Kako je vlada uničila policistom raj na zemlji

Debeli rtič – Cerarjeva vlada je pred tremi leti brez velikih razprav odvzela slovenskim policistom počitniški dom na Debelem rtiču. Šele pred dvema dnevoma je predsednik Policijskega sindikata Slovenije Radivoj Uroševič od vlade zahteval, da jim počitniški dom vrne. »Če se ne boste odzvali, bomo uporabili vsa pravna sredstva,« je vladi in ministrstvu zagrozil Uroševič.

Vlada je leta 2015 odločila, da ta raj na zemlji nameni za azilni dom. Toda beguncev v Sloveniji vendarle ni toliko. Rezultat vladne odločitve je, da počitniško naselje v borovem gozdičku na konici Debelega rtiča sameva in žalostno propada, občina pa ostaja brez dela turistov.

V pismu predsedniku vlade Marjanu Šarcu, ministru za notranje zadeve Boštjanu Poklukarju in v. d. generalnega direktorja Policije Tatjani Bobnar je prvi policijski sindikalist zapisal, da je bil počitniški dom dodeljen delavcem MNZ in Policije že leta 1961, da so zaposleni do leta 1987 prispevali denar iz regresa za letni dopust, iz plač in iz dejavnosti ter opravljali prostovoljno delo za gradnjo in ureditev naselja. Vlada je julija 2018 prenesla upravljanje objektov na urad vlade za oskrbo in integracijo migrantov. Pa čeprav je bil počitniški dom namenjen rekreaciji, izobraževanju, tečajem in urjenju policistov in tudi njihovim družinskim članom. Zaradi tega je Uroševič pozval naslovnike pisma, naj takoj prekličejo enostransko sprejete akte in s predstavniki policijskega sindikata vzpostavijo socialni dialog za rešitev tega problema. Njihove zahteve je podprl tudi Sindikat policistov Slovenije.
 

MNZ še proučuje zahteve policistov

Na ministrstvu za notranje zadeve so nam odgovorili, da zahteve sindikata še proučujejo. Pojasnili so, da so o svoji odločitvi obvestili ankaransko občino. Upravljavci počitniškega doma so med letoma 2009 in 2015 za vzdrževanje v povprečju porabili 280.000 evrov na leto. Toliko denarja je počitniški dom zbral s svojo dejavnostjo in državi ni bilo treba dodajati sredstev. Do leta 2010 so ustvarili v povprečju od 19.000 do 23.500 prenočitev na leto, leta 2012 pa le 6000, saj so morali odstraniti neprimerne barake, v katerih so dotlej letovali v večjem številu.

Iz urada za oskrbo in integracijo migrantov pa so pojasnili, da je azilni dom načrtovan za največ 120 migrantov in da so o tem obvestili občino Ankaran, s »katero urad vzpostavlja medkulturni dialog, ji zagotavlja celovite informacije, kar naj bi prispevalo k večji strpnosti, dialogu in ustreznim razmeram za sobivanje«.
 

Strmčnik: Država, strezni se!

Toda ankaranski župan Gregor Strmčnik nam je zatrdil, da ni bilo nikakršnega dialoga, saj še zmeraj čaka na odgovor vlade na svoje pismo, ki ji ga je poslal julija. Dejal je, da je vlada ravnala enostransko in nezakonito, ker je posegla v pristojnost občine in se z njo ni posvetovala. Za azilni dom bi potrebovali občinsko soglasje za gradbeno in uporabno dovoljenje, tega pa ne bi mogli dobiti, ker tudi odlok o krajinskem parku Debeli rtič, ki je usklajen z vlado, ne predvideva azilne dejavnosti v parku. Vlada je povsem po nepotrebnem oškodovala občino, ki ima zaradi tega že tri leta manj počitnikarjev in zato tudi manj zaslužka. Poleg tega je strokovno zgrešeno postavljati azilni dom v neposredno bližino mladinskega zdravilišča in državne meje, opozarja župan. Zato so v Ankaranu v kratkem času zbrali 3400 podpisov proti takšnemu azilnemu domu.

Strmčnik pravi: »Vlada se je odločila nepremišljeno in po liniji najmanjšega odpora. Eno bi bilo začasno naseliti migrante leta 2015, ko jih je šlo več sto tisoč skozi državo, drugo pa je to, pri čemer že tri leta vztraja država. Občina podpira policijski sindikat in meni, da bi tu lahko še naprej ostal počitniški dom, če bo deloval urejeno in v skladu s pravili parka.« Tudi državni prostorski načrt ministrstva za obrambo za velik vojaški turistični center na Debelem rtiču je nesprejemljiv, saj bi lahko država odkupila premalo zasedene prostore Adrie Ankaran, ki so na trgu in prav tako v državni lasti. »Država, strezni se!« pravi Strmčnik.