Izginjanje obdelovalnih površin bi stranke moralo skrbeti

Ljubljana – Slovenija je zadnjih 25 let izgubila 85.000 hektarov kmetijskih zemljišč in ima eno najnižjih ravni samopreskrbe s hrano. Ekstremni vremenski pojavi, ki so posledica podnebnega segrevanja, bodo kmetijsko pridelavo še otežili. Ta je manj intenzivna kot v drugih evropskih državah, a kljub temu čezmerno onesnažuje okolje.

V odgovorih, kako bi kmetijstvo postalo bolj trajnostno ter povečalo pridelavo hrane, je večina od deseterice strank, ki se podajajo na volitve, enotna: rešitev vidijo v ohranitvi kmetijskih zemljišč in krepitvi ekološkega kmetijstva.
Da je za povečanje samopreskrbe najprej treba preprečiti nadaljnjo pozidavo kmetijskih zemljišč oziroma doseči večjo zaščito najboljših, menijo tudi v strankah SMC in SD, iz vrst katerih prihajata premier in minister za kmetijstvo odhajajoče vlade, ki je za postavitev tovarne avtomobilov žrtvovala 93 hektarov najboljše kmetijske zemlje. V Listi Marjana Šarca (LMŠ) menda zato poudarjajo, da je temelj za večjo samopreskrbo varovanje kmetijskih zemljišč tudi v praksi, ne samo na papirju. A kako bi jih zavarovali, ne povedo.
 

Ambiciozneje v ekokmetijstvo

Povečanje prehranske samopreskrbe je treba doseči na temeljih ekološkega kmetijstva, so prepričani v Levici, SMC, SD, SDS, NSi in Desusu. Lokalna ekološka pridelava hrane je tudi rešitev za skrajšanje živilskih verig in prilagoditev kmetijstva podnebnim spremembam, a se razvija prepočasi. Ekoloških je le štiri odstotke vseh kmetij in deset odstotkov obdelovalnih površin, zato se v Levici zavzemajo za takojšnjo implementacijo ambicioznejšega akcijskega načrta za ekološko kmetijstvo.
V Stranki Alenke Bratušek bodo prav tako spodbujali ekološko kmetovanje, a menijo, da z njim ne bo mogoče pridelati dovolj hrane, zato bodo podpirali tudi raziskave za razvoj gensko spremenjenih živil, ki bodo odporna na sušo, vsebovala več vitaminov in mineralov ter bodo potrebovala manj gnojil in vode za pridelavo. V LMŠ eksplicitno ne navajajo ekološkega kmetijstva, vendar napovedujejo zaostritev standardov za vnos hranil v tla, da bi zaščitili kraško podtalje, vire pitne vode in posredno tudi človeško ribico.

Za krepitev ekološkega kmetovanja so tudi v SLS, kjer so prepričani, da je slovensko kmetijstvo med najtrajnejšimi in do okolja najprijaznejšimi v svetu. Pravo rešitev za povečanje prehranske samopreskrbe vidijo v preciznem kmetijstvu, ki je pomembno tako za krepitev trajnostnega kmetovanja kot za povečanje konkurenčnosti sektorja. Pri tem opozarjajo na potrebo po hitrejši menjavi generacij v kmetijstvu. »Mladi, izobraženi in digitalno pismeni kmetje so nosilci sprememb, ki bodo slovensko kmetijstvo povedli na pot večje konkurenčnosti.«


 

Krepitev povezovanja kmetov

Da mladi na kmetijah pomenijo prihodnost slovenskega kmetijstva, menijo tudi v SMC, Desusu in SD, zadnji bi jim pomagali s spodbujanjem prenosa kmetij nanje, zmanjšanjem birokratskih ovir in digitalizacijo. To čarobno paličico, s katero znajo v Sloveniji mahati le redki pridelovalci, omenjajo še v SLS, medtem ko bi v Desusu, ki nasprotuje industrijskemu kmetijstvu, kmete vrnili h koreninam – gojenju več kultur hkrati in ročnemu opravljanju dela. Hkrati bi morala država po njihovem mnenju zaščititi kmeta nasproti veletrgovcem ter neobdelane kmetijske in zaraščene površine dati v poceni zakup tistim, ki želijo zemljo obdelovati.

V SD kot edina stranka med ukrepi za povečanje prehranske samopreskrbe navajajo zmanjševanje zavržkov hrane. V SMC bi pridelavo hrane povečevali z obnavljanjem degradiranih kmetijskih površin, povečanjem obsega njiv, površine njiv, kjer bodo rasla žita, in zvišanjem stopnje pridelave zelenjave, pri kateri smo najmanj samopreskrbni. V NSi menijo, da je treba spodbujati proizvodnjo kmetijskih in živilskih proizvodov z večjo dodano vrednostjo in hkrati povpraševanje po lokalno pridelani hrani. Rastlinsko pridelavo bi povečali s podporami za gradnjo namakalnih sistemov, rastlinjakov in revitalizacijo domačih slovenskih sort. Podpirajo tudi pobudo za izvzetje hrane iz sistema javnega naročanja, s čimer bi se povečal delež lokalno pridelane hrane v javnih ustanovah. Za to rešitev se zavzemajo tudi v LMŠ.

Za večjo pridelavo pa je potrebna tudi boljša organiziranost kmetov. Potrebo po krepitvi sedanjega sistema zadrug oziroma kooperativ in ustanavljanju novih organizacij proizvajalcev navajajo v Levici, SLS, SMC in LMŠ.
 

Temelj je družinska kmetija

A brez subvencij kmetom vseeno ne bo šlo, saj 75 odstotkov Slovenije spada med območja s težjimi pogoji za pridelavo. Da bi ohranili pridelavo na kmetijah s teh območij, ki pomembno pripomorejo k samopreskrbi z mlekom in mesom, je treba obseg podpor tudi po letu 2020 ohraniti v sedanjem obsegu, pravijo v SD, SMC in SLS.

V SMC ter Levici poudarjajo, da bo treba denar pravičneje prerazporediti od velikih kmetijskih podjetij k manjšim družinskim kmetijam in mladim kmetom oziroma od peščice največjih kmetijskih gospodarstev, ki delajo proti okolju, k manjšim in srednjim kmetijam, ki (načelno) delajo v njegovo dobro. V stranki Dobra država pa predlagajo, da je za povečanje samopreskrbe in zmanjšanje odvisnosti od uvoza hrane najprej treba ločiti »razvojno kmetijsko politiko od socialnih podpor podeželju«.
Osnovna celica trajnostne pridelave hrane morajo ostati manjše, družinske kmetije, za kar se bodo zavzemali v SD, SMC, Desusu ter v SDS, kjer bi samopreskrbnost povečali tudi z dodelitvijo zemljišč za obdelavo mestnemu prebivalstvu. V LMŠ stavijo na »srednjega kmeta, ki proizvaja kakovostno in neindustrijsko pridelano hrano«, v Levici pa menijo, da je »za povečanje proizvodnje in ohranitev oziroma povečanje obdelanih površin pomembno sleherno kmetijsko gospodarstvo ne glede na velikost«. Povolilni čas bo pokazal, ali bodo lepi načrti postali tudi resničnost.