Kako živijo starejši v Videmski pokrajini

Preživetje je na žalost glavno vodilo starejših v vzhodnem delu Videmske pokrajine, na kratko povzame Fabio Bonini, predsednik zamejskega društva upokojencev Srebrna kaplja. Staranje prebivalstva je sicer kronična težava območja, ki je odgovorni ne odpravljajo, starostniki pa so večinoma odrinjeni po razpršenih gorskih vaseh s slabim javnim prevozom.

»Stopnja staranja je zelo visoka, ker mlade družine zapuščajo te kraje,« pravi Bonini. V primerjavi s povprečno stopnjo senilnosti v gorskih območjih Furlanije - Julijske krajine, ki je okoli 26-odstotna, je ponekod v Benečiji, na primer v najmanjši beneški občini Dreka, že skorajda polovična. Poveden je tudi podatek, da so občine, v katerih še živi slovenska manjšina, povsem na repu v pokrajinski razvrstitvi dohodka na prebivalca. Če je povprečni dohodek v nižinskem središču Čedadu 20.588 evrov, v Dreki, Grmeku in Srednjem komaj preseže 12.000 evrov.

»Na splošno imajo starejši zelo majhne dohodke, ampak imajo vsaj nekaj,« pravi Bonini. Vseeno zaradi osnovne javne pomoči takšno »preživetje« vendarle ne pomeni zgolj životarjenja, dodaja. Z občasnimi – in omejenimi – spodbudami dobijo društva denar tudi za dejavnosti, ki v glavnem vključujejo starejše. Društva pa so na splošno precej majhna, razen Srebrne kaplje, ki šteje skoraj dvesto članov.
 

Kljubovanje nezavidljivim razmeram

»Manjkajo vse tiste dejavnosti, s katerimi bi lahko zmanjšali izolacijo po vaseh. Če se spomnimo, da je tam v glavnem zelo malo prebivalcev, povprečno celo manj kot deset, in da so v večini stari, potem razumemo, da to ni dobro življenje. Nerešenih problemov je več, največja pa sta zagotavljanje prostorov za srečanje ter druženje, saj tudi gostiln ni več, in pomanjkanje javnega prevoza.«



Število dogodkov za starejše je zelo omejeno. Tu in tam nekatere skupine obiščejo stanovalce doma upokojencev v Špetru, zelo priljubljene so tudi komedije Beneškega gledališča. Društvo Srebrna kaplja občasno organizira izlete v Slovenijo in pripravlja aktivnosti, »ki bi lahko prebudile nacionalni ponos«. Precej aktivno je dreško kulturno društvo Kobilja glava. »V sodelovanju s furlanskimi društvi vodi umetniške dogodke, glasbene in gledališke predstave na visoki kakovostni ravni,« sklene sogovornik.

Nič dosti drugačne težave ne pestijo starostnikov v Kanalski dolini, kjer je delež starejšega prebivalstva precej visok. Razlika pa je v tem, da se tam izseljuje manj mladih v primerjavi z Rezijo, Terskimi in Nadiškimi dolinami. »Na to vpliva dejstvo, da se veliko mladih ukvarja s kmetijstvom in da najdejo zaposlitev na avstrijskem Koroškem, še posebej v okolici Beljaka. Po opravljenem delovnem urniku se tako pogosto vrnejo v rojstno vas,« so nam pojasnili v združenju Don Mario Černet, kjer so se za Delo poglobili v problematiko tamkajšnjih starostnikov.


 

Starejši prenašajo svoje znanje, zgodovino, zgodbe

Starejši občani so dejavni še posebej pri dogodkih, ki jih organizirajo domače vaške skupnosti. Občasno sodelujejo tudi s šolami, da bi na mlajše rodove prenašali svoje znanje,povezano z domačo zgodovino, starimi navadami, pripovedmi, življenjskimi zgodbami ali recepti. »Nekateri so aktivni v slovenskih društvih ali domačih pevskih zborih, še posebej tistih, ki pojejo v slovenskem jeziku ali v vseh štirih jezikih, ki jih govorimo v Kanalski dolini.« Prebivalci Kanalske doline namreč govorijo italijansko, slovensko, nemško in furlansko.

Prireditev zgolj za starejše je malo, spodbujajo pa jih občini Trbiž in Naborjet - Ovčja vas, trbiška univerza za prosti čas (univerza za tretje življenjsko obdobje) in župnije. »Treba je povedati, da je pri teh dejavnostih pogovorni jezik predvsem italijanščina. Morebitna izjema so dejavnosti, ki jih organizirajo v župnijah Ukve in Žabnice, kjer je slovenščina še naprej v rabi med bogoslužjem. Slovenski jezik ali slovensko narečje govorijo tudi starejši občani še posebej ob dogodkih in prireditvah, ki jih organizirajo ali sooblikujejo domača slovenska društva.«



Oddaljenost od večjih središč z osnovnimi storitvami je za starejše precejšnja težava, zlasti oddaljenost od bolnišnice ali nakupovalnih središč. Za zdravstvene potrebe imajo v Kanalski dolini sicer blizu avtocesto, čeravno je do najbližje bolnišnice v Tolmeču 60 kilometrov. Po nakupih se Kanalčani pogosto obračajo na Koroško do Beljaka, ki ni oddaljen več kot 40 kilometrov.
»Problematika, ki je do pred kratkim pestila starejše Slovence v Kanalski dolini, je bila tudi negotovost v zvezi z navzočnostjo duhovnika, ki naj bi govoril slovensko. Potem ko sta nas za vedno zapustila žabniški župnik in višarski rektor Dionisio Mateucig ter ukovški župnik Mario Gariup, smo si verniki za ohranjanje slovenske besede v cerkvah prizadevali sami. Celotna slovenska skupnost v Kanalski dolini je bila v skrbeh, da bi se stoletna prisotnost slovenščine na cerkvenem področju prekinila. Še posebej starejšim pripadnikom slovenske skupnosti, ki pogosto bolje obvladajo domače slovensko narečje kot italijanščino, je negotovost glede navzočnosti slovensko govorečega duhovnika včasih povzročala nemalo težav. Decembra lani nam je priskočil na pomoč mlad duhovnik iz Slovenije in upamo, da bo ostal z nami.«