Filmska Pepelka za prelomno jesen

Morda je bila kriva vroča politična jesen in so si Slovenci vsaj na velikem platnu zaželeli sodobne pravljice s srečnim koncem. V kinematografe je namreč jeseni 1990 prišla moderna Pepelka.



Namesto po gradu je paradirala po Beverly Hillsu, namesto hudobnih sester jo je pričakal sovražni svet glamurja in denarja, namesto princa na belem konju jo je v »happy end« popeljal šarmantni milijonar.

Romantična drama Čedno dekle Garryja Marshalla z Julio Roberts in Richardom Gerom v glavnih vlogah je bil najbolje gledani film leta 1990 v Sloveniji. In če nič drugega, v tisto prelomno jesen sodi vsaj zaključek filma, ki govori o sanjarjenju in sanjah, ki se uresničijo. Slovenske sanje smo uresničili slabih deset mesecev pozneje (vsi se spomnimo izjave predsednika »Nocoj so dovoljene sanje«), sanje filmske junakinje pa so slovenski filmski kritiki raztrgali kot poenostavljene, naivne in neprepričljive.

Pravzaprav, kot je pozneje ugotavljal Delov kritik, so na dobro statistiko slovenskih kinodvoran leta 1990 vplivale sistemske spremembe: boljša distribucija filmov in prva regulacija videovsebin. Čedno dekle si je ogledalo dobrih 60.000 gledalcev, drugi najbolje gledani film Duh z Demi Moore in Patrickom Swayzejem je imel skoraj polovico manj gledalcev, sledila pa sta mu še dva kultna filma Društvo mrtvih in pesnikov in Scorsesejevi Dobri fantje. Skratka, leta 1990 v kinu Slovencem ni bilo dolgčas.


 

Tudi s starimi uspešnicami

Oktobra so slovenska gledališča počasi začenjala novo sezono, na odrih pa so se že izmenjavale uspešnice prejšnjih let. Recimo Borštnikova nagrajenka iz leta 1989, Jovanovićeva psihološka melodrama Zid, jezero o dveh zakoncih, ki živita v hiši, predeljeni z zidom, in 14 let ne spregovorita drug z drugim. Ali pa Brechtova Malomeščanska svatba, ki jo je v sezoni 1985/1986 na oder SNG Drama Ljubljana postavil Eduard Miler, jeseni 1990 pa je imela že več kot sto ponovitev.

Velika uspešnica Ob letu Osorej s Polono Vetrih in Ivom Banom je polnila Štihovo dvorano in tako še skoraj deset do 272. ponovitve, česar še do danes ni presegla nobena druga predstava na slovenskih odrih. Na odru mariborske Drame so uprizarjali Pandurjevega Fausta, predstava je pozimi na beograjskem Bitefu odnesla grand prix, leto prej je bila nagrajena Šeherezada Slovenskega mladinskega gledališča, dvojna zmaga slovenskega gledališča je obveljala za nekakšno simbolno slovo od skupnega kulturnega prostora.

Prva premiera v ljubljanski Drami je bila jeseni 1990 Sanacija češkega dramatika Václava Havla, ki je bil takrat že predsednik Češkoslovaške, v Mladinskem gledališču so uprizorili Butalce (v priredbi Iva Svetine), v Mestnem gledališču ljubljanskem komedijo Marina Držića Dundo Maroje, v Kranju Hišnika Harolda Pinterja, v Celju pa se je s Cankarjevimi Hlapci že četrtič v karieri spoprijel režiser Mile Korun. »Kdo so hlapci in kdo je Jerman anno Domini 1990?« so zapisali v gledališkem vabilu, ki se s sedanjega časa zdi prav preroško. Tudi danes se namreč ozremo v tisti čas in z istimi besedami vprašamo, kdo je bil kdo.