Kočevarščina – bogastvo, ki izginja

»Pred očmi nam umira velika posebnost, kočevarski jezik, pa se niti ne trudimo, da bi ta del naše kulturne identitete poskušali ohraniti,« poudarja Maridi Tscherne z zavoda za ohranitev kulturne dediščine Mošnice/Moschnitze. Je ena redkih med mlajšimi ljudmi, ki tekoče govorijo jezik kočevskih Nemcev, jezikovne skupine, ki je živela na območju Slovenije več kot 600 let.

Skorajda z vsakim dnem je manj ljudi, ki govorijo kočevarščino, jezik, ki ga Unesco uvršča med kritično ogrožene. »Koliko jih še govori ta jezik, lahko samo ugibamo, pa še ti so večinoma starejši,« pravi Tschernetova. Toda v obdobju med obema vojnama, ko je bila kočevarska skupnost na vrhuncu, se je v kočevarščini – kočevarsko Göttscheabarisch, nemško Gottscheerisch – sporazumevalo od 25.000 do 27.000 ljudi. Kočevarji so živeli na okoli 800 kvadratnih kilometrov velikem ozemlju na širšem območju sedanje Kočevske in so se 600 let od okoliških prebivalcev najbolj razlikovali ravno po jeziku.



Razlog za tako poseben način sporazumevanja je bil v tem, da so od naselitve na širše območje Kočevske v 14. stoletju in vse do množične izselitve na začetku druge svetovne vojne, ko je Kočevsko zapustilo okoli 12.000 prebivalcev, ohranili svoj jezik. Ta je svojevrstno nemško narečje, ki ga je težko razumel tudi Nemec.
 

Starodaven jezik

»Zaradi fizične ločitve od matičnega jezika se je na kočevskem jezikovnem otoku ohranil arhaičen jezik,« razlaga Maridi Tscherne. Kočevarski jezik je starodaven zaradi uporabe starejšega besedja, glasovnega stanja in oblikoslovja. Za jezikoslovce, predvsem nemške, ki so se s kočevarščino začeli ukvarjati konec 19. in na začetku 20. stoletja, pa je bil ta posebni jezik zanimiv tudi zaradi jezikovnih inovacij.



Tak primer je poenotenje oblik, ki lahko izvira iz samega dialekta ali pa iz stika s (ponavadi) sosednjim jezikom. »V jezik so sprejemali tuje besede za neznane predmete, imena krajev in podobno ali pa so vključili besedno strukturo. To je običajno, če dalj časa skupaj živita dve ali več jezikovnih struktur,« pravi sogovornica. Tako so Kočevarji za človeško ribico uporabljali dobesedno prevedeno slovensko besedno zvezo in je nastala Laitnvischla, čeprav je nemška beseda za proteus Grottenolm. Podobno velja za plintə Maish, slepe miši, ki so po nemško blinde Kuh. Prav tako so si izposojali besede iz slovenščine, na primer Bitschə za bučo, Schüppon na župana ali Koassl za kozolec.

»Za kočevarski jezik je značilno veliko bogastvo vokalov,« pojasnjuje Tschernetova. Pogosti so dvoglasniki, troglasniki in celo štiriglasniki, kot v besedi Oaiər, jajca. Poleg tega so Kočevarji precej uporabljali nosnike. To je bila razmeroma zaprta govorica: »Če so govorili hitro in so malo premikali ustnice, jih je bilo zelo težko razumeti, poslušalec, ki jezika ni dobro poznal, pa jih sploh ni razumel.«
 

Izvor določili prek jezika

O tem, od kod izvirajo Kočevarji, so dolgo veljale različne teorije, saj pisnih virov o preselitvah ni. Nato so jezikoslovci na podlagi jezika ugotovili, da so jih na Kočevsko preselili iz vzhodne Tirolske in gornje Koroške. Kočevarščini so najbolj sorodna koroška in tirolska narečja ter narečja jezikovnih otokov Sappada, Sauris, Timau in tudi Sorica ter Nemški Rovt v Sloveniji. O zadnjih dveh Maridi Tscherne pove: »Ko smo govorili vsak v svojem jeziku, smo se razumeli. Razlike so bile le v besedah, povzetih po slovenskih ali italijanskih.«



Kočevarščina pa ni bila edini jezik, ki se je uporabljal na Kočevskem. Od 18. stoletja in vse do izselitve na začetku druge svetovne vojne se je hitro spreminjal zaradi knjižnega jezika. Velik vpliv je imela obvezna osnovna šola z nemščino, tako da v Kočevju v 30. letih prejšnjega stoletja kočevarščine menda ni bilo več slišati.

Kočevarji, ki so od leta 1492, ko jim je cesar Friderik III. skupaj z Ribničani podelil krošnjarski patent, trgovali po vsem cesarstvu, so se še kako zavedali pomena znanja jezikov. Prizadevali so si, da so jih moški znali čim več. Mali Babilon pa je bila tudi Kočevska s kočevarskim jezikom, uradno nemščino, latinščino v cerkvi, slovenščino kot jezikom sosedov, hrvaščino kot jezikom potujočih trgovcev oziroma »ljeporečkarjev«, italijanščino kot jezikom gozdnih delavcev in oglarjev, ameriško angleščino, ki so jo iz Amerike prinesli izseljenci – na primer Kar je bil izraz za avto – in francoščino, ki je bila jezik kuhinje. »Kočevarski recepti izpred prve svetovne vojne kažejo, da se je v teh krajih začela razvijati moderna francoska kuhinja,« pravi Maridi Tscherne.
 

Slovnica iz leta 1908

Kočevarščina ni bila nikoli enoten jezik, opozarja sogovornica: razdeljena je na vrsto narečij, ki se jih ne da povsem razmejiti. Uporabljali so jo kot občevalni jezik, knjižni jezik je bila nemščina. Ko je začela izginjati, so se zanjo začeli zanimati strokovnjaki; prvi slovar kočevarščine je izšel leta 1879, v 20. stoletju pa so se različni avtorji lotili zbiranja narodnih pesmi, pripovedk, legend. »Temeljno delo je iz leta 1908, Slovnica kočevarskega jezika Hansa Tschinkla,« pravi Tschernetova.



Po mnenju mnogih je kočevarski jezik, ki se je razlikoval od doline do doline, postajal enotnejši po drugi svetovni vojni v taboriščih, kjer so končali med vojno preseljeni kočevski Nemci. Danes izhajajo članki v kočevarščini v časopisih Gottscheer Zeitung in Gottscheer Gedenkstätte, vrsta knjižnih del pa je bila objavljena predvsem v osemdesetih. Leta 1994 je izšel tudi učbenik kočevarščine v ZDA in skripta za pouk v Sloveniji.

V Črmošnjiški dolini, kjer je bilo še nekaj družin, kjer so se doma pogovarjali v kočevarščini, so med letoma 2011 in 2013 imeli tečaje kočevarščine. Zdaj Tschernetova vodi občasne tečaje, s čimer pa ne bo mogoče ohraniti te velike posebnosti. Ne Slovenija ne Avstrija ne kažeta zanimanja za ohranitev naše skupne kulturne identitete. »S tem bi pokazali spoštovanje do prednikov in odgovornost do kulturne dediščine teh krajev,« pravi Maridi Tscherne, ki je obupala nad tem, da bi eno ali drugo stran prepričala, da je ohranjanje jezika skupnosti, ki je nekoč živela na tem območju, naša prednost. Naše bogastvo, ki izginja.