Kraji tišine in spokoja

S stotinami prižganih sveč se naša pokopališča 1. novembra spremenijo v čarobne kraje, ki kar vabijo k obisku ali sprehodu mimo. A tudi sicer to niso le običajni kraji mrtvih, kjer so pokopani naši predniki in sodobniki. Vsako majhno vaško pokopališče pripoveduje svojo zgodbo o zgodovini, kulturi, arhitekturi … in neverjetnem spokoju.

»Kamorkoli grem, vedno zavijem tudi na pokopališče. Če hočeš spoznati neko mesto, moraš obiskati tržnico in pokopališče,« pravi Blaž Dominik, turistični vodnik po Ljubljani. Pred šestimi leti je začel voditi obiskovalce po Žalah, kjer pa se organiziranih vodenj udeležujejo predvsem Slovenci. V vsem tem času je po našem najbolj znanem pokopališču popeljal vsega dva tujca, Finca, čeprav veljajo Žale zaradi kulturnozgodovinske in umetniške vrednosti za eno najlepših pokopališč v Evropi. So na seznamu Združenja pomembnih evropskih pokopališč (ASCE) in vključene v Pot evropskih pokopališč (ECR), strokovnjaki z vsega sveta pa jih cenijo zaradi Plečnikove dediščine, stvaritev znanih slovenskih umetnikov in hortikulture.



»Toda Žale se niso začele z Jožetom Plečnikom,« poudari Dominik in opozori, da se lahko med sprehodom po njih prepričamo, kako so različni umetniki, od Svitoslava Peruzzija do Staneta Jarma, oblikovali neverjetno raznoliko galerijo na prostem. Poleg tega je pokopališče pomembno za Slovence zato, ker so tu pokopani številni znani člani te skupnosti, od Petra Kozine do Roka Petroviča, Mirana Trontlja in Ivana Hribarja.

»Enkrat greš po tej, drugič po drugi ulici, in naletiš na tega pa onega … vedno je zanimivo. Po vseh teh letih Žale še vedno odkrivam,« pravi Dominik, ki s tam pokopanimi ljudmi povezuje njihove osebne zgodbe, torej zgodovino razkriva skozi oči posameznika. »Žale so – tako kot to bolj ali manj velja za vsa druga pokopališča – odsev tega, kar se je v Sloveniji dogajalo v zadnjih stotih letih.« Podobno kot je mariborsko Pobrežje, ki je prav tako na seznamu pomembnih evropskih pokopališč, del zgodovinske in arhitekturne podobe mesta.


 

Pomniki zgodovine

Toda pokopališča niso le odsev, ampak tudi pomniki svojega časa. Vojaška pokopališča v dolini Soče s svojo asketsko urejenostjo opominjajo na grozote prve svetovne vojne. Pokopališče v Rožni Dolini pri Novi Gorici, ki je z več kot 900 nagrobniki največje ohranjeno židovsko pokopališče pri nas, pa skupaj s tistim v Dolgi vasi pri Lendavi govori o življenju židovske skupnosti vse tja do druge svetovne vojne, ko je ta skupnost zaradi holokavsta izginila. Na pokopališču ni več veliko kamenčkov, ki jih Judje namesto rož in sveč polagajo na grobove …

Zaradi svojcev, razseljenih po vsem svetu, so podobno zapuščena pokopališča na Kočevskem, na primer v Starem Logu ali v Koprivniku, kjer najdemo na starih nagrobnikih napise, ki govorijo o nekdanjih prebivalcih. Tam, kjer niso bila pokopališča skupaj z vasjo zravnana z zemljo in jih ni prerasel gozd, pričajo o nekdanji največji agrarni skupnosti Nemcev zunaj Nemčije, kočevskih Nemcih.



Mitja Ferenc, Gojko Zupan in Mateja Bavdaž so v knjigi Pokopališča in nagrobniki kočevskih Nemcev zapisali, da so »pokopališča najpomembnejši materialni ostanki, ki pričajo o obstoju kočevskih Nemcev sredi slovenskega ozemlja«. A to velja tudi za Jude. In Uskoke, tisto posebno skupino pribežnikov, lahko rečemo beguncev, ki so se v kraje ob meji naselili konec 15. in v začetku 16. stoletja. V zameno za obrambo pred Turki so se smeli naseliti v teh krajih, kjer življenje nikoli ni bilo lahko, in smeli so ohraniti svojo kulturo. Danes jih prepoznamo na pravoslavnem pokopališču v belokranjski vasi Miliči, eni od pravoslavnih vasi, kjer so se ustalili.
 

Spoštovanje do živih in mrtvih

V Beli krajini, kakršna je – večinoma napol pozabljena, a tako zelo tolerantna skupnost – je tudi edino grškokatoliško pokopališče pri nas, na hribčku med vasema Hrast in Drage. »Brez težav bi tu lahko pokopali tudi druge, ne le grkokatolike,« pravi v resnici širokogruden Mihajlo Hardi, duhovnik grškokatoliške cerkve v Metliki in edini ikonopisec pri nas. Vzhodna cerkev ima vse pogrebne rituale daljše, kot so pri zahodni, razloži, a je namen, tako na vzhodu kot zahodu, en sam: pokazati spoštovanje do tistih, ki so ostali, in do onega, ki je umrl. »Vsega ne moreš sprofanizirati,« še pravi duhovnik.



V zgodbi o pokopališčih, ki imajo večdesetletne ali celo večstoletne korenine in po svoje govorijo o zgodovini ljudi in krajev, ne moremo mimo enega najsodobnejših pri nas, novega novomeškega pokopališča v Srebrničah, ki deluje od leta 2000. Arhitekta Aleš Vodopivec in Nena Gabrovec sta s krajinskima arhitektoma Davorinom Gazvodo in Dušanom Ogrinom ustvarila gozdno pokopališče. Na eni strani strogo geometrijski red arhitekture in na drugi bogata in raznolika narava, kar arhitekti opisujejo tudi kot dialog med neživim in živim.

Morda se zato v Srebrničah še toliko bolj pokaže to, kar pokopališča v svojem bistvu so: kraji s pomirjujočo tišino in neverjetnim spokojem. Z možnostjo razmisleka – ali pa ne, ni pomembno – o naši minljivosti, o večnem krogu življenja in smrti. »V vrvežu Budimpešte greš na pokopališče in se znajdeš v tišini. Dva metra stran, na drugi strani zidu, pa je običajen mestni hrup,« pravi Blaž Dominik, ki ve: »Če hočeš imeti mir, greš na pokopališče.« »V nasprotju z našim vsakodnevnim okoljem, kjer nas hrup in spektakularne podobe spremljajo na vsakem koraku, je pokopališče prostor umika, miru in tišine,« pravi tudi Aleš Vodopivec.

Morda eden redkih takih prostorov sploh.