»Gasilci smo borci, ko zazvoni alarm, postanemo eno«

Ljubljana – Prostovoljni in poklicni gasilci so svoj praznik tudi včeraj zaznamovali delovno. Kako je videti življenje človeka, z dušo in telesom predanega gasilstvu, smo se pogovarjali z Marjanom Bolharjem, poklicnim in prostovoljnim gasilcem iz Domžal, ki ga športni svet pozna kot serijskega šampiona v kikboksu.

Osmi junij je mednarodni dan gasilcev, 41-letni Marjan Bolhar, poklicni gasilec Centra za zaščito in reševanje Domžale, je ta dan začel delovno sredi nočne službe na avtocestni bazi na Vranskem. Tam je s kolegi v stalni pripravljenosti za posredovanje ob prometnih nesrečah na avtocestnem odseku, polnem predorov.

Čas za našega fotografa si je utrgal zjutraj po koncu 12-urne izmene in pred začetkom prvega triurnega treninga ta dan, drugega je opravil zvečer. Bolhar je 11-kratni državni prvak v kikboksu, večkratni evropski in svetovni prvak, marca se je vrnil iz avstralskega Melbourna, kjer je v dveh različnih kategorijah zmagal na odprtem prvenstvu Oceanije.

»Doslej sem spoznal boksarskega šampiona iz irskega Dublina, dobra prijatelja sva s srbskim boksarskim prvakom Markom Nikolićem, tudi legendarni hrvaško-ameriški borec v mešanih borilnih veščinah Stipe Miočić je gasilec,« pogovor o načinu razmišljanja gasilca začne Bolhar.

Pomoč ljudem je neprecenljiva valuta

Zakaj so gasilci tako pogosto borci v različnih veščinah in obratno, zakaj borce tako rado odnese v poklic gasilca? Bolhar, ki se z gasilstvom ukvarja že od mladih nog, ima preprost odgovor: »Za boj s človekom in ognjem potrebuješ veliko poguma in veliko fizične kondicije. Gasilci smo po duši vsi borci, drugače ne gre.«

Delo gasilca je izrazito kolektivno, zato so dobri tudi v moštvenih športih. Bolhar, kot prvak v posamičnem športu, pravi, da nima težav z delovanjem v ekipi. »Čeprav se morda kdaj s kom iz ekipe ne razumeš najbolje, smo gasilci borci. Ko zazvoni alarm za intervencijo, postanemo eno,« pravi.

V tem poklicu je že 11 let, in če bi še enkrat izbiral, bi brez pomisleka izbral enako pot, je prepričan oče dveh majhnih otrok. Občutek, da pomaga ljudem v nesreči, in družba odličnih ljudi, ki dobro mislijo, sta tisto, kar ga je pritegnilo h gasilcem že kot otroka in ga žene tudi danes v poklicnem življenju in v prostem času, ko je dejaven v dveh prostovoljnih gasilskih društvih, Dob in Helios.

Prizori, ki jih lahko »prežvečijo« le s pogovorom

Kot gasilec, ki je neprestano na avtocesti, je bil priča že veliko grozljivim prizorom, o njih nerad govori, saj jih poskuša čim prej pozabiti, čeprav se zaveda, da določenih občutkov nikoli ni mogoče zares izgnati iz podzavesti. »Veliko je bilo groznih trenutkov, skozi te travme se najlažje prebijemo s pogovorom s kolegi.

Res se zelo veliko pogovarjamo, to se mi zdi najboljša psihoterapija, tako smo se še dodatno zbližali. Najbrž nam vsem skupaj pri preganjanju teh temnih spominov precej pomaga tudi šport, saj se čisto vsak med nami redno ukvarja s kakšno športno dejavnostjo,« nam pove Bolhar. Kaj je najtežje pozabiti? »Nesreče, v katere so vpleteni otroci, tega si ne moreš izbiti iz glave,« brez razmišljanja izstreli sogovornik.

Na stara leta bo imel rane in spomine, denarja pa bolj malo

O svoji plači Bolhar, ki je eden izmed približno 700 poklicnih in eden od več kot 162.000 prostovoljnih gasilcev v državi, govori s približno enakim navdušenjem kot o spominih na videne brutalne prizore. Čeprav se zaveda, da gasilci sodijo med bolj priljubljene poklice v državi, in se dobro spomni lanskega plačnega spopada gasilskih sindikalistov in premiera Mira Cerarja, ki ga je povsem pričakovano izgubil Cerar, se Bolhar ne slepi, da bo s svojim poklicem kdaj res lepo živel.

»Delim usodo številnih slovenskih delavcev. Poletne počitnice na slovenski obali si z ženo otrokom še nekako privoščimo, o smučanju pa raje ne razmišljava, ker je vse tako drago,« pravi Bolhar. Jasno mu je, da ga za njegovo delo nobena država ne more ustrezno plačati. Če bi poklicni gasilci svoje delo opravljali zgolj zaradi denarja, ne bi bilo nobenega poklicnega gasilca v državi, si pa želi, da bi na stara leta svojim vnukom lahko dal kaj več kot zgolj kup zanimivih zgodb.

Nad krizo in bolečino s stisnjenimi zobmi

Veliko razlike med gospodarsko krizo in obdobjem po njej Bolhar ne vidi, zanj so vsi dnevi podobni, služba, trening, družina. Gasilcem po dveh 12-urnih delovnikih pripadata dva prosta dneva, ki pa skoraj nikoli nista povsem prosta, ko je na sporedu izobraževanje, usposabljanje ali kakšna druga obvezna dejavnost, so v enoti vsi. Količina delovnih obveznosti se Bolharju nekoliko zmanjša v času dejavnih priprav na kakšno veliko tekmovanje ali v času rehabilitacije po poškodbah.

»Brez stisnjenih zob ne gre. Operirani imam obe koleni. Ko so mi zamenjali križne vezi na enem kolenu, sem okreval tri mesece, kmalu zatem so mi zamenjali križne vezi še na drugem, okreval sem tri mesece, potem pa tako rekoč neposredno iz postelje odšel v Kanado in zmagal.«