Ko se domovi dražijo, je oskrba še bolj nujna

Ljubljana – Na zakon, ki ga starostniki, še bolj pa njihovi svojci, čakajo celo večnost, bo treba počakati še vsaj eno leto. Čeprav nas je zaradi njegove neuveljavitve evropska komisija večkrat oklofutala, na inštitutu za dolgotrajno oskrbo poudarjajo, da moramo skrbno spremljati tudi današnji način življenja, ki vodi v nezdravo staranje. S tem se bo dolgoročno povečala potreba po dolgotrajni oskrbi, zato se moramo bolj kot starosti in staranju posvečati naraščanju kroničnih in nalezljivih bolezni.


                                   
»Zakon je, sramotno, v razpravi že 14 let. Vlada, še zlasti ministrstvo za zdravje, bi morala čim prej najti finančne vire, saj je treba dobiti 400 milijonov evrov na leto. Skrajni čas je, da te stvari spravimo pod streho, posebno zdaj, ko se domovi za ostarele dražijo. Lahko bi ostali doma in ta sredstva izkoristili skozi dolgotrajno oskrbo,« komentira prvi mož zveze društev upokojencev Janez Sušnik.

Kot so na ministrstvu napovedali za Delo, bo vlada zakon obravnavala še letos in ga poslancem posredovala prihodnje leto. Temeljil bo na izhodiščih njene predhodnice, ki so jih dopolnili s stališči iz javne razprave. Osrednji namen zakona je ljudem, ki zaradi bolezni, starostne oslabelosti, poškodb, invalidnosti ali pomanjkanja intelektualnih sposobnosti potrebujejo pomoč, olajšati dostop do nje, pojasnjujejo. Korak bližje k formalni ureditvi oskrbe so storili aprila, ko so za testiranje novih mehanizmov in načinov koordinacije med izvajalci storitev izbrali Koroški dom starostnikov, krški center za socialno delo in celjski zdravstveni dom. Zanje bodo odšteli 6,1 milijona evrov, od tega bo štiri petine prispeval evropski socialni sklad. V dveletnem obdobju bodo vzpostavili zdravstvene time dolgotrajne oskrbe in e-oskrbo.

Trn v peti vsem generacijam

 »Projekti v izbrana okolja prinašajo delovna mesta in možnost uporabe novih storitev, do katerih občani v sedanjem sistemu socialnih pravic ne morejo dostopati brezplačno,« prednosti preizkušanja zakona v praksi niza Simona Mehle z ministrstva. Napoveduje, da bo predlog poleg sedanjih kadrov iz zdravstva in socialnega varstva uvedel nove profile ter jih administrativno razbremenil, da bodo imeli več časa za uporabnike. Medtem na inštitutu za dolgotrajno oskrbo, bolj kot v zakonodajnem zatišju, težavo vidijo v pomanjkanju znanja s tega področja. Večina državljanov ne ve, kaj dolgotrajna oskrba sploh je, koliko ljudi jo potrebuje, prav tako se ne zavedajo, da je to skrb vseh generacij, ne le starejših, pri katerih onemoglost in opešanost pričakujemo. Zlasti mlajši, ki so odvisni od tuje oskrbe, se spopadajo s socialno izključenostjo, zato bi poleg zdravstva in sociale v storitve takšne oskrbe morali vključiti še reforme na trgu dela, v pokojninskem sistemu in izobraževanju glede na spremenjene trende zadnjih let, od demografskih in družbenih do sprememb v strukturi družin.

Domača oskrba kot prisila

 Če in ko se bo strokovna javnost nekako poenotila okrog vsebine, bo najtrši oreh vsekakor financiranje dolgotrajne oskrbe. Prav pomanjkanje sredstev je že ves čas razlog, da raznovrstni predlogi v preteklosti niso zaživeli. Po zadnjih podatkih statističnega urada smo leta 2016 za to oskrbo odšteli 499 milijonov evrov, od tega tri četrtine javnega denarja. Izdatki za zdravstveno nego so bili dvakrat večji od socialnih, storitev pa je uporabljalo 62.673 ljudi, kar je 1600 več kot leto prej. Sodeč po novem predlogu bodo sredstva zanjo dobili z novim obveznim zavarovanjem, kar predvideva tudi koalicijska pogodba. Kolikšna bo dajatev in kakšno košarico pravic bo prinesla, bo verjetno še kamen spotike.

Na inštitutu, ki je neprofitni zasebni zavod, so prepričani, da bi ta morala zajemati storitve, kot so preventivni pregledi, svetovanje in pomoč v domačem okolju. Sistemsko ureditev področja zagovarjajo še na zavodu za zdravstveno zavarovanje, ki bo nosilec zavarovanja, vendar menijo, da zadnji predlog ni primeren. Med drugim jih skrbi, da neformalno oskrbo postavlja v neenakopraven položaj s tistimi, ki bodo prejemali institucionalno. Obstaja celo možnost, da bo ta za starostnike »prisilna«, kar se je pokazalo med krizo, ko so družinski člani zaradi finančnih vzgibov svojce jemali iz institucionalnega varstva.

Rezervni scenariji si nasprotujejo

»Pričakovanja, da bo financiranje dolgotrajne oskrbe v celoti odgovornost države, so nerealna. Za vzdržnost sistema bodo potrebna tudi zasebna sredstva. A le dokler bodo ta pravično razporejena med formalno in neformalno oskrbo in nihče ne bo imel občutka, da gre za še eno obremenitev, ki je jama brez dna, kot se dogaja v zdravstvu, bomo lahko govorili o učinkovitem sistemu,« razmišlja dr. Alenka Oven, direktorica inštituta. Druga uganka bo osebje, ki ga primanjkuje že danes, od družinskih zdravnikov, ki prvi prepoznajo potrebo po taki storitvi, do negovalcev, zato bo verjetno treba poseči po tujih kadrih. Po njihovem zatrjevanju bo ključna razmejitev med formalno in neformalno oskrbo, saj si želi vedno več ljudi na stara leta ostati doma. Starostniki, ki svojega doma nočejo zapustiti, imajo danes na voljo številne alternative, vendar se na terenu pogosto izkaže, da koordinacija med različnimi službami ni najboljša. Dostopnost do storitev je zato otežena, njihova kakovost slabša, opažajo na inštitutu. Mednje spadajo družinski pomočnik, prva socialna pomoč, osebna pomoč in pomoč družini, ki so sistemsko nedorečene, saj število tistih, ki bi jih uporabljalo, narašča, hkrati pa lokalne skupnosti nimajo dovolj denarja za zagotavljanje enakega socialnega varstva vsem. To še posebej šepa v lokalnem okolju, zato se podaljšujejo drage hospitalizacije in krepijo pritiski na institucionalno oskrbo.