrbeti za otroka, mu navadno instinktivno želimo dati najboljše.

Blagovna znamka

Slovenska kuharica je ena najbolj nenavadnih knjig tega žanra, kajti ima veliko avtoric. Prva je Magdalena Pleiweis, ki je leta 1868 rojake v novi knjigi, prvi slovenski izvirni kuharici, seznanila: »Vse se mika in lika na svetu – vse napreduje; tudi kuharija ne sme zaostajati za umetnijami, svojimi sestricami.« V uvodu tudi potarna, kako so jo mnogi nagovarjali, naj napiše knjigo in se je nerada vdala: ne sebi, ampak slovenskim dekletom, kuharicam in gospodinjam v korist, piše.

Nagovarjanja bo bila smiselna, kajti že za časa njenega življenja so izšli štirje ponatisi. Šestega pa je imela v rokah že Felicita Kalinšek iz reda šolskih sester. To je bilo leta 1912; bila je tako slavna po kuharskih spretnostih in svoji gospodinjski šoli, da ji je Katoliška bukvarna zaupala prenovo in dopolnitev knjige. To je učinkovito opravila in knjiga je postala znana pod imenom kalinškova. Hkrati je odprla zanimiv model: Slovenska kuharica še po 150 letih živi na način, da se ves čas spreminja, posodablja in prenavlja, vendarle ostaja kot blagovna znamka prepoznavna in določljiva. Če bi imela samo enega avtorja, to ne bi bilo mogoče, tako pa so si jo začele podajati šolske sestre.



Ko je Kalinškova umrla, jo je predala Regini Gosak, za njo se je s knjigo ukvarjala Vendelina Ilc, Bernarda Gostečnik pa je že od prvih dni, ko je prišla v samostan pri Vodicah, spoznala, da bo to nekoč njeno delo. Bolj se je kvalificirala zaradi trdnega značaja, kajti kuharica takrat, na začetku osemdesetih, še ni bila kaj prida. Je namreč strojniški tip, dobro se razume na tehniko. Tu še besedica o njej: rodila se je v vasi Šmihel nad Mozirjem. Po srcu in počutju je nekje v tridesetih, če kdo zoprno vztraja, je stara 57 let in ima smisel za humor: »Se še niste naučili, da se žensk tega res ne sprašuje?« V Repnje je najprej prišla na gospodinjski tečaj, kajti do poroke naj bi jo odvrnili od ljubezni do kardanov in traktorjev in navadili na kuhanje. Pa je kar ostala. To je bilo konec sedemdesetih.

Netrendovska kuharica

Leta 2018 ima Velika slovenska kuharica tisoč strani, več kot tri tisoč receptov, ki jih je Bernarda Gostečnik predelovala in testirala dve leti, metala ven, dodajala, popravljala besedila ter tu in tam omagovala, prepričana, da bi bilo tako knjigo lažje napisati popolnoma na novo. Pa sploh ni ona tista, ki se je s tem najbolj mučila: imela je računalnik. Kaj pa njene predhodnice, ki so desetletja pisale in urejale ne roko?

Velika slovenska kuharica je zaradi takega načina dela, predelovanja od izdaje do izdaje, iskanja duha kuharskega časa postala pomemben dokument o življenju družbe, celo zabavno čtivo. Nekatere stvari so ostale iste tudi po sto letih: eden od oglasov na koncu prve kalinškove ugotavlja, da se še danes najdejo gospodinje, ki se nepotrebno trudijo s tem, da same izdelujejo testenine. Te, da gotovo ne znajo dragega časa prav ceniti – ali pa ne poznajo za izborne testenine iz prve kranjske tovarne testenin v Ilirski Bistrici.

Danes domačih testenin pa ne delajo neumnice, ki ne bi imele kam s časom, ampak fudiji, ki jih potem ovekovečijo na instagramu. In zato je Velika slovenska kuharica popolnoma netrendovska v tem, da je nabita z osnovnimi znanji, brez lepih slik, s tisoči receptov, ki jih ne spuščamo skozi noben iskalnik. Kupci to vedo in nemalo jih je med njimi takih, ki bodo še vedno poiskali recepte na spletu, Veliko slovensko kuharico pa bodo imeli vseeno na polici. Kot priznanje njenega pomena v smislu kulturne dediščine. In za vsak primer: če bi se bilo kdaj spet treba naučiti kaj bolj osnovnega, kot je to, kako avokado narezati v lepo pahljačo.