Kakšna je zapuščina Mira Cerarja

Ljubljana – Miro Cerar bo jutri predal oblast v stranki SMC edinemu kandidatu – Zdravku Počivalšku. Po katerih korakih, prehojenih v vladnih in strankarskih čevljih, si ga bomo zapomnili? Cerar je lep prikaz tega, kaj se zgodi, ko oblast prevzame nova stranka – politični amaterji v tako kratkem času niso mogli preseči ustaljenih praks v vodenju države, čeprav jim ni manjkalo volje in znanja, ocenjuje Andraž Zorko.



»Spoštovani državljani, država je danes v bistveno boljšem stanju kot leta 2014. Oblast vračam v vaše roke,« je sporočil Cerar, ko je lani odstopil z mesta predsednika vlade.



Njegova vlada je delovala v ugodnih razmerah, ki so bile posledica sanacije bančnega sistema, zato dobrih gospodarskih kazalcev ni treba pripisovati njenim aktivnostim. Med uspehi je vredno izpostaviti privatizacijo NKBM. Cena je bila zaradi splošnega nezaupanja vlagateljev razmeroma nizka, a je prodaja prekinila pretekle prakse, ko so privatizacije propadle pod političnimi pritiski. Prodaja NKBM bi lahko zato prinesla višjo ceno pri prodaji Abanke in NLB, kjer pa je njegova vlada žal popustila tem pritiskom.
 

Več tujih naložb

Uspelo ji je v ustavo zapisati fiskalno pravilo, ki so se ga otepale predhodnice, in sprejeti zakon o fiskalnem pravilu, strategijo upravljanja kapitalskih naložb države in predlog, po katerem je bila davčno razbremenjena božičnica, kar je bil prvi korak k razbremenitvi plač. Vseeno je ostal slab priokus, saj se je, paradoksalno, celotno davčno breme gospodarstva še povečalo.

Cerarju je uspelo v državo pripeljati dve veliki tuji naložbi: Magno in Yaskawo, vendar je vladi spodletelo pri oblikovanju bolj spodbudnega poslovnega okolja. Za Magno so sprejeli poseben zakon, s katerim so skrajšali birokratske postopke, družbi pa je bila dodeljena finančna pomoč. Teh prednosti preostali del gospodarstva ni bil deležen, kljub temu, da so bile s prihodom Magne močno izpostavljene naše ključne pomanjkljivosti – zapleteni administrativni postopki in dolgotrajno čakanje na izdajo dovoljenj.

Škandali v zdravstvu

Šepalo je tudi v zdravstvu. Imunolog Alojz Ihan se spominja, da je bilo ob nastopu vlade vsem, tudi Cerarju, jasno, da je ureditev javnega zdravstva glavna politična priložnost za ponovno zmago na volitvah. »Ker se tega izziva ni znal in ni zmogel ustrezno lotiti, so njegov politični propad najbolj odločilno povzročili škandali v zdravstvu – ga v javnosti prikazali v podobi medlega politika, ki ni dober vodja, ne razume problemov, ne zna poslušati ljudi, ne zna poiskati primernih sodelavcev in vztraja pri napačnih odločitvah tudi takrat, ko so jih že vsi spregledali in zaradi njih celo umirajo otroci,« razlaga Ihan in za primer navede težave s srčno kirurgijo. Eden od razlogov za neuspeh je po njegovih besedah tudi prenagel vzpon na vrh politike, pomanjkanje izkušenj iz vodenja javnih financ in še svež spomin na finančno krizo, zato se je v strahu, da bi zašel v težave, odrekel vrsti sposobnih, a finančno zahtevnih ministrskih kandidatov za vodenje zdravstvenega resorja in se odločil za svojo znanko Milojko Kolar Celarc.

Vlade se pretežno ukvarjajo same s seboj

Cerar je ob odstopu partnerici SD in Desus obtožil sprenevedanja o zdravstveni reformi. Da so bile naloge prevelike, so pokazale težave s tema strankama, zatrjuje Zorko. V normalnih parlamentarnih demokracijah je vlada in je opozicija, ki ji stoji nasproti. Od druge Janševe vlade naprej, odkar imamo nove stranke in nove obraze, pa smo v Sloveniji priča, da se vlada bolj kot z opozicijo ukvarja s svojimi partnericami, še opaža.

»Cerar je stopil v prevelike čevlje. Ne on ne njegova ekipa niso vedeli, v kaj se spuščajo.« Njegov odhod s predsedniške funkcije v SMC vidi kot znak zrelosti, ki je bolj izkušenim politikom manjka.