Evropa povezuje ljudi. Tudi maraton jih povezuje

Pred slabimi 20 leti sva se zadnjič srečala. Bilo je oktobra 2002 na cilju ljubljanskega maratona. Na 21 kilometrov ste tekli 2:05:18, celo progo ste pretekli s slovensko in evropsko zastavo. Pred tem ste v Ljubljani dvakrat tekli 42 kilometrov. Kako to, da ste se leta 2004 odločili za 21 kilometrov?

Ne spominjam se več natančno, morda nisem bil dovolj pripravljen. Dobro pa se spominjam, da sem tekel z dvema zastavama. Slovenija je ravno postala članica EU in moje sporočilo je bilo, da smo zdaj člani iste družine.

Maratone ste začeli teči, ko ste bivali z ZDA, v Washingtonu?

Pravzaprav sem tečem na dolge proge, odkar sem služboval v Latinski Ameriki. V Venezueli, Caracasu, sem delal v predstavništvu evropske komisije. Star sem bil 40 let, spraševal sem se, kako naj praznujem sleherno leto življenja, ki je pred menoj. Odločil sem se, da se bom prijavil na newyorški maraton. Leta 1986 sem se newyorškega maratona udeležil prvič. Moj najboljši čas v New Yorku je bil tri ure, 35 minut in 54 sekund. Šport je nekaj, kar povezuje ljudi. In v tem vidim tudi sporočilo maratona.

Tudi pogajanja o pristopu v EU se zdijo kot maraton, tek na dolge proge.

Absolutno. Pri pogajanjih in maratonu si je treba nekako vizualizirati cilj. Pomembna je vzdržljivost. V primeru Slovenije in drugih držav, ki so leta 2004 vstopile v EU, je bil cilj jasen: razširiti meje miru in varnosti. V EU so se takrat vključevale države, ki so bile v preteklosti pod vplivom Sovjetske zveze, baltske države so bile celo njen del.

Novinarska konferenca ministra za evropske zadeve Milana M. Cvikla in vodje predstavništva Evropske komisije v Sloveniji Erwana Fouereja o volitvah v Evropski parlament leta 2004. FOTO: Igor Zaplatil/Delo

Čeprav je bil cilj v času pogajanj Slovenije za vstop v EU jasen, so bila pogajanja naporna.

Drži. Če sva že pri tekih na dolge proge: v Sloveniji nisem tekel le na ljubljanskem maratonu. Udeležil sem se tudi gorskega teka, ki se začne v kraju Podbrdo, proga pelje skozi štiri občine, med drugim na Črno prst in Porezen. Gorski tek Podbrdo je primerna metafora za pogajanja. Pridete na prvo goro in se vam zdi, da ste zelo blizu cilja. Vendar vas potem pot vodi v dolino in sledi vzpon na naslednjo goro. Zato je gorski tek Podbrdo zame najboljša metafora izziva pristopnih pogajanj.

Sam sem sodeloval tudi pri pobudi za Rokov tek, ki se je začel v Šmarju pri Jelšah in je čez griče vodil na Hrvaško in nazaj. Tudi ta zgodba o čezmejnem sodelovanju se mi zdi dobra metafora.

Maraton je zgodovinsko nasičen z vojno simboliko. Filipides, kurir, v Atene prinese novico o vojaški zmagi nad Perzijci na Maratonskem polju. In umre. Izvorno maraton ni povezan z mirom.

To je res. Vendar se pomeni simbolov spreminjajo. Moderne olimpijske igre so mirovni projekt. Maraton je na olimpijskih igrah od samega začetka, od leta 1896. Z olimpijskimi igrami v Atenah je bila obujena tudi ideja maratona.

Zdaj ima vsako veliko mesto svoj maraton. To je dogodek, ki poveže ljudi. Ko sem končal mandat v Sloveniji, sem bil novembra 2005 napoten v Skopje. Skopje je prav tako imelo tradicijo maratonskih dogodkov, vendar so leta 2001, ko so se zaostrile napetosti med Makedonci in Albanci, prireditev ukinili. Sam sem dal pobudo, da bi maraton v Skopju obudili. Na zemljevid smo postavili še ohridski tek. Ideja je enaka: naj se različni ljudje družijo.

Pred prihodom v Ljubljano ste nekaj let kot vodja delegacije evropske komisije preživeli v Južni Afriki.

Zame je bil velik privilegij, da sem bil prvi vodja delegacije evropske komisije v Južnoafriški republiki. Tja sem prišel januarja 1994, nekaj mesecev preden je Nelson Mandela postal predsednik. To je bil za Južno Afriko zgodovinski trenutek, Nelson Mandela pa je bil glasnik miru in sprave. To sporočilo še vedno ostaja pomembno. Sporočila miru in sprave so pomembna tudi v drugih državah, katerih zgodovina je povezana s hudimi konflikti: ta sporočila so pomembna za Slovenijo, Hrvaško, države zahodnega Balkana … Bivanje v Južni Afriki je bilo zame navdih. Trud, vložen v spravo, je nekaj, česar bi se morale učiti tudi druge države, ki so šle skozi travmatične konflikte. Seveda, v Sloveniji so bile zadeve, ko je šlo za njeno usmeritev v prihodnost, enostavnejše.

FOTO: Tomi Lombar/Delo

Kako so na vaše nazore vplivale vaše družinske korenine? Vaša družina izvira iz Bretanje, vaš priimek je francoski, vaši starši so se po drugi svetovni vojni iz Bretanje preselili najprej v Združeno kraljestvo, potem na Irsko. Vaš oče je bil zagovornik ideje evropske federacije, nekakšne federacije regij.

Starša sta bila politična begunca. Irska ju je sprejela, kot je sprejela številke druge begunce iz Evrope. Oče je bil sicer poslovnež, pisatelj in odločen zagovornik evropskega povezovanja, evropske enotnosti. Trdil je, da so etnične manjšine za integracijo Evrope ključnega pomena. Odraščal sem v okolju, kjer sta bili vrednoti človekovih pravic in vladavine prava ključnega pomena. Tudi danes si prizadevam za ti dve vrednosti. Danes je vladavina prava ogrožena.

Zadnji dve leti smo priča brutalni invaziji na Ukrajino, kar spodkopava mednarodni mir. Imeli smo privilegij, da smo od konca druge svetovne vojne živeli v miru. Prizadevanje za evropsko integracijo, kar je ključni del mojega življenja, je prizadevanje za mir.

Se bojite za mir v Evropi? Je evropski mir zaradi razmer v Ukrajini ogrožen?

Ne dvomim o tem. Mir, ki smo ga v Evropski uniji uživali več desetletij, so prinesli mehanizmi evropskih integracij. Ta mir se je zdel samoumeven. Vendar se svetovni red spreminja. Svetovni red se spreminja na način, ko vladavina prava ni v središču. Dogaja se spodkopavanje evropskih integracij, spodkopavanje svetovnega reda in spodkopavanje vladavine prava. Sam zaradi tega menim, da je izjemno pomembno pospešiti vstop držav zahodnega Balkana v evropske povezave.

Pri širitvi EU se je zataknilo.

Obžalujem, da je po letu 2004, ko je v povezavo vstopilo deset držav, s Slovenijo vred, širjenje EU zastalo. Po letu 2004 govorimo o nekakšni širitvene utrujenosti. Projekt Evropske unije je s tem izgubil del konsistentnosti. Res je sicer, da je pogajalski proces zdaj bistveno zahtevnejši. Ko se je Irska leta 1973 pridružila evropskemu projektu, je obstajalo morda 10.000 strani evropske zakonodaje. Ko se je pridružila Slovenija, je bilo nekaj več kot 200.000 strani evropske zakonodaje. Zdaj je je še bistveno bistveno več, več kot 600.000 strani. Kakorkoli, Evropska unija bi morala izpolnjevati svoje obljube. Predstavljate si: Severna Makedonija je svojo prvo prošnjo za vstop v EU Bruslju posredovala leta 2004. Pogajanja o posameznih poglavjih se še vedno niso začela. Nazadnje je svoje zahteve Makedoniji postavila Bolgarija. Ta zahteva, da mora Severna Makedonija spremeniti ustavo in bolgarski manjšini priznati poseben status. V Severni Makedoniji bolgarska manjšina sicer obstaja. Makedonci so to pripravljeni priznati in spremeniti ustavo. Vendar je težava v načinu, kako je Bolgarija naslovila zahtevo. Pri takšnih zahtevah je pomembna recipročnost. Bolgarija je namreč zavrnila sodbo evropskega sodišča za človekove pravice iz Strasbourga, naj prizna makedonsko manjšino v Bolgariji. Bolgarija se, skratka, ne obnaša, kot bi pričakovali od članic EU. Takšna dejanja močno zapletajo proces širitve EU na zahodnem Balkanu.

To mora biti za vaše prijatelje iz Severne Makedonije močno frustrirajoče. Videti je kot maraton, pri katerem tik pred koncem kroga izveš, da moraš odteči še en krog. Vsaj še en krog.

Natanko tako.

Ko ste tekli na ljubljanskem maratonu, je bila proga speljana tako, da si po 21 kilometrih končal prvi krog, potem si moral preteči še drugega ... No, zdaj je proga spremenjena in ni treba odteči dveh krogov …

Spominjam se tega. Drugi krog je zelo zahteven. Um in telo se nekako razcepita. Um razume, da je treba v drugi krog, telo pa je razboleno. Med prvim krogom so ob stezi navijači, med drugim jih je že manj ...

Državljani Severne Makedonije so zaradi tega nesrečni. Najprej je morala država zaradi grških zahtev spremeniti ime. To so naredili. Pogajalska poglavja so že bila na mizi, a jih potem niso odprli, ker je z vetom nastopila Bolgarija. Tolaži me, da si velika večina državljanov Severne Makedonije še vedno močno prizadeva, da bi nekoč postali člani Evropske unije.

FOTO: Blaž Samec/Delo

Kaj je bil najtrši oreh pogajanj s Slovenijo?

Finančni del. Vprašanje rabe sredstev iz evropskih skladov. Precej vprašanj je bilo povezanih z mejnim režimom, schengnom. Je pa res, da so bila ta vprašanja predvsem tehnična. Politične dimenzije so bile ves čas v zelo pozitivnih okvirih. Slovenske državljanke in državljani so ves čas dobro razumeli koncept Evropske unije. Pred referendumom sem v družbi ministra za evropske zadeve in pogajalca Janeza Potočnika ter drugih ministrov prepotoval vso državo. Zaupanje ljudi v EU je bilo visoko. Visoka je bila tudi stopnja poznavanja EU. To je omogočilo, da je Slovenija od prvega dne zelo dejavna članica EU. Po svoje me je slovenska pot v EU spominjala na isto pot, ki jo je prehodila Irska.

Je bil za vas, prepričanega Evropejca, hud udarec, ko se je Združeno kraljestvo, irski sosed, odločilo, da izstopi iz EU?

To je bila tragedija. To je bil šok za vse nas, ki smo delali za EU. Bil pa je tudi šok za Irsko. Z odločitvijo, da Združeno kraljestvo izstopi iz EU, je bil ogrožen mirovni sporazum, ki je po desetletjih konfliktov leta 1998 na Severno Irsko prinesel mir. Tragedija brexita je, da je odločitev temeljila na dezinformacijah ter propagandi konservativne stranke in zlasti Borisa Johnsona. Šlo je za dezinformacije o pozitivnih učinkih, ki naj bi se pojavili, ko bo Združeno kraljestvo spet prevzelo nadzor nad vsemi odločitvami. Rezultat je zdaj viden. Združeno kraljestvo ima velike težave, ko si poskuša zagotoviti dostop do trgov Evropske unije. Več je ovir. To je zanje težka učna ura. Sam mislim, da bi se Združeno kraljestvo, če bi ponovili referendum, danes ponovno odločilo za članstvo v EU. Skratka, to je bila velika napaka. A z njo moramo živeti.