Kar naprej, ni se treba sezuti, tu ste vsi dobrodošli

Peter in Majda sta naju sprejela na vratih lične stanovanjske hiše, ko sva tisti torek potrkala, ali smeva naprej. Bilo je nekaj pred 15. uro, Simona Lacko, strokovna vodja Zavoda za usposabljanje, delo in varstvo dr. Marijana Borštnarja Dornava, ki skrbi za otroke, mladostnike in odrasle osebe z motnjo v duševnem razvoju, je uganila, da so njihovi uporabniki, kot se jih naziva v strokovnem jeziku, že doma.      

»Kar naprej, ni se treba sezuti, tu ste vsi dobrodošli,« je rekel Peter, Majda, njegova partnerka, pa naju je posedla za mizo v velikem osrednjem bivalnem prostoru, obsijanem z dnevno svetlobo. Aleš, tretji stanovalec v stanovanjski enoti zavoda v Cunkovcih, vasici streljaj stran od matične enote zavoda v Dornavi, se je medtem spretno sukal okoli kuhinjskih predalov in štedilnika. »Evo, vodo za kavo sem že pristavil,« se je pohvalil.

V hiši nihče ni gospodar      

Kmalu je v prostoru zadišalo po topli kavi, Majda se je že hitela opravičevati, da ni mleka. »Moramo narediti seznam, kaj še potrebujemo iz trgovine. Najprej pa se bomo zmenili, kaj bomo jedli za večerjo,« ji je v besedo skočil Peter in takoj, malo za šalo, malo zares, izkoristil priložnost, da je ošvrknil Simono. »Te nam ne teknejo, niso dobre,« je pred njo na mizo postavil zavoj testenin iz pirine moke, ki so jih dobili iz zavodske kuhinje. »Dobre so, tudi jaz jih imam doma. Lahko pa seveda svoje razmišljanje delite z našo nutricionistko in boste skupaj poiskali rešitev,« se ni dala strokovna vodja.

Aleš je z dvigom roke pokazal, da želi govoriti. »Simona je zelo v redu človek,« ji je polaskal, saj mu je namreč omogočila, da je prek donacije v dar prejel računalnik. Aleš je tako od veselja že med našim obiskom sedel za tipkovnico in se za nekaj trenutkov zatopil v svetovni splet. To je izkoristil Peter in razložil, da se ukvarja z radioamaterstvom. »Govoril sem že s kolegom iz Španije,« je bil ponosen, ko nama je s Simono kazal radijsko opremo.

Kmalu se nam je pri kavi in pogovoru pridružil še Srečko, četrti stanovalec. On in Aleš prebivata vsak v svoji sobi, Peter in Majda imata, ker sta partnerja, skupno sobo. Srečko je, kot uporabnik storitev dornavskega zavoda za usposabljanje, delo in varstvo, zaposlen pri mizarju v Spuhlji pri Ptuju, Aleš, Peter in Majda pa delajo v enem od zavodskih varstveno-delovnih centrov. Opravila v hiši, v kateri so že skoraj poldrugo leto, so razdeljena. Majda je tista, ki največ čisti in pospravlja, fantje skrbijo, da je okolica hiše urejena in zelenica vedno vzorno pokošena. »Nihče ni gospodar v hiši, tukaj vsi odločamo o vsem,« so glasno zatrdili. Zavod Dornava je dva nova bivalna objekta v Cunkovcih zgradil v okviru projekta Evropskega sklada za regionalni razvoj.

Borštnarjev zavod v Dornavi s procesi izobraževanja, usposabljanja, z zdravstvenim varstvom in zdravstveno nego, zdravstveno rehabilitacijo, psihološko in socialno obravnavo, z zaposlitvijo pod posebnimi pogoji ter s socialnovarstvenimi procesi prispeva k celovitemu razvoju oseb z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju ter jim omogoča socialno vključenost v obsegu njihovih zmožnosti in jim zagotavlja socialno varnost. Po besedah direktorice Ivanke Limonšek si v zavodu prav tako »prizadevajo za vselitev uporabnikov v stanovanjske skupine, za razvoj dnevnih oblik varstva in usposabljanja, za povečanje avtonomije in individualnih pravic uporabnikov ter za razvoj izobraževanja in usposabljanja odraslih«.

Življenje zunaj zidov zavoda za ljudi s posebnimi potrebami namreč pomeni potrditev njihove odraslosti, avtonomije in zaupanja pa tudi večjo lastno odgovornost pri odločanju o osebi in vstopanju v komunikacijo z okoljem pri zadovoljevanju osebnih potreb. V zavodu je vseh uporabnikov 475, od tega jih 94 biva v 15 stanovanjskih skupinah in dveh bivalnih enotah na območju občin Dornava, Gorišnica, Miklavž na Dravskem polju, Ormož in Ptuj. Tudi tem stanovalcem v zavodu zagotavljajo celostno obravnavo. Tako kot Aleš, Peter in Majda hodijo delat v varstveno-delovne centre ter imajo delovno, fizioterapevtsko in vso drugo strokovno obravnavo.

Resnično dobro so nas sprejeli

»Vsi so zelo dobro sprejeli takšno možnost bivanja zunaj zavoda, zelo dobro se vključujejo tudi v okolje. Gre za sobivanje z okoljem, ki je dobrodošlo ne le za nas, temveč za vsako skupnost. Ljudje v okolju, kjer živimo, saj imamo tudi stanovanja v blokih, so nas resnično dobro sprejeli,« mi je razlagala Simona Lacko, že ko sva se peljala v Cunkovce.

Iz zavoda, ki je takrat deloval v baročnem dvorcu v Dornavi, so najprej leta 1993 v garsonjere, ki so bile prvotno namenjene staršem zavodskih otrok, a jih ti niso koristili, preselile devet ljudi z motnjami v duševnem razvoju, leta 1999 so v enega od blokov v ruralnem okolju namestili štiri dekleta, prva zavodska stanovanjska skupina je leta 2002 nato zaživela na Ptuju. »Morda je bilo v preteklosti malo dvoma in tudi nagajanja, ali bo sobivanje mogoče. Danes pa tako skupaj ustvarjamo resnično vsem prijazno zgodbo,« meni Lackova. Njenim besedam prikima zavodska direktorica Ivanka Limonšek: »Pravijo, da smo njihovi najboljši sosedje, zelo smo povezani s krajani. Prav danes so se pri nas mudile članice domačega društva kmečkih žena, eden od naših stanovalcev je član tukajšnjega gasilskega društva, skupaj se bomo družili tudi za pusta …«

V Cunkovcih so bili njihovi uporabniki dobro sprejeti. Zelo rada se jim na kavi na terasi pridružita soseda Marjan in Biljana s psičko Luno. Petra in Majdo, ki sta si letos postavila cilj, da opravita čim več pohodov, krajani pri njunih podvigih podpirajo. Srečko jo pogosto rad kam mahne s kolesom, dneve do septembra, ko bo z dekletom šel na morje, pa že danes odšteva Aleš. Majda bo medtem nedvomno izvezla kak gobelin ali dva.