Kaj je življenje, če ne moreš početi neumnosti s prijatelji?

Toni Gašperič je bil v 70. in 80. letih zvezda radijske oddaje Veseli tobogan, ki je na kakšni proslavi povzročil toliko hrupa z otroki, da jo je bilo težko izpeljati. S sodelavci se zdaj gre Svobodno belokranjsko ozemlje, imajo svoje pasoše, svoje vinojete, svojo šolo iz prejšnjega stoletja. Kot učitelj slovenščine pravi: otroka je treba spodbujati v tistem, kar ga veseli.
 

Mislim, da ne bo šlo brez osnovnega vprašanja: koliko let bi danes imela teta Mara?

Teta Mara je bila najbolj aktualna v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, ko je bila po radiu in televiziji oddaja Veseli tobogan. S to oddajo sem sodeloval skoraj 40 let, najprej kot pripovedovalec šal o teti Mari, potem pa sem jo nekaj let tudi vodil.
 

Prvi nastop na radiu ste imeli leta 1963?

Ko sem hodil na učiteljišče v Novem mestu, smo morali za oddajo Spoznavajmo svet in domovino pripraviti sedem minut humornega teksta. Potem so me na radiu začeli vabiti na različne nastope in v oddaje. Med njimi je bil tudi Veseli tobogan, ki se je najbolj prijel.
 

Zaradi te oddaje ste postali zvezda?

V tistem času sem bil res zvezda. Ne boste verjeli, kako sem bil popularen. Ko je bilo srečanje pionirjev pri Novi Gorici, so me prireditelji proslave prosili, naj se odstranim s prireditvenega prostora, ker zaradi hrupa, ki so ga povzročali otroci okoli mene, niso mogli izpeljati proslave. Bilo je noro, res. A po svoje razumljivo. Bil sem in sem verjetno še vedno edini humorist za otroke. Štefka Kučan mi je rekla, da mi je hvaležna, ker sem otrokom in sploh slovenski javnosti pokazal drugačno osnovno šolo: bolj lahkotno – čeprav učenje ni nobena lahkotnost – bolj sproščeno in tudi nagajivo.
 

Še danes pot od Metlike do Ljubljane ni kratka, gotovo pa so bile povezave še slabše takrat, ko ste se potem iz Ljubljane vozili naprej do krajev, kjer je potekal Veseli tobogan. Predvidevam, da ste radi nastopali?

Zelo. Najprej nisem imel avtomobila, tako da sem šel na nastop z avtobusom ali vlakom. Dostikrat se je zgodilo, da sem zamudil zadnji vlak za Belo krajino in sem na železniški postaji čakal do jutra. Ampak imel sem veliko voljo do nastopanja, že od malega. Če je prišel v Metliko kakšen cirkus, sem se vedno prijavil, da sem pomagal čarovniku, mu držal klobuk ali kaj podobnega. Skoraj bolestno sem si želel nastopati. In dobra učiteljica Zora Herakovič je prepoznala mojo željo in tudi talent za nastopanje in me je postavila na oder.

To je poslanstvo učitelja: da prepozna otrokov talent in ga spodbuja. Če mu ne gre matematika in je odličen pri ročnih delih, potem naj pusti matematiko, ker bo brez znanja matematike lahko živel. Jaz sem dokaz za to. Otroka je treba spodbujati v tistem, kar ga veseli. Če je nekdo spreten z rokami, naj učitelj spodbuja to, ne pa da se pri otrocih dela sivino. In dobri učitelji so tisti, ki dajo učencu voljo v smeri, ki mu je domača.
 

V šolstvu ste končali predvsem zato, ker so bile za ta študij štipendije?

Večina učiteljiščnikov nas je bila iz revnih družin in zato so to bili dobri učitelji. Z ukinjanjem učiteljišč smo v Sloveniji ukinili tudi učitelje v pravem pomenu besede. Nas je učiteljišče pripravilo za v razred. Dober učitelj živi za otroke, jih ima rad in jih tudi razume, da ne reagira na vsako njihovo »barabijo«. Zato sem v svojih besedilih v Veselem toboganu imel veliko »barabic«, otrok, ki so pozitivno hudobni: nagajivi, a ne mislijo nič slabega. Tudi zaradi radoživosti in zvedavosti so takšni. Učitelj mora otrokom pustiti svobodo.

Verjetno sem to prinesel od doma, kjer smo imeli red, vedeli smo, kaj je prav in kaj ne, vendar pa starši niso pazili na nas. Kopali smo se v Kolpi, a ata in mama nista nikoli šla z nami. Zdaj pa hodijo mame in ateji s svojimi hčerami in sinovi na fakulteto! V mojih časih se v Kolpi ni utopil noben otrok: vsi smo se sami naučili plavati, brez tečajev. Starejši bratje, sestre ali prijatelji so skrbeli za mlajše. In ko so videli, da znamo plavati, so nas pustili. Sicer pa smo nabrali šaš, naredili butaro, si jo dali pod prsi in rame in se učili plavati.
 

Morajo biti otroci nagajivi?

Če otrok ni nagajiv, ni otrok. Pa umazan mora biti. Igrati se mora zunaj. Ni lepšega kot videti čisto umazanega otroka, kako jé. To je najlepša slika, kar jih je. Ne pa tako, kot je danes, ko nekateri hočejo, da je vse razkuženo in starši svarijo otroka: Ne primi tega, ne onega …
 

Torej niste zagovornik permisivne vzgoje?

Ta je naredila ogromno škode. Sem napisal humoresko o moderni vzgoji, v kateri je otrok počel vse mogoče in mi potem še pljunil v obraz, pa je mama rekla, da je to moderna vzgoja. Jaz pa sem – kar je sicer grdo – otroka udaril in rekel, da so tudi moji starši mene vzgajali moderno. Otroci morajo biti svobodni, ne pa razpuščeni, da si dovolijo vse.
 

Bili ste tudi ravnatelj?

V srednji tekstilni šoli, ki jo je imela tovarna Beti, po tem pa še v osnovni šoli Podzemelj. Ko sem zbolel, ko so mi odpovedale ledvice in sem moral hoditi na dializo v Novo mesto, sem se upokojil. Sicer pa sem v Beti 19 let delal kot referent za reklamo in propagando.
 

Kor ravnatelj, učitelj in humorist ste bili veliko z otroki. Se je otroštvo spremenilo?

V našem otroštvu smo se veliko družili. V Metliki nas je bilo včasih tudi 30 otrok in smo rabutali sadje, se igrali žandarje in lopove, veliko smo se gibali. Ko sem potem opazoval to pri sinu, je bil v skupini treh otrok. Mi pa smo imeli samo sami sebe, zato smo se veliko družili. Ni bilo te novodobne navlake, ki je sicer koristna – računalniki, telefoni – in smo izkoristili to, kar smo imeli: drug drugega. To je bilo nekaj najlepšega in največ, kar je lahko. Morda tudi zato ne priznavam nič drugega kot samo človeka. Nobenih velikih hiš ali gradov, zadnjih modelov avtomobilov … Človek je pri meni bil in je vedno na prvem mestu.

V šoli pa so bili na prvem mestu otroci. In imeli so me radi. Pa nisem bil popustljiv. Še danes, ko jih srečam, mi pravijo: Vi ste v osnovni šoli naučili toliko slovenščine, da je v srednji nismo niti povohali. Učil sem jih to, kar naj bi znali. Nepomemben mi je bil levi ujemalni ali neujemalni prilastek – kdaj ti to pride prav? Bilo pa je pomembno, da so znali namesto »obstojati« napisati »obstajati«, pa namesto »življenski« »življenjski«, da sta bili dve parkirni mesti in ne dva parkirna mesta … To potrebuješ za pismenost in lepo govorjenje. Kakšno slovenščino klatimo danes! Vedno več je pačenja in nepoznavanja jezika, razlog za to pa je tudi obremenjevanje učencev z neko teorijo, ki ti nikoli ne pride prav.


 

Velika prelomnica v vašem življenju je bila bolezen, odpoved ledvic in potem leta 2001 zamenjava ledvice?

Verjetno imam srečo, da sem po naravi tak, kot sem. Bolezen mora človek sprejeti. Postati mora del njegovega življenja. Ne pa, da se bori proti njej. Bolezen sem sprejel in v njej našel največ, kar se da.
 

Takrat ste trikrat na teden hodili v Novo mesto na dializo in za to porabili skorajda ves dan?

Ja, to je bil čas, ko sem šel z rešilcem zjutraj ob šestih v Novo mesto in sem se po dializi vračal ob treh, štirih. Ampak kljub temu sem bil aktiven v novomeškem društvu ledvičnih bolnikov, pripravljal sem kup prireditev … Ker sem bolezen vzel za svojo, kot usodo ali – slišati bo smešno – darilo. Ko te zadene taka bolezen, začneš na svet gledati drugače. Takrat sem prvič opazil, da so vrabci na svetu. Imam jih zelo rad, so proletarci med ptiči, ki tudi pozimi ostanejo z nami. Zvesti so, skromni in zadovoljni že s koščkom kruha, ki jim ga vržeš. Začivkajo in jih je takoj trideset.

Povedati hočem, da se ti odpre drugačen pogled na življenje, ko se ti zgodi taka bolezen. Razčistiš, kaj je pomembno in kaj ne. Ugotoviš, da je kup stvari in cela vrsta ljudi, ki za tvoje življenje niso pomembni. Stvari, kot so titule, materialne dobrine, iluzija, da si pomemben, če se družiš s pomembnimi ljudmi … vse to je zame en sam balast. Življenje je samo življenje, tu ni utvar in domišljavosti. Človek se rodi, vse drugo pa si namečemo sami skozi življenje. Človek je elementarno bitje, je kot leska: na njej ne bodo zrasle buče, ampak samo lešniki.
 

Kaj je pomembno v življenju?

Pomembno je živeti v sožitju z naravo, v sožitju z ljudmi, ki so v tvoji okolici, v sožitju z družino in s samim seboj. Sožitje s samim seboj pomeni, da nimaš prevelikih želja. Jaz jih nikoli nisem imel, vsaj ne materialnih. Prijatelji so mi govorili, ko sem vozil zastavo, da bi si pa res lahko kupil kaj boljšega. Zakaj? Avto je prevozno sredstvo. Žlico imaš, da z njo ješ, avto pa za to, da te prepelje iz kraja A v kraj B. Če pa misliš, da moraš zaradi drugih imeti dražje stvari, jih imej. Ampak jaz menim, da si ugleda ne ustvarjam s tem, da imam lep avto ali kaj drugega. Pomembno je, kaj pametnega sem naredil.
 

Verjetno ste tudi največji promotor Bele krajine?

Nekaterim to ni všeč, ker sem za Belo krajino naredil več kot vsa turistična društva skupaj. Nekdo mi je tudi rekel, da je prebral neko raziskavo, da Slovenci poznajo Belo krajino po metliški črnini, takoj za tem pa zaradi mene. Ampak Henčkovo pesem Metliška črnina sem napisal jaz, tako da sem morda na prvem in na drugem mestu …
 

Napisali pa ste tudi osem knjig?

V časopisih sem imel stalne rubrike in se je nabralo toliko gradiva. Kar sem počel na kulturnem področju v Metliki, mi je bilo pa v posebno veselje. Pa še nekaj: vse to sem lahko počel, ker sem imel dovolj časa. Ko sem se poročil, mi ni bilo treba kuhati in skrbeti za vrsto drugih opravil. Vse to je počela Jana, moja žena, s katero sva skupaj 35 let. Jaz sem samo hodil v službo in se ukvarjal s pisanjem, nastopanjem …
 

Kaj počnete zdaj?

S sodelavci se grem Svobodno belokranjsko ozemlje: Belokranjci imamo svoje pasoše, svoje vinojete, ne vinjete, imamo svojo šolo Bistra buča, ki deluje tako, kot je delovala v 60. letih prejšnjega stoletja, imamo ministrstvo za penjenje in prvo kliniko za navajanje na odvisnost od olj v Drašičih. Samooklical sem se za predsednika Svobodnega belokranjskega ozemlja.

Poleg tega z metliško knjižnico po Slovenji in Hrvaški postavljamo Modre police, kamor ljudje prinesejo knjige, ki jih ne potrebujejo več, tisti, ki jih hočejo imeti, pa jih vzamejo. Prav tako pripravljamo glasbeno-literarne večere S pesnikom na sladoled, kar pomeni, da imamo recitacije, na koncu pa obiskovalci dogodka, ki je na prostem, dobijo sladoleda, kolikor hočejo. V Podzemlju se gremo prireditve Bilo je … in obujamo spomine na preteklost: na Titovo štafeto, mladinske delovne brigade, košarkarski klub Beti.
 

Poseben dogodek pa je bilo praznovanje vaše 70-letnice?

Takrat so mi Metličani pripravili neverjetno praznovanje. Naredili so tako, da so ljudje prinesli vse, od vina do hrane. Pa me je nekdo vprašal, češ, kdo je vse to financiral. In sem rekel, da sem vse to plačal jaz. Pa se je čudil, od kod mi denar. Ampak nič od tega nisem plačal z denarjem, temveč sem za vse to delal v preteklosti. Na koliko humanitarnih prireditvah sem nastopil, koliko kilometrov sem prevozil, koliko denarja smo zbrali za mamografe, prostore za dializo, za ne vem kaj še vse.
 

Je pomembno delati za skupno dobro?

Je. To sem delal celo življenje. V šali rečem, a mislim resno: če bi mi dali za vsako uro mojega prostovoljnega ali humanitarnega dela samo deset evrov, v Sloveniji ni tako velike stavbe, kot bi jo imel jaz. Pa se ne hvalim, ker vsega tega ne bi počel, če v tem ne bi nečesa videl. Tega nisem delal zato, ker bi mislil, da delam nekaj dobrega ali da mi bo kdo hvaležen. Če nekaj delaš s takim namenom, to zame ni dobrodelnost. Če nekje v nerazviti državi postaviš šolo in ob tem karkoli vsiljuješ, naj bo to vera ali kaj drugega, to ni dobrodelnost, ampak izkoriščanje oziroma zahrbtno delo.

Jaz vse to počnem zato, ker mislim, da je tako prav.
 

Ste, ko pogledate svoje življenje, zadovoljni?

Zelo sem zadovoljen in srečen. Res. Zadovoljen sem, ker imam dva, tri prijatelje, ki jih cenim in oni mene. Ne rabim aplavza, ko grem po ulici, čeprav še danes vpijejo »teta Mara« in me prepoznavajo. Mislim, da bo nekaj ostalo za menoj. Morda kakšna pesem, kakšna humoreska … Nikoli ne veš, kaj bo čez sto let. Saj Prešeren tudi ni napisal Zdravljice zato, da bo slovenska himna. Ko nekaj delaš, pač ne razmišljaš, kakšne pozitivne posledice bodo. Toda nobeno dobro delo ni vrženo stran, vedno se ti povrne. Če ne tebi, pa komu iz tvoje družine.


 

Kako gledate na sedanji čas?

Slovenci živimo krasno. Šestkrat sem bil v Ameriki, šestkrat v Kanadi, v Avstraliji, v skorajda vseh zahodnoevropskih državah, tudi nekaterih vzhodnoevropskih. Ampak tako lepo, kot je tu – pa ne pretiravam – ni nikjer. Bodimo tiho o našem zdravstvu, ne želite si takega, kot ga imajo v Ameriki, kjer zboliš in si ob vse, za kar si garal celo življenje. Žal moram biti veliko v bolnišnici, zato vem, da je mikroorganizacija, organizacija znotraj zdravstvenih ustanov, genialna. Na makroravni pa je druga zgodba zaradi kraj in podkupovanja. A čeprav nisem domoljub, ki bi pel domoljubne pesmi in se trkal po prsih, trdim, da je najlepše živeti v Sloveniji.

Je pa tudi res, da se Slovenci velikokrat vedemo kot ovce. En lačen otrok v Sloveniji je nekaj nedopustnega, kot tudi to, da družino vržejo na cesto. Pa da ne kričimo ob pedofiliji, ki je ne bi smel nihče dopustiti in ne odpustiti, pa naj bosta to bog ali kdorkoli. Ta neodzivnost me moti pri Slovencih. Pri Belokranjcih pa še neambicioznost: nimamo ceste, ki nam jo obljubljajo že trideset let, pa smo tiho.
 

Imate pa tudi svojo opredelitev kakovostnega življenja?

Edino, kar kot standard priznavam, je prosti čas. Kaj pa je življenje drugega kot izpopolnjevanje prostega časa? Da ga izpolniš s prijatelji, družino, s stvarmi, ki jih rad počneš. Če pa samo delaš in grabiš in kopičiš, nimaš prostega časa … in temu praviš življenje? Če nimaš časa poslušati ptičjega petja? Ali gledati sončnega vzhoda? Početi neumnosti s prijatelji?
 

Ste torej bogati?

Zelo bogat.