S prvim junijem se bo končalo sodelovanje med Bolnišnico Postojna in Zdravstvenim centrom (ZC) Dravlje. Ta je za omenjeno bolnišnico 24 let izvajal postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP). V Dravljah bi radi utečeno delo nadaljevali samostojno, saj imajo usposobljen kader, prostore in opremo, a potrebujejo zeleno luč ministrstva za zdravje. Če jo bodo dobili, je odvisno od današnjega sestanka članov komisije za OBMP.

Komisija bo namreč presojala, koliko centrov za OBMP potrebuje Slovenija glede na število opravljenih postopkov in število čakajočih. Zdaj poleg postojnskega, delujete še centra v ljubljanskem in mariborskem kliničnem centru. A v Postojni postopkov OBMP že vrsto let ne izvajajo, pač pa so to delo zanje opravljali v ZC Dravlje, katerega ustanovitelj je specialist ginekologije in porodništva Primož Reš, ki je nekdaj delal v Postojni. Čez nekaj dni se bodo njihove poti razšle, pri čemer želijo omenjene postopke ohraniti tako v ZC Dravlje kot v Postojni, kjer naj bi za ta namen končno uredili laboratorij. Dokler ga ne bodo, pa jim bo z obravnavo pacientk pomagal nov partner: ljubljanska ginekološka klinika.

Aleksander Merlo, direktor postojnske bolnišnice, je dejal, da naj bi bilo tako vse do končanja laboratorijskih prostorov – predvidoma pol leta. Trenutno so v fazi priprave dokumentacije za javni razpis. Se bo torej glede na to, da bosta po novem delovala le dva centra – ljubljanski in mariborski –, čakalna doba na OBMP podaljšala?

»Zagotovimo lahko, da bo vsaka ženska, ki potrebuje to zdravljenje v Sloveniji, to tudi prejela,« so sporočili z ministrstva za zdravje. A vprašanje ni, ali ga bo prejela, pač pa, kdaj ga bo.
»Slovenija je po dostopnosti do postopkov OBMP in številu tako spočetih otrok med vodilnimi v Evropi. Po številu opravljenih postopkov zunajtelesne oploditve na prebivalca se uvršča na četrto mesto, takoj za Dansko, Belgijo in Grčijo. Za postopke OBMP tako rekoč ni čakalnih dob. Tako bo ostalo tudi v prihodnje,« so odgovorili na ministrstvu.

Da se čakalne dobe ne bodo podaljšale, je zagotovila tudi Eda Vrtačnik - Bokal, predstojnica kliničnega oddelka za reprodukcijo na ljubljanski ginekološki kliniki. Ko so se odločili priskočiti na pomoč postojnski bolnišnici, so pripravili projekcije kadrov in zmogljivosti, je dejala predstojnica: »Pacientke se bodo lahko prepisale k nam, pri čemer jim preiskav ne bo treba ponavljati ali pa se bodo – kot je bila praksa do zdaj – v Postojni opravili vse klinične preiskave, oni pa bodo nudili aspiracijo foliklov in laboratorijski del. »To se z našim zdajšnjim delom ne bo prepletalo, saj bomo dodatne zadolžitve opravili v popoldanskem času, s podjemnimi pogodbami in nadurnim delom.«



Po mnenju Vrtačnik - Bokalove, tudi članice komisije OBMP, za slovenske potrebe zadostujejo trije centri. Njihov center, v katerem lahko izvedejo do 1900 postopkov na leto, je bil prenovljen v letih 2015/2016, mariborski, kjer jih lahko izvedejo okoli 1600, je bil obnovljen leta 2011, postojnski pa se bo vzpostavil v letu dni.

»Storitve koncesionarjev je smiselno ponuditi, ko so zapolnjene javne kapacitete, v katere so bila vložena milijonska sredstva države, je poudarila sogovornica. Poleg tega so v Ljubljani in Mariboru nosilci razvoja, pedagoškega dela in raziskav: »Za izvajanje tega potrebuješ določeno število postopkov.« Pri tem je opozorila na skrb vzbujajoče demografske podatke; v reproduktivnem obdobju (od 25 do 30 let) je zdaj kar 29.000 žensk manj, kot jih je bilo leta 2010. »To se že odraža v upadanju OBMP. Poleg tega se tudi rezultati teh postopkov izboljšujejo in je manj ponovitev, več je tudi uspešnih postopkov s prenosom odmrznjenih zarodkov.« V prihodnosti je pričakovati zniževanje števila OBMP, kar je še argument sogovornice za to, da dodatnih centrov na ravni države ne potrebujemo.

Kako pa gleda na morebiten konflikt interesov, da so v komisiji OBMP tudi člani delujočih centrov, ki bodo zdaj presojali o mreži centrov, v kateri so lahko tudi njihovi tekmeci: »Konfliktov interesa ni, zakon določa sestavo komisije, v njem smo od devetih le štirje člani predstavniki obstoječih centrov. Predstavljamo stroko, ki ima tudi edina podatke s tega področja in za katero je nujno, da ima neki glas.«

Ginekologinja Uršula Reš Muravec, strokovna direktorica ZC Dravlje, se ne more strinjati, da bo o njihovi usodi oziroma o tem, kakšna bo mreža centrov danes, odločali tudi njihovi konkurenti.



Ta trenutek bi morali po njenem vzdrževati trenutno stanje in zagotavljati obstoječo kvaliteto. Reševa se namreč boji, da bodo pacienti po novem precej na slabšem – dodatna obremenitev kadra v ljubljanskem UKC s prihodom pacientk iz Postojne lahko vodi v slabšanje kakovosti storitev, čakalne dobe, ki so že zdaj od dva do tri mesece, pa se utegnejo podaljšati. Ni ji razumljivo, zakaj jim onemogočajo nadaljevanje zdajšnjega dela: medtem ko Postojna še nima vzpostavljenih možnosti za izvajanje postopkov, so oni polno pripravljeni in usposobljeni, a bodo zdaj obravnave raje zožili na le dva centra, pri čemer bodo enega dodatno obremenili.

Možnost odločitve, kam na zdravljenje se bo v tem primeru za pacientke skrčila, kar se Reševi v času, ko gre v tujini razvoj zagotavljanja več manjših centrov in bolj intimnega okolja, ne zdi prav.

Renata Rihter, predstavnica pacientov je v svojem dopisu članom komisije OBMP navedla, da tekočega prevzema bolnikov iz Postojne na UKC Ljubljana ob rednih čakalnih dobah ni pričakovati: »Po zadnjem mesečnem poročilu je tam na prvi pregled čakalo 288 parov. Dodatek 850 novih je nedopusten.« Po njenem mnenju potrebujemo v Sloveniji vsaj štiri delujoče centre. Trenutno delujejo le trije: v UKC Ljubljana, UKC Maribor in ZC Dravlje. Zato naj se zadnjemu uredi že obstoječa koncesija, da bo lahko mimo obvoda prek bolnišnice Postojna samostojno izvajal delo, za katero že ima preostala dovoljenja, meni Rihterjeva. Z vzpostavitvijo četrtega centra v SB Postojna se bomo po njenem približali številu centrov, kot so drugod po Evropi, zato podpirajo tudi usposobljenost tamkajšnjega centra.
 

Financiranje

Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) plača bolnišnicam izvedbo postopkov OBMP po dejanski realizaciji, torej brez kakršnihkoli količinskih omejitev že od leta 2010 dalje. Tako je dostopnost zavarovanih oseb do postopkov izključno odvisna od zdravstvenih zmogljivosti v Sloveniji (kadri, prostori in oprema) ter uspešnosti programa darovanja spolnih celic, so povedali  na Zavodu.

V povprečju je bilo v zadnjih desetih letih izpeljanih 3400 postopkov OBMP na leto. Povprečna vrednost enega postopka je bila lani dobrih 1900 evrov, največ sredstev pa je ZZZS namenil ljubljanskemu in mariborskemu centru. Prvi je od leta 2019 do marca 2021 opravil le 276 postopkov več, kot so jih za postojnsko bolnišnico v ZD Dravlje, a je iz zdravstvene blagajne prejel 1,4 milijona evrov več. Zakaj? Vrtačnik-Bokalova je pojasnila, da pri njih izvajajo nekatere dejavnosti edini v državi. Shranjujejo genetski material pri ženskah, ki so imele kemoterapijo in jim sledi možnost izgube reproduktivnih sposobnosti, delajo predimplantacijsko genetiko, kar pomeni, da preprečujejo prenos genetskih bolezni – na zarodkih naredijo biopsije in v nadaljnje postopke prenašajo samo zdrave. Zdravijo vse najtežje bolnice, vodijo celoten donorski program in register darovalcev za vso Slovenijo. Pri njih in v Mariboru zamrzujejo mnogo več (razmerje svežih in pripadajočih zamrznjenih ciklusov je pri njih 1 : 0,63, v Postojni pa 1 : 0,275), pri čemer zavarovalnica povrne samo sveže cikluse, zamrzovanje pa je strošek centra. Vse to se odraža tudi na stroških, je naštela.



Na ZZZS so povedali še, da z ZC Dravlje niso imeli nikoli sklenjene pogodbe za financiranje postopkov OBMP. »Skladno s zakonom je ministrstvo za zdravje pristojno za oblikovanje javne mreže na sekundarni in terciarni ravni zdravstvene dejavnosti, torej tudi za oblikovanje centrov za izvajanje postopkov OBMP v Sloveniji. ZC Dravlje nima podeljene koncesije ministrstva za zdravje skladno z 44.f zakonom o zdravstveni dejavnosti, ki med drugim zahteva, da se v koncesiji tudi opredeli 'vrsto in predviden obseg programov zdravstvene dejavnosti', torej tudi postopki OBMP.«

Viktorija Žnidaršič Skubic z ljubljanske pravne fakultete, ki je sodelovala pri nastajanju zakona o zdravljenju neplodnosti in je bila večletna članica komisije OBMP, je v pravnem mnenju, ki ga je naročila Reševa, med drugim ugotovila, da je Bolnišnica Postojna pri opravljanju postopkov OBMP predstavljala neke vrste slamnatega moža oziroma ogrodje oziroma zunanji okvir delovanja, ki pa je bil v notranjosti vsebinsko prazen, saj je te postopke zanjo ves čas opravljala druga zdravstvena ustanova. »To pomeni, da lahko zaključimo, da tretji center za OBMP v Postojni v resnici sam oziroma vsebinsko samostojno nikoli ni obstajal niti ni zaživel,« je zapisala. Po njenem mnenju je temeljni formalni pogoj za sklenitev koncesijske pogodbe med ministrstvom za zdravje in ZC Dravlje izpolnjen: ZC Dravlje poseduje dovoljenje za izvajanje postopkov OBMP.

Presoja o tem, ali bo lahko tudi uradno postal nov center, pa je zdaj v rokah državne komisije za OBMP. Na ministrstvu so prepričani, da bo ta strokovne narave in kot takšna prva od korakov, potrebnih za odločitev, kako široko mrežo izvajalcev OBMP potrebujemo v Sloveniji. Po njihovem se je treba zavedati, da presoja, kakšna mreža posamezne zdravstvene dejavnosti je potrebna, terja strokovni pregled različnih področij, potreb pacientov, sistema financiranja in zagotavljanja finančnih sredstev.