Kaj v vročini svetujejo patronažne sestre?

Katere so glavne težave, ki jih zaznajo patronažne medicinske sestre pri ljudeh v poletni vročini? Patronažne medicinske sestre so največkrat edini zdravstveni strokovnjaki, ki vstopajo v domače okolje. Pri tem ugotavljajo, da številni pacienti bivajo v prostorih, kjer na oknih ni nameščene ustrezne zaščite in zatemnitve, tako da so bolniške postelje ponekod izpostavljene neposrednemu soncu, mnogi bivajo v slabše prezračenih, slabo izoliranih in vročih podstrešnih stanovanjih.

Prav zato je zelo pomembno, da patronažna medicinska sestra glede na ugotovljene razmere ustrezno svetuje, kako pacientu lajšati težave in preprečiti zaplete zaradi vročine.



Kaj potem svetujejo starejšim in njihovim svojcem v poletni vročini? Starejše ljudi in njihove svojce poučimo, da morajo biti pozorni predvsem na tri stvari: na zmanjšanje izpostavljenosti vročini, na pozornost pri aktivnostih, ki povzročajo dodatno nastajanje toplote, in na načine, ki telesu omogočajo odvajanje toplote. Pri preprečevanju težav zaradi poletne vročine je treba poskrbeti, da se starejši zadržujejo v senci ali hladnejših prostorih domačega okolja.

Za preprečevanje nastajanja toplote je treba omejiti njihove fizične aktivnosti in poskrbeti, da uživajo lahko hrano v manjših obrokih, da imajo primerna oblačila ter da uživajo dovolj tekočin in tako telesu omogočijo odvajanje toplote.Za starejše ljudi nasploh velja, da se branijo pitja, saj s starostjo ne občutijo toliko žeje. Tako jih je treba nenehno prepričevati, da morajo zaužiti dovolj tekočine.



Ker je za starejše ljudi v vročini naporna že vsaka manjša telesna aktivnost, je zanje bolje, da poleti več počivajo. Tistim, ki se še gibajo zunaj domačega okolja, svetujemo, da nujne opravke opravijo zgodaj zjutraj (do desete ure) ali pozno zvečer (po 18. uri), sredi dneva pa naj ostanejo doma in se zadržujejo v senci oziroma v prostorih, ki so prezračeni in po možnosti ohlajeni.
Nekatere starejše, ki so bili vse življenje vajeni težkih kmečkih opravil na poljih in travnikih, ki so jih izvajali prav v času največje toplotne obremenitve, je težko prepričati v nov dnevni ritem. Zato je treba priporočilo o zmanjšani izpostavljenosti vročini včasih podkrepiti z dodatno razlago.



Kaj pa tisti pacienti, ki ostajajo v posteljah in ne morejo na zrak? Žal večji del pacientov v domačem okolju nima možnosti bivanja v ohlajenih in klimatiziranih prostorih. Tiste, ki to možnost imajo, pa je treba opozarjati na negativne učinke klimatskih naprav, saj stanovanje ob njihovem neprekinjenem delovanju kaj hitro lahko postane prehladno.

Pacienti, ki ostajajo v postelji in so odvisni od tuje pomoči, nikakor ne morejo in nikoli ne smejo ostajati doma sami, ampak morajo vedno imeti ob sebi nekoga, ki jim bo pomagal pri zadovoljevanju osnovnih življenjskih potreb.