Kmetijstvu v Šarčevi vladi manjkata podjetnost in ekološka usmeritev

Pod geslom Trajnostno naravnano kmetijstvo in ohranitev podeželja v osnutku koalicijske pogodbe prihodnja vlada niza deset glavnih izzivov in ključnih ukrepov kmetijske politike. Hierarhija nanizanih izzivov nakazuje, da v ospredje namesto kmetov stopata potrošnik ter varna, kakovostna in lokalna hrana.

Pet plus ena koalicijska partnerica na prvo mesto namreč postavljajo okrepitev ukrepov za zmanjšanje kemizacije v kmetijstvu in živilski industriji, pregon goljufij in zavajanj s hrano, spodbujanje prostovoljnih zavez proizvajalcev za živila in pijače z manj sladkorja in maščob ter napovedujejo preučitev možnosti uvedbe davka na sladke pijače, ki je enkrat že padel. Poleg tega nameravajo uvesti spodbude za izboljšanje samooskrbe s sadjem in zelenjavo.

Višjo dodano vrednost kmetijskih proizvodov in promocijo lokalne hrane, ki je druga prioriteta, bi dosegli s spodbujanjem shem kakovosti, promocijo lokalnih živil in povezovanjem agroživilske verige. Sprejeli bodo ukrepe za manj zavržkov hrane in strategijo samooskrbe s semenom. Delež lokalnih živil v javnih zavodih bo moral biti najmanj 40-odstoten, pravijo, čeprav je po oceni kmetijskega ministrstva tolikšen že zdaj.

Tretji izziv je prilagoditev kmetijstva podnebnim spremembam. Prenovili bodo zakon, ki ureja pomoč po posledicah naravnih nesreč v kmetijstvu, uvedli ugodno sofinanciranje naložb v namakanje, oroševalne sisteme, protitočne mreže, rastlinjake in mokre zadrževalnike, ter povišali sofinanciranje zavarovalnih premij na 50 odstotkov za vse kulture.
 

Podpora hribovskim, malim in mladim kmetom

Da bi ohranili kmetijstvo na območjih z omejenimi dejavniki, ki predstavljajo 85 odstotkov obdelovalnih površin, bodo še naprej podpirali kmetovanje na območjih s težjimi pogoji in male kmetije. Podpirali bodo tudi turizem na kmetijah in izvajali ukrepe za odpravo zaraščanja kmetijskih površin. Generacijsko prenovo kmetij, peti izziv, bodo spodbudili s povečanjem pomoči za mlade prevzemnike, zmanjšanjem birokracije in ugodnejšim davčnim okoljem. V kmetijstvo bodo uvajali digitalizacijo, hkrati pa poskrbeli tudi za boljši ekonomski in družbeni položaj kmečkega prebivalstva, zlasti kmečkih žensk.

S prenovo kmetijsko-zemljiške politike bodo kmetom izboljšali dostop do kmetijskih zemljišč, ki jih bodo varovali s preusmerjanjem nekmetijskih investicij na degradirana zemljišča. Pitno vodo bodo ščitili s spodbujanjem ekološke pridelave na vodovarstvenih in zavarovanih območjih narave ter spodbudami za uporabo vode iz čistilnih naprav za namakanje.

Za skupno kmetijsko politiko po letu 2020 obljubljajo pravočasno pripravo strateškega načrta in zagotovitev sredstev za izvajanje ukrepov »najmanj v sedanjem obsegu«. Uvedli bodo zgornjo mejo neposrednih plačil na prejemnika, subvencije pa bodo osredotočili na aktivne kmete.

Gozdno bogastvo, ki ga vidijo kot pomemben potencial za razvoj podeželja in razmah lesnopredelovalne industrije, bodo oplemenitili s krepitvijo gozdno-lesne verige in dodane vrednosti lesa in lesnih izdelkov. Napovedujejo zvišanje odstotka lesa pri javnih naročilih za javne objekte, prenovo zakona o gozdovih za boljše gospodarjenje z njimi, večjo transparentnost trga lesa in poslovanja družbe SiDG. Zadnja od nalog bo priprava zakonske podlage – v preteklosti smo jih videli že več – za legalizacijo konoplje v medicinske namene do leta 2019.
 

Manjka poudarek na znanju

Od koalicijskih pogodb vlad zadnjih 15 let je ta med boljšimi, vendar ni dobra, ocenjuje agrarni ekonomist Emil Erjavec. »Težko si predstavljamo, kakšne ukrepe bodo te prioritete potegnile za seboj: ali gre za spremembe v obsegu sredstev za posamezne namene znotraj nove kmetijske politike, ali tudi spremembo zakonske regulative, to ni jasno.« Večina navedenih prioritet iz osnutka pogodbe je že zdaj del slovenske kmetijske politike. Bistvenih premikov ni videti, morda nekoliko proti novim prioritetam, recimo področju prehrane in podnebnim spremembam, kar je pohvalno.«



Zaskrbljujoče pa je, da ni jasneje poudarjene vloge znanja, kreativnosti in podjetništva. »Iz kmetijstva delamo sistem, ki je odvisen od subvencij. Če ne bomo bolj spodbujali kreativnosti, podjetništva in inovacij, bo kmetijstvo ob zdajšnjih naravnih in strukturnih razmerah v naslednji finančni perspektivi ne le stagniralo, ampak močno nazadovalo.«

Osrednja naloga prvega človeka kmetijskega resorja v tem mandatu bo priprava strateškega načrta, ki bo temelj za razdeljevanje evropskih in nacionalnih finančnih spodbud kmetom. Opredeliti bo treba potrebe, izbrati primerne instrumente in na novo ovrednotiti prioritete skozi sredstva, ki bodo zanje namenjena. Zaveza, da se bo to zgodilo, je v osnutku pogodbe nakazana, a bati se je, kako jo bomo izvajali, je skeptičen Erjavec. Vzporedno z reformo kmetijske politike po letu 2020 bi po njegovem nujno morali izvesti kadrovsko reformo na kmetijskem ministrstvu in v drugih institucijah s kmetijskega področja s poudarkom na večji vlogi znanja in povezovanju med institucijami.
 

Nosilna usmeritev: povezava kmetijstva in turizma

Martina Bavec s fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede v Mariboru v osnutku koalicijske pogodbe najbolj pogreša bolj eksplicitno poudarjeno usmeritev v ekološko pridelavo, saj ta hkratno naslavlja več izzivov, ki jih omenja prihodnja vlada: zmanjšanje kemizacije, skrb za biodiverziteto, varstvo okolja in pitne vode, pridelavo izdelkov z višjo dodano vrednostjo in boljši socialni položaj kmetov. »V akcijskem načrtu razvoja ekološkega kmetijstva do leta 2015 smo si postavili cilj 15 odstotkov ekoloških kmetij in 20 odstotkov ekoloških površin. Zdaj prihajamo na deset odstotkov, a zopet stagniramo. Francija, Danska in nekatere druge države prav v tej finančni perspektivi najbolj napredujejo v povečevanju deleža ekoloških površin in pridelave.«

Povezava me kmetijstvom in turizmom bi morala biti nosilna prioriteta kmetijske politike, meni Bavčeva, ki je vodila direktorat za kmetijstvo v letih 2012-2013. »Kmetijstvo poleg pridelave lokalne hrane skrbi za podobo kulturne krajine. Če jo bo negovalo, bodo turisti hodili občudovat to zeleno lepoto. Če bomo na ravninah gojili monokulture in v hribih dopuščali zaraščanje, pa ne bomo izgubili le turistov, ampak tudi kmetije.«