Jože Pučnik je na stopnicah rekel: Fantje, vun!

Leta 1990 je bil Ivo Vajgl poleg ministra Budimirja Lončarja gotovo najbolj znano ime jugoslovanske diplomacije. Bil je namreč tiskovni predstavnik zveznega sekretariata za zunanje zadeve in se je v tej funkciji zelo pogosto pojavljal v takratni jugoslovanski pa tudi svetovni javnosti. Kot neposredni akter dramatičnega dogajanja tistega časa je dragocen sogovornik o razmerah, ki so takrat vladale v jugoslovanski diplomaciji in odzivih tujine na razmere v Jugoslaviji.

 

Kako je bilo zagovarjati stališča jugoslovanskega zunanjega ministrstva v celi vrsti primerov, ko so bila stališča Ljubljane in Beograda na različnih v bregovih?

Reputacija, ki si jo človek pridela kot uradni govorec katerekoli ustanove, posebno politične, je dvorezen meč. Površni poznavalci takšnega dela govorca pogosto enačijo z ustanovo, za katero dela, in mu pripisujejo, njemu osebno, tudi stališča, do katerih so kritični in ki, tako kot je bilo v mojem primeru, močno odstopajo od mojega osebnega mnenja. V kaotičnih razmerah, ki so vladale v zadnjih nekaj letih pred razpadom države, sem moral izkusiti grenko spoznanje, da so bila stališča do različnih zunanjepolitičnih tem in tudi do problemov, ki so bili povezani predvsem z notranjepolitičnimi razmerami v državi, v različnih delih razumljena na diametralno različen način.



V sredinah, predvsem to velja za Beograd in Srbijo, kjer se reformatorski procesi po padcu berlinskega zidu še niso niti začeli, so moje izjave na četrtkovih rednih tiskovnih konferencah na zunanjem ministrstvu pogosto razlagali kot preveč liberalne in pregrešne, ko pa sem ob koncu tedna prihajal domov v Slovenijo, sem se pogosto moral soočati s kritiko, ki me je umeščala med takratne dogmatike in birokrate, med ljudi torej, ki so zavračali demokratizacijo in vse njene vrednote.

Težko bi trdili, da je tedanji zvezni sekretariat za zunanje zadeve prednjačil v prizadevanjih, kako s sredstvi diplomacije pozitivno vplivati na usmeritve jugoslovanske politike. Bolj je bilo res, da se je ustanova, ki jo je v mojem času vodil Hrvat Budimir Lončar, poskusila prilagoditi tistim silam v državi, ki so bile najmočnejše in najradikalnejše pri zavračanju sprejemanja demokratičnih vrednot. Predvsem je šlo za Miloševičevo Srbijo kot središče politike ohranjanja stanja pred splošnimi trendi demokratizacije in evropeizacije takratne skupne države.

Prostor za poudarke, ki bi odstopali od uradne politike ministrstva in zvezne vlade je bil omejen. Kljub temu sem poskušal s svojimi interpretaciji dogajanja v Jugoslaviji in v svetu, podpirati tiste trende v politiki – predvsem je to veljalo za Slovenijo, ki bi vodili v pozitivne spremembe. To je bilo sizifovo delo, ki me je na koncu, nekaj dni po plebiscitu o osamosvojitvi Slovenije privedlo do odločitve, da ministra Lončarja obvestim, da sem kot govorec ministrstva odstopil, upošteval sem zahtevo slovenskega političnega vodstva, da Slovenci, ki delamo v organih federacije, do končnega razpleta jugoslovanske krize delamo naprej in v korist Slovenije.
 

Tisto jesen je bil precej odmeven primer izgona helsinške delegacije iz Jugoslavije zaradi obiska na Kosovu. Kako je bilo s tem? Izgnali so jih Srbi, medijski pritisk iz tujine pa je bil usmerjen v vas. In s tem v zvezi, kako ste križarili med slovenskimi stališči do Kosova, srbskimi pogledi in uradnim jugoslovanskim stališčem?

Kosovski problem je bil zaradi brutalnega pritiska Miloševičevega režima na tamkajšnje Albance vse ključno obdobje do razpada države pod drobnogledom mednarodnih organizacij za obrambo človekovih pravic. Delegacija mednarodnega helsinškega odbora se je nameravala seznaniti z resničnim stanjem v kritični pokrajini, vendar jo je srbska policija kratko in malo izgnala. Ko sem na tiskovni konferenci, na vprašanja tujih novinarjev, obsodil ravnanje policije in pribil, da je Jugoslavija dolžna spoštovati človekove pravice skladno z mednarodnimi konvencijami, ki jih je podpisala in tudi omogočiti nemoteno delo helsinškemu odboru in da bi se vlada morala izgnani delegaciji opravičiti in jo povabiti nazaj, je moja izjava naletela na močne reakcije.



Veleposlaniki številnih držav so me obiskali in ugibali, ali je to, kar sem povedal, pozitivna sprememba v dosedanji jugoslovanski praksi. Tudi pozneje so mi novinarji pripovedovali, da je bilo splošno razširjeno mnenje, da se je takšna sprememba zgodila. Motili so se. Mogoče je bil edini znak, da se je splošno ozračje v državi razrahljalo, dejstvo, da me nihče ni klical na odgovornost. Stališča Slovenije do kosovskih dogodkov so mi bila močna opora in ohrabritev. Kljub sovražni kampanji, ki jo je proti Sloveniji sprožila Miloševičeva oblast, se prijateljski odnos večine srbske javnosti do Slovenije in Slovencev ni spremenil.


 

Kakšni so bili takrat odnosi med federalnimi ustanovami in republiškimi? Če poenostavimo, med federalnim in srbskim Beogradom?

Čeprav so bili odnosi med republiškimi organi oblasti in upravljanja ter federacijo urejeni z ustavo in zakoni, je v Beogradu obstajal stalen pokroviteljski in centralistični odnos do vsega, kar je prihajalo iz republik in pokrajin, dokler Miloševič zadnjih ni ukinil. Republika Srbija je bila, tudi zaradi svoje velikosti in dejstva, da je bil Beograd središče države in mogočne državne birokracije (predvsem srbskega izvora), v vsem v privilegiranem položaju.

Srbskim interesom se je v kriznem času zadnjih let SFRJ prilagajalo tudi zunanje ministrstvo. Prišlo je, denimo, da absurdnega položaja, ko je jugoslovansko veleposlaništvo v OZN zagnalo formalno prijavo proti svoji državi zaradi kršenja človekovih pravic srbskega prebivalstva na Hrvaškem. Spominjam se, da sem na to opozoril na sestanku kolegija zveznega sekretarja Lončarja, vendar razprave o tej anomaliji ni bilo.

Ko je Miloševič razširil svoje obračunavanje tudi na diplomate, ki jih je Srbija skladno s kvotami za posamezne republike pošiljala v tujino in je zahteval odpoklic veleposlanika v Washingtonu Živorada Kovačevića, nekdanjega legendarnega beograjskega župana in direktorja jugoslovanskega kulturnega centra v Parizu Petra Živadinovića, je Lončar brez ugovora oba takoj poklical domov. Moj komentar za medije, da gre za očitno srbsko slo po maščevanju odličnima diplomatoma, ker sta nasprotovala Miloševiču, jima ni pomagal.



Kovačeviću je srbski vožd očital, da se ni dovolj odločno uprl trditvam takratnega predsednika slovenskega republiškega predsedstva Janeza Stanovnika, ki je ob obisku ZDA opozoril na nevarne prakse in značaj vodilne osebnosti srbske politike. Nekaj let po odpoklicu in aktivni vključitvi v krog Miloševičevih nasprotnikov je Kovačević v tragičnih okoliščinah končal svoje življenje.
 

Kako je zvezno zunanje ministrstvo gledalo na pobude, da bi tudi posamezne republike imele svoja predstavništva v tujini, in na poskuse oblikovanja samostojne zunanje politike?

V času, ko sem bil v Beogradu, nobena republika ni imela niti uradnega niti neuradnega predstavništva v tujini, kot jih imajo danes, denimo, številne zvezne dežele držav članic EU v Bruslju in drugje. Če bi takšne pobude nastale v posameznih jugoslovanskih republikah, bi bilo to gladko zavrnjeno. Edina oblika samostojnega mednarodnega povezovanja republik s tujino, ki jo je zvezna oblast tolerirala, je bilo regionalno gospodarsko in kulturno sodelovanje.
 

Je bila jugoslovanska diplomacija pripravljena na različnost interesov posameznih republik na področju mednarodnih odnosov?

Jugoslovanska diplomacija je razumela svojo vlogo kot branilka enotnosti in nedeljivosti skupne zunanje politike in je svojo dejavnost varovala pred nepoklicanimi vpogledi iz republik. Po prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji je bil Dimitrij Rupel pomembna izjema med novimi voditelji slovenske politike, ki je razumel, kakšno korist lahko ima nova vlada od sodelovanja s slovenskimi kadri na zveznem ministrstvu. Vzpostavili smo redno sodelovanje in informiranje o vseh zadevah, ki so bile pomembne in zanimive za mednarodno dejavnost Slovenije v takratnih razmerah.

Med vodilnimi slovenskimi diplomati v Beogradu je bil Zvone Dragan določen za sprotno povezavo z Ruplovim ministrstvom, večina drugih kolegov pa je to počela na svoj način. Ko je Slovenija gradila svojo diplomacijo in se trudila za mednarodno priznanje, smo bili bivši jugodiplomati, kot jih nekateri še danes zaničljivo imenujejo, jedro učinkovite slovenske diplomacije. V Beograd nismo odhajali kot gastarbajterji ali na podlagi razpisov delovnih mest, ampak nas je tja napotila slovenska vlada.

Tam smo po svojih močeh in znanju podpirali svojo domovino. Sam sem bil prvi diplomat, ki ga je samo en dan po osamosvojitvi in pred sporazumom o vračanju slovenskih diplomatov iz Beograda in tujine, zvezno ministrstvo formalno postavilo na cesto. Tega dne me je Dimitrij Rupel postavil za uradnega govorca slovenskega ministrstva, kar sem bil do odhoda na mesto veleposlanika v Stockholm poleti 1992.
 

Pred plebiscitom je takratni republiški sekretar za mednarodno sodelovanje Slovenije Dimitrij Rupel zahteval, naj na skupščini, takrat še KVSE, zdaj je to OVSE, v okviru jugoslovanske delegacije sodeluje tudi slovenska. Kakšni so bili odzivi v Beogradu?

Zvezno ministrstvo je Ruplovo zahtevo gladko zavrnilo in se pri tem sklicevalo na zakonodajo. Minister Lončar se je s tem formalno pokril. Dejstvo, da je bil Rupel kljub temu navzoč na konferenci KVSE v Parizu, in to zaradi prijateljske geste avstrijske delegacije, ki ga je vključila kot gosta, je v Beogradu izzvalo presenečenje in ogorčenje.
 

Kako so se tuji diplomati v Beogradu odzivali na procese v Jugoslaviji. Znano je stališče ameriškega veleposlanika Warrena Zimmermana, da ZDA ne bodo podprle razpada Jugoslavije? Kako je bilo z drugimi, Nemci, Rusi?

Za zdaj nimamo vpogleda v to, kaj so veleposlaniki, akreditirani v Beogradu poročali svojim vladam. Glede na odločne javne izjave ameriškega veleposlanika Zimmermana, ki je dosledno predstavljal stališča ameriškega zunanjega ministrstva, je bolj ali manj jasno, da tuji diplomati, ki so upoštevali ocene ZDA, niso podpirali osamosvojitvenih teženj. Izjema so bili diplomati Avstrije in Nemčije. Veljalo je, da procesa razdružitve Jugoslavije ne kaže podpirati, tudi če bi bil miren, ker bi to lahko vodilo v razbitje Sovjetske zveze, ki bi bilo lahko tudi nasilno in bi spremenilo strateške odnose v svetu.
 

Kako se je diplomatski Beograd odzval na odločitev za razpis plebiscita o samostojni Sloveniji?

Večina diplomatov, ki so se potrudili, da bi pridobili informacije in pojasnila, je verjela, da bo pot od plebiscita do osamosvojitve dolga ter da lahko traja več let. Moram reči, da so tako razmišljali tudi mnogi ali celo večina v Sloveniji in da so poznejše, za nas pozitivne okoliščine, začrtale zgodovinsko pot Slovenije v samostojnost.
 

To je bil čas, tudi ko ste z Živkom Preglom, Rastkom Močnikom, Radom Bohincem in drugimi razmišljali o ustanovitvi nove socialdemokratske stranke ali foruma. Kako se je to zgodilo in pozneje tudi ustanovitev socialdemokratske unije tik pred plebiscitom?

Pobuda za ustanovitev nove in avtentične socialdemokratske stranke je bila odziv naštetih in širšega kroga slovenskih izobražencev. Menili so, da v spektru političnih strank, ki so se izoblikovale v Sloveniji pred in po prvih večstrankarskih volitvah, ni takšne, ki bi lahko našla priključek do vodilnih socialdemokratskih strank v zahodni Evropi in hkrati tudi v prostoru jugoslovanskih republik. Pred samo ustanovitvijo stranke Socialdemokratska unija (SDU) smo smiselnost pobude preverili v krogu nekaj desetih uglednih izobražencev, mislecev in aktivnih politikov, ki so nam prižgali zeleno luč.



Pri tem je imela vlogo tudi neodločnost stranke prenoviteljev, da bi sprejela programske osnove in poimenovanje po socialdemokraciji. Hkrati smo se tudi zasebno pogovarjali z Jožetom Pučnikom, predsednikom stranke, ki se je do prihoda Janeza Janše na njen vrh še predstavljala kot socialdemokratska, in z vodilnimi socialisti o možnostih za združitev, kar pa ni bilo uspešno. SDU je pritegnila pozornost voditeljev socialdemokratskih strank v Nemčiji, Avstriji in Italiji.

Njihovi ugledni predstavniki, ki sem jih osebno poznal že več let, so se udeležili ustanovnega kongresa v Ljubljani in izrazili pripravljenost za razvoj sodelovanja. Kratko življenje SDU, ki so ji z vseh strani zanikali utemeljenost nastanka in pripisovali vse mogoče namene, češ da gre za Markovićevo stranko in podobno, se je končalo z združitvijo treh levih strank v Združeno listo socialdemokratov, ki je kmalu potem postala članica Socialistične internacionale kot edina priznana socialdemokratska stranka v Sloveniji. Sam pri tej združitvi nisem več sodeloval.


 

Organizirali ste tudi obisk najpomembnejših mož Demosa (Jože Pučnik, France Bučar, Tine Hribar …) pri srbski opoziciji. Kaj vam je bilo najbolj zanimivo, kakšni so bili pogovori in ali ste imeli kakšne težave potem na ministrstvu? Po tem sestanku so se v Demosu očitno odločili za konec z Jugoslavijo. Kaj so jim rekli srbski opozicijski veljaki? Pučnik je po vrnitvi v Ljubljano namreč izjavil, da je treba čim prej iz Jugoslavije?

Ves čas svojega delovanja in življenja v Beogradu sem vzdrževal zasebne stike z vodilnimi člani srbske demokratične opozicije v politiki, medijih in v kulturi. Ko sem od prijateljev v vodstvu Demosa dobil pobudo, da pripravim interne sestanke s predstavniki opozicije v Beogradu, sem to tudi naredil. Prisostvoval sem pogovorom Jožeta Pučnika, Franceta Bučarja, Tineta Hribarja in Dimitrija Rupla z vsemi vodilniki srbskimi politiki iz različnih strank in ideologij, med katerimi so bili tudi v poznejšem političnem atentatu umorjeni Zoran Đinđić, oba poznejša srbska predsednika Vojislav Koštunica in Dobrica Čosić, predsedniški kandidat Ivan Đurić in drugi.

Dolgi in po obliki strpni in prijateljski pogovori, ki so potekali ločeno, na različnih lokacijah, niso imeli skupnega imenovalca. Slovenci so se osredotočili na možnosti za mirno razdružitev in demokratični razvoj, srbski sogovorniki so izpostavljali svoje prizadevanje za zrušenje Miloševičevega režima in prihodnost v okviru skupne, demokratične države. Srbska travma o združitvi vseh Srbov v eni državi, izražena v bolj ali manj ofenzivni, z nacionalizmom podloženi verziji, je bila nevidni okvir in doseg razmišljanja vseh srbskih politikov. Pogovori niso vodili nikamor in že na stopnicah je Pučnik povzel kratko in jasno, v svojem značilnem narečju: »Fantje, vun!« (iz Jugoslavije, seveda). Čeprav sestanki najbrž niso ostali skrivnost, nihče v Beogradu moje udeležbe v zadevi ni kritiziral ali me pozival na odgovornost.