Ivo Vajgl opazoval volitve na temelju povabila skorumpiranih

Evropski poslanci iz Slovenije so ob aktualni aferi preiskave suma azerbajdžanskega podkupovanja dveh slovenskih fizičnih oseb redkobesedni. O tem nimamo informacij, zato zadeve ne komentiramo, pravijo.

Evropski poslanec Ivo Vajgl se je v teh dneh pojavil v ugibanjih, ali je poleg Zmaga Jelinčiča tudi sam v preiskavi slovenske policije, ki po navodilih specializiranega tožilstva preverja sume storitve korupcijskih kaznivih dejanj dveh fizičnih oseb, je odločno zavrnil, da bi ga preiskovali. Postopek, povezan z njim, je končan. »Posvetovalni odbor za etična vprašanja Evropskega parlamenta (EP) je sklenil, da sem skupaj s še nekaterimi kolegi, člani EP, storil manjšo kršitev etičnih pravil, ker sem EP prepozno prijavil svoje sodelovanje v opazovalni misiji leta 2013 na volitvah v Azerbajdžanu,« je sporočil Vajgl.

To se je po njegovih besedah zgodilo, ker si je napačno tolmačil takratna etična pravila EP, sankcije pa da ga zato niso doletele. Na opazovanje volitev v Azerbajdžan je sicer šel na povabilo Evropske akademije za opazovanje volitev. Zanjo se je šele pred kratkim izkazalo, da sta jo ustanovila dva posameznika, ki sta bila zaradi koruptivnosti izključena iz Parlamentarne skupščine Sveta Evrope.


 

Lobiral je proti kritičnemu poročilu

Zakaj se je Ivo Vajgl sploh pojavil v špekulacijah, da je bil morda deležen finančnih »vzpodbud« režima v Bakuju? Ugibanja so šla v smeri, da bi lahko bil tudi on plačan za lobiranje in obrambo Azerbajdžana pred nadležnimi resolucijami, ki so režim obtoževale nedemokratičnega ravnanja, goljufij na volitvah, zapiranja in tudi ubijanja novinarjev in političnih nasprotnikov ter drugih nečednosti.

Konkretno: januarja leta 2013 lobiral proti sprejetju poročila, ki ga je o stanju v omenjeni državi pripravil Nemec Christoph Strässer in je trdil, da je v tamkajšnjih zaporih okoli sto političnih zapornikov. Na tistem zasedanju so Slovenijo predstavljali Romana Tomc kot vodja delegacije ter še trije Slovenci. Vajgl je slovenskim poslancem prek svoje takratne asistentke in s posebnim dopisom svetoval, naj ne glasujejo za Strässerjevo poročilo, češ da je izrazito subjektivno obarvano in da je predvsem izraz osebnega negativnega stališča do te države. Azerbajdžan je tedaj zadevo očitno uspešno zlobiral, saj poročilo ni bilo sprejeto, Vajglu so slovenski predstavniki prisluhnili: trije niso glasovali, eden pa se je vzdržal.

Romana Tomc, ki je slovensko delegacijo takrat vodila, včeraj na naša vprašanja ni odgovorila. Redkobesedni so bili tudi drugi evropski poslanci. Tanja Fajon, Lojze Peterle in Igor Šoltes afere niso želeli komentirati, ker »informacij o tem nimajo«.
 

Milijoni za podkupovanje

Vajgl je še pojasnil, da je proti omenjenemu Strässerjevemu poročilu lobiral, ker je verjel, da drugo poročilo »bolj objektivno naslavlja tako problem Gorskega Karabaha kakor tudi celovitost interesov EU v odnosih z Azerbajdžanom in v regiji.« Če bi se špekulacije izkazale za resnične, poleg Zmaga Jelinčiča, ki naj bi za prevod Svetinove Ukane od režima v Bakuju dobil 25 tisočakov, tako ne bi bil edini, ki bi se ujel v mrežo preiskovalcev. Italijanski tožilci so namreč konec leta 2016 v predalih, ki jih je uporabljal italijanski poslanec Luca Volontè, našli dokumente, ki so dokazovali, da je iz Bakuja od decembra 2012 do konca leta 2014 na svoj račun prejel kar 2,39 milijona evrov. To je bilo plačilo za njegovo lobiranje in obrambo Azerbajdžana.



Azerbajdžanskega denarja ni prejemal le Volontè, ampak so evri očitno prišli tudi na račune drugih zagovornikov te države. Eden od nekdanjih azerbajdžanskih diplomatov v Strasbourgu, Arif Mamadov, je na primer lani povedal, da je imela azerbajdžanska delegacija v Svetu Evrope na voljo 30 milijonov evrov za lobiranje in podkupovanje. Eden od švedskih poslancev pa, da mu je kar nekaj »kredibilnih« kolegov potrdilo, da so jih azerbajdžanski kolegi poskušali podkupiti; ne le z različnimi darili in prostitutkami, pač pa tudi z denarjem.