Iz Zagreba brez odločitve o jedrskem odlagališču

Ljubljana – Z manjšo zamudo so po letu in dveh mesecih danes v Zagrebu za isto mizo spet sedli člani meddržavne, slovensko-hrvaške komisije za krško nuklearko (Nek), ki si jo državi lastita v polovičnih deležih. Od velikih pričakovanj, da bosta rešili vsaj enega od »večnih« medsosedskih sporov – odlagališče radioaktivnih odpadkov ter financiranje razgradnje Neka – spet nič.

Slovenija in Hrvaška, ki vsako šesto megavatno uro elektrike pridobi iz Neka, imata še približno leto časa, da se uskladita, ali bosta nizke in srednje radioaktivne odpadke (NSRAO) skladiščili na skupni lokaciji v slovenski Vrbini ali vsaka na svoji lokaciji. Kmalu se bo že mudilo, saj bo meddržavna pogodba za Nek potekla leta 2025. Do takrat jedrski odpadki ostajajo – enako kot že štiri desetletja – na »začasni lokaciji« v Krškem.


 

Hrvaška bi svojo polovico NSRAO hranila v Čerkezovcu

V zadnjih desetih letih je v Neku vsako leto nastalo dobrih 30 kubičnih metrov NSRAO. To pomeni, da bi jih vse lahko shranili v kocko z nekaj več kot trimetrsko stranico. Sliši se malo, a težava je precej večja, saj sta slovensko in hrvaško stališče do skladiščenja nuklearnih odpadkov različni, odkar je leta 2015 takratni minister Peter Gašperšič v imenu Slovenije Hrvaški ponudil možnost skupnega odlaganja NSRAO. Hrvaška je predvsem iz finančnih razlogov ni sprejela, saj naj bi do leta 2025 našla lokacijo za svojo polovico odpadkov. Skladiščiti jih namerava v vojaškem logističnem kompleksu Čerkezovac, v občini Dvor. Objekt ima na hrvaškem ministrstvu za obrambo status »dolgoročno neperspektivne lokacije«. Če bo v Vrbino odložena le slovenska polovica odpadkov, investicijske stroške do leta 2025 ocenjujejo na 158 milijonov evrov, v primeru skladiščenja tudi hrvaških odpadkov bi se stroški na začetku predvidoma zvišali za 20 milijonov evrov – a bi bilo slovenskih v tem primeru za le slabih sto milijonov evrov. Po izvedenih pripravljalnih delih leta 2016 so se ustavila tudi dela v Vrbini …
 

»Slovenija v celoti izpolnjuje meddržavno pogodbo«

»Ugotovili smo, da Nek posluje varno in gospodarsko uspešno,« je po koncu sestanka izjavila Alenka Bratušek, ministrica za infrastrukturo, ki je tokrat vodila slovensko delegacijo. Varnost in rezultat poslovanja Neka, ki je lani v elektroenergetsko omrežje oddal dobrih 517.600 megavatnih ur električne energije, kar je 1,5 odstotka nad načrtovanimi količinami, je edini spodbudni zaključek zagrebškega srečanja. Spet se je namreč zapletlo, ker hrvaška stran – vodil jo je minister za zaščito okolja in energijo Tomislav Ćorić – vztraja, da pri gradnji odlagališča NSRAO sodeluje tudi njeno gospodarstvo. To pomeni, da je problematizirala zaposlovanje hrvaških delavcev in izbiro izvajalcev del, smo izvedeli v kabinetu ministrice za infrastrukturo Alenke Bratušek. Sestanek se je zaradi tega končal v smislu »strinjali smo se, da se ne strinjamo«. Bratuškova je namreč vztrajala, da Slovenija v celoti izpolnjuje meddržavno pogodbo in da je Nek zavezanka za javna naročila. »In v pravni državi, kar Slovenija je, je to treba spoštovati, pri čemer ni mogoče dajati prednosti podjetjem ene ali druge države,« je dodala.
 

O Neku spet na jesen

Tokratno srečanje meddržavne komisije je bilo četrto v zadnjih devetih letih, kar je svojevrsten napredek, saj se je politika v preteklosti težko dogovorila celo za datum sestanka, kaj šele o vsebini. A zaskrbljenost, ker se državi ne moreta dogovoriti, kako bosta skladiščili jedrske odpadke, ostaja. Tudi koordinacijskemu odboru, ki so ga imenovali na zadnjem srečanju novembra 2017 in v katerem se je združila stroka z obeh strani meje, se še ni uspelo dogovoriti. Do maja 2018 bi moral pripraviti skupni predlog rešitve odlaganja NSRAO. A kot je izjavila Bratuškova, so še včeraj sprejemali »usmeritve za koordinacijsko skupino, povezane z odlagališčem jedrskih odpadkov«. Pričakovati je, da bodo dodatni razlogi, argumenti, pravna stališča spet na mizi do junija. Naslednji sestanek, katerega sklicateljica bo Slovenija, bo predvidoma septembra.