Invalidom in starejšim ovire pogosto otežujejo pot

»Trije kolegi na električnih vozičkih smo se namenili z vlakom iz Celja v Ljubljano, kar se je zdela misija nemogoče. Zaradi prijaznosti zaposlenih na železnici nam je uspelo, tehnične možnosti pa so bile zelo uboge,« je Janez Hudej, predsednik Društva paraplegikov jugozahodne Štajerske, opisal le enega od problemov, s kakršnimi se invalidi na vozičku srečujejo v javnem prometu. Ovir, ki otežujejo dostopnost infrastrukture tudi drugim ranljivih skupinam, je še cela vrsta. Da bi jih bilo manj in bi bile bolj obvladljive, je eden od ciljev projekta Omogočanje multimodalne mobilnosti oseb z različnimi oviranostmi.

Večina pešcev komaj opazi visok robnik, stopi okrog table, ki stoji sredi pločnika, in se sprehodi po stopnicah do vhoda v stavbo, ne da bi pri tem pomislila, kaj takšna pot pomeni za ljudi na vozičku, slepe in tudi marsikaterega starejšega. Premagovanju takšnih ovir je namenjen projekt, ki ga financira ministrstvo za infrastrukturo, izvaja pa geodetski inštitut v sodelovanju z agencijo za varnost v prometu, geodetsko upravo, ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport, ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Beletrino. Doslej je bilo vanj vključenih 21 lokalnih skupnosti, med njimi osem mestnih občin, s skupaj približno 700.000 prebivalci, kar je po besedah Romana Renerja, ki na geodetskem inštitutu vodi projekt, prineslo kakovostne rezultate.

Infrastruktura za vse

Strokovnjaki skoraj 45 odstotkov prebivalstva Slovenije uvrščajo med ranljive skupine udeležencev v prometu – poleg približno 170.000 invalidov, teh je dobrih 8,5 odstotka, mednje prištevajo še starejše od 65 let in šolajoče se otroke, ki prostor zaznavajo drugače kot odrasli. »Delež se bo zaradi staranja prebivalstva z leti še povečeval, nenazadnje bomo kakovostno načrtovanje potrebovali prav vsi. Samo en prostor imamo. Infrastruktura, ki je načrtovana in prilagojena ranljivim skupinam, je primerna za nas vse,« je poudaril Rener.



V prvi fazi projekta so se osredotočili na to, da se slepim in slabovidnim, gibalno oviranim, starejšim in šolajočim se otrokom zagotovita enakovredna dostopnost ter neodvisno in varno gibanje, tako v okolju kot v prometu. V nadaljevanju nameravajo privabiti še druge občine in kot ciljne skupine vključiti tudi gluhe in naglušne ter ljudi z motnjami v duševnem razvoju ter uvesti participatorno vzdrževanje podatkov, ki jih bodo pošiljali uporabniki s terena. Snovalci so prepričani, da bo z omogočanjem fizične in digitalne dostopnosti za ranljive skupine po vsej državi zagotovljena njihova mobilnost, večja socialna vključenost in enakost.



Glavni cilji projekta so standardizacija zajema in obdelave podatkov, vzpostavitev enotnega državnega sloja za mobilnost ranljivih skupin in seznam za odpravo ovir v prometu. Želijo si celovito in redno vzdrževano bazo prostorskih podatkov, ki jo bo mogoče brezplačno prenesti prek javnega pregledovalnika. »Iz zbranih podatkov, ki so namenjeni predvsem občinam in razvijalcem aplikacij, bodo nastale tiskane in spletne karte, pa tudi mobilne aplikacije,« je napovedal Rener. Za zdaj je na voljo spletna aplikacija le za koroško regijo – slovenski mestni e-vodnik KOPA Maps, prijazen do invalidov, ki ga je razvilo zasebno podjetje.

Podatke prispevajo ljudje z lastnimi izkušnjami

Smiselno bi torej bilo, da bi dobili aplikacijo, kakršne so Google Maps in podobne, ki bi ob vnosu naslova, kam želimo priti, ponudila pot za invalide. »Po poškodbi hrbtenice leta 2013 sem, že ko sem bil na rehabilitaciji na inštitutu Soča, začel raziskovati, kam še lahko grem, in ugotovil, da baza podatkov o dostopni infrastrukturi sploh ne obstaja,« je svoje izkušnje opisal Aljoša Škafar, ki je vzpostavil prvi in edini slovenski spletni imenik, namenjen gibalno oviranim, Pridem.si in spletno stran Ljubljana by Wheelchair.

Pri projektu omogočanja multimodalne mobilnosti je sodeloval kot izvajalec, popisoval je podatke na terenu. »Zelo pomemben je verodostojen zajem podatkov. Če se birokrat usede na invalidski voziček, vseeno ni enako, kot če to počne nekdo, ki voziček upravlja že nekaj let in bo videl vse anomalije in ovire,« je poudaril Škafar, ki je za vrisovanje v zemljevid prečesal celotno Ljubljano. Podobno so v Celju storili člani Društva paraplegikov jugozahodne Štajerske.



»Pogosto je tako, da tisti, ki stvari načrtujejo, nimajo osebne izkušnje, hkrati pa ne sodelujejo z uporabniki, ki so predstavniki ranljivih skupin,« meni Antun Smrdel, sodelavec Arhiva RS na področju prilagajanja dostopnosti arhivskega gradiva za ranljive skupine ter mentor za analizo spletne dostopnosti za slepe uporabnike pri Beletrini, ki je poudaril, da so informacije na spletu edine, ki so dostopne prav vsem, ne glede na oviranost, zato so prilagoditve zanje tako pomembne. V okolju in prometu pa si želi čim manj ovir in kakovostno postavljene taktilne oznake, »da palica ne skače vsakih 30 metrov«.

Informacije o tem, kot zagotavljajo snovalci, družbeno odgovornem in trajnostnem projektu so zbrane na spletni strani www.dostopnost-prostora.si, med načrti pa je tudi testiranje metodologije in modela za starejše.