Izkušnje kažejo, da bi večina rada umrla doma

Celje – Več kot polovica državljanov umre v zdravstvenih ustanovah, čeprav bi večina rada umrla doma. Svojci se za to težko odločijo. Živijo v oddaljenih krajih, imajo službe, družine, pomoč na domu ni hitro dosegljiva. Poleg tega tudi ministrstvo za zdravje ugotavlja, da ni dovolj izobraženega kadra s področja paliativne oskrbe, zakon o dolgotrajni oskrbi pa naj bi bil v javni razpravi januarja.

Po podatkih Statističnega urada RS je lani v Sloveniji umrlo 20.509 ljudi. Doma jih je umrlo 42 odstotkov, pri čemer se »doma« štejejo tudi domovi za starejše, kadar imajo osebe tam prijavljeno stalno bivališče. »Izkustveno je znano, da večina bolnikov želi v zadnjem obdobju življenja živeti doma in doma tudi umreti,« pojasnjujejo na ministrstvu za zdravje. Dodajajo, da so svojci pripravljeni skrbeti za bližnjega, ko je ta še dovolj samostojen, ko je oskrba zahtevnejša, se pojavijo težave: »Od svojcev se pričakuje veliko, navadno pa ne dobijo zadostne podpore, da bi oskrbo zmogli.«

V celjskem območnem odboru Slovenskega društva (SD) hospic so v dvajsetih letih delovanja, obletnico praznujejo prav letos, pomagali okoli 700 bolnikom in 1800 svojcem. Koordinatorica oskrbe in programa žalovanje Martina Košar opaža, da je ključni problem nepoznavanje razmer: »Na onkološkem oddelku na paliativni oskrbi v Ljubljani skličejo družinski sestanek in svojcem odkrito povedo, da lahko, denimo, pričakujejo še dva meseca preživetja. Tako je prav, ker je za svojce potem morda odločitev lažja. Vedo, da gre za kratek čas in da bodo zmogli.«
 

»Prisiljeni« v nego

Domovi za ostarele pokajo po šivih, na pomoč na domu je treba čakati več mesecev. Svojci se včasih svojega bližnjega, ki umira, bojijo imeti doma, ker ne vedo, ali bo njihova pomoč dovolj. Košarjeva pravi, da celjski hospic dobro sodeluje s protibolečinsko ambulanto v celjski bolnišnici: »Smo njihova podaljšana roka na terenu. Obstaja veliko protibolečinskih preparatov, ki jih je mogoče imeti doma. Tudi morfij s podkožno črpalko, ki ves čas teče.«

Se pa tudi Košarjeva zaveda, da bolečine še zdaleč niso vse. Spomni se primera, umiranja moža in očeta majhnih otrok: »Bil je nepokreten in osebnostno spremenjen, na trenutke agresiven. A v nobenem domu ni bilo prostora, živel pa naj bi še največ dva meseca. Žena, ki o tem najprej sploh ni razmišljala, se je odločila, da bo en konec tedna zanj skrbela doma. Pomagal ji je hospic in pomoč na domu. Gospod se je doma povsem umiril. Ko je po enem mesecu umrl, gospa ni našla besed zahvale. Koliko je to, da je umrl doma, pomenilo tudi njej. Tudi žalovanje je potekalo popolnoma drugače.«

Košarjeva pravi, da je tudi v družinah, kjer je več svojcev, navadno en primarni negovalec. Kadar umiranje traja dalj časa, so popolnoma izčrpani. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve SD hospic prav za spremljanje umirajočih na domu in program žalovanja letos namenja 207.000 evrov. Še dodatno pomoč svojcem obravnava letos sprejeta evropska direktiva, ki uvaja oskrbovalski dopust ter pravico do prožnih ureditev dela. Ministrstvo pojasnjuje, da že sedanja slovenska zakonodaja omogoča delo na domu, zaposlitev za krajši delovni čas, drugačno razporeditev delovnega časa. Koliko to upoštevajo delodajalci, ni znano.
 

Premalo izobraženega kadra

Medtem ko so nekatere bolnišnice paliativo že vzele za svojo, povsod še ni tako, pravi Košarjeva: »Starejša gospa je umirala doma, sin je zdravnico poklical le zaradi bolečin. Ko je ugotovila, da gospa že tri dni ni jedla, kar sicer pomeni, da se je začel postopek umiranja, jo je poslala v bolnišnico, čeprav sta bila sin in gospa proti. Tam je dobila infuzijo, transfuzijo, nazogastrično sondo, pomirjevala in tudi privezali so jo, ker je bila tako nemirna. Trajalo je tri tedne. Po drugi strani pa so nas poleti iz iste bolnišnice sami poklicali, ko je gospa, ki smo jo spremljali, želela domov. Gospa je doma umrla čez dva dni. Umirjena. Od oddelka do oddelka in od zdravnika do zdravnika so drugačni pristopi.«

Da v Sloveniji ni dovolj izobraženega kadra s področja veščin paliativne oskrbe, ugotavljajo tudi na ministrstvu za zdravje: »Zato spodbujamo uvedbo obveznega izobraževanja na podiplomski ravni v okviru kliničnih specializacij. Skrbimo za prepoznavo regijskih posebnosti v sodelovanju s Slovenskim združenjem za paliativno in hospic oskrbo.« Še ta mesec pa na ministrstvu napovedujejo prve rezultate pilotnega projekta dolgotrajne oskrbe, javno razpravo o zakonu o dolgotrajni oskrbi načrtujejo januarja.