Ko grozijo novinarju, je to alarm za celotno družbo

Ljubljana – Umori, ustrahovanje in drugi vsakodnevni pritiski na novinarje niso več rezervirani le za države tretjega sveta. Indeks medijske svobode se je lani najbolj znižal v Evropi, ob bližajočem se dnevu svobode medijev opozarjajo Novinarji brez meja. Tudi v zibelki demokracije so življenja novinarjev ogrožena le zato, ker opravljajo svoje delo.

Manj kot pol leta po tem, ko je malteška novinarka Daphne Caruana Galizia umrla v siloviti eksploziji avtomobila, so njenega slovaškega novinarskega kolega Jána Kuciaka našli v mlaki krvi. »Bojim se, da policija njegove smrti ne bo nikoli raziskala. Ni vprašanje, ali se bo umor novinarja ponovil, temveč kdaj se bo,« razmišlja Árpád Soltész, dolgoletni novinar in Kuciakov prijatelj. Obe nedavni smrti preiskovalnih novinarjev, ki sta sistematično poročala o korupciji v državnem vrhu, ostajata brez epiloga in sta le primera številnih udarcev svobodi medijev.

Brez vprašanj – brez odgovorov

Ta ustavna pravica je ena najbolj ogroženih vrednot v sodobnih demokratičnih družbah, razmišlja predsednica Društva novinarjev Slovenija Petra Lesjak Tušek: »Sovražnost političnih voditeljev do novinarjev ni več omejena na avtoritarne države, ampak je postala stalna praksa držav, ki veljajo za demokratične.« Delovanje pravne države in zavedanje tistih, ki jo razumejo kot pridobitev, se s tem izmikata, medtem ko oblast ne razume, da mora delati za ljudi, zato je dobrodošlo, da jim novinarji gledajo pod prste, dodaja raziskovalka Brankica Petković z Mirovnega inštituta.

Vse to je po mnenju sogovornic nedopustno, saj svobodno raziskovanje in analiziranje zagotavljata varnost vseh državljanov, ne glede na to, katera politična stranka je na oblasti. Le posameznik, ki je dobro informiran, lahko kot državljan in volivec sprejema odgovorne odločitve. Če nihče ne sprašuje, nihče ne daje odgovorov in ne govori o zlorabah oblasti, dodaja Árpád Soltész: »Brez medijev ostane samo cenena propaganda.« Podpora tistim, ki novinarje zaničujejo, je podpora temi. »Če pade svoboda medijev, pade demokracija, če pade demokracija, pade svoboda,« pojasnjuje Petra Lesjak Tušek.



Ko svobodo medijev kratijo celo v osrčju Evrope, je nujno, da civilna družba, politika in novinarji najdejo za to rešitev, za Delo komentira Alan Rusbridger, ravnatelj na univerzi v Oxfordu in nekdanji urednik Guardiana. »Najboljša zaščita pred pritiski je, da novinarji nadaljujejo svoje delo. Njihova odgovornost je, da ne pozabijo na to, kaj se je zgodilo, in raziščejo okoliščine. Pomembno je še, da se pri tem združijo, saj je učinek zgodbe večji, kot če med sabo tekmujejo,« pravi Rusbridger.

Slovenija ni izjema

Položaj medijev je tradicionalno najboljši v Skandinaviji, medtem ko je na dnu lestvice tudi letos Severna Koreja, v poročilu pojasnjuje mednarodna organizacija Novinarji brez meja. V Sloveniji so medijske razmere med državami Balkana najboljše, saj je med 180 državami na 32. mestu, kar je pet mest bolje kot lani. Čeprav pri nas strahu pred streli ni, so novinarji velikokrat prepuščeni bolj sofisticiranim načinom cenzure ter komercialnim in gospodarskim pritiskom, ki zatira možnost njihovega dela, komentira Brankica Petković.

Novinarji bi v idealnih razmerah morali biti omejeni le z zakonodajo, profesionalnimi etičnimi standardi in programsko zasnovo medija, dodaja Petra Lesjak Tušek. Vendar se je medijski trg ob odsotnosti uporabne medijske zakonodaje utrdil skladno s parcialnimi interesi različnih novih medijskih lastnikov, pri čemer državi ni uspelo zaščititi državljanov in novinarjev. »Profesionalno novinarstvo nima spodbud in si mora vse težjo pot utirati samo,« nadaljuje sogovornica. Številni novinarji delajo v manj varnih vrstah zaposlitev, prav tako je sporna koncentracija lastništev medijev, dodaja Brankica Petković: »Odhajajoča vlada v medijski politiki ni naredila ničesar. Oblasti, ki ne pomagajo novinarjem, pa ne potrebujemo.«



V globaliziranem svetu, v katerem vse več ljudi do vsebin dostopa prek družbenih omrežij in drugih platform, ki sploh niso mediji, mora nova vlada dobro razmisliti, katere medijske vsebine so za njene državljane ključne in kako bo podprla njihovo ustvarjanje, pravi Petra Lesjak Tušek. Najprej bi morala imenovati kompetentnega ministra za kulturo, kadrovsko okrepiti direktorat za medije, nato pa sprejeti medijsko strategijo in prevetriti zakonodajo, kjer mora začeti pri opredelitvi medija in javnega interesa, sogovornica strne nekaj rešitev.

Treba je okrepiti vlogo javne radiotelevizije, spodbuditi neodvisne preiskovalne medije in povečati pomembnost tiskanih medijev, da ti ne bi postali plen kapitalskih in s kriminalom povezanih omrežij, dodaja Brankica Petković.

Tišina je prepovedana

Po umoru Kuciaka se je na slovaške ulice zgrnilo največ protestnikov po žametni revoluciji leta 1989. Njihova vlada s predsednikom vlade Robertom Ficom na čelu se je zaradi pritiska javnosti morala posloviti. To se je zdelo popolnoma nepredstavljivo, komentira Árpád Soltész. Smrt njegovega prijatelja je združila slovaške in nekatere tuje novinarje, pravi: »Odločeni smo, da nadaljujemo zgodbe, ki jih Ján ni mogel končati. Da bi odnehali, si ne moremo privoščiti.«

Medtem novinarska skupnost pri nas pogosto nemo in zaprtih oči opazuje spremembe. A za medijsko svobodo se morajo boriti tudi novinarji sami, pravi Brankica Petković. Nenehno morajo sporočati, kaj je narobe, predvsem pa pošteno delati in državljane s tem pridobiti na svojo stran. Dokler novinarji ne bodo spremenili odnosa do svojega dela in sprejeli odgovornosti, ki jim jo nalaga njihova družbena vloga, medijem ne bo pomagal noben izviren poslovni model ali nov finančni vir, še pravi Alan Rusbridger.