Dva odstotka interpretacije je talent, drugo je delo

Ob omembi 18-letnega violinista Nikole Pajanovića se največkrat prepletata besedi talent in marljivost. Ti sta ga pripeljali do številnih mednarodnih tekmovanj, kjer žanje velike uspehe; avgusta bo Slovenijo predstavljal na izboru Evrovizijski mladi glasbeniki na Škotskem.

Tekmovanje, ki ga pripravlja evropska zveza javnih televizij in radiev (EBU), je morda manj znano, a to še ne pomeni, da ni uveljavljeno. Tokratno, ki bo konec avgusta v Edinburgu, bo 18. po vrsti. Nikola Pajanović se je konec marca nanj uvrstil po finalnem izboru, na katerem se je pomeril s še petimi izvrstnimi mladimi glasbeniki. Dosežka je vsekakor vesel, predvsem je hvaležen za promocijo, ki mu ga bo prinesel, prav tako mu je v čast, ker bo zastopal Slovenijo, sicer pa so v njegovem svetu veliko pomembnejša specializirana tekmovanja. »Različne instrumente je zelo težko primerjati med sabo,« je pojasnil Nikola Pajanović, ki obiskuje drugi letnik ljubljanske akademije za glasbo in tretji letnik gimnazijskega programa na konservatoriju za glasbo in balet.
 

Pred maturo

Pred nekaj dnevi se je vrnil s prestižnega tekmovanja mladih violinistov Yehudija Menuhina v Ženevi. Z njim je na kovčku z violino pristala nova nalepka. »Prišel sem do druge etape, torej do polfinala, in sem zelo ponosen, toda izbrali so druge udeležence, tiste, ki imajo za sabo morda bolj slovita imena,« je dejal. A ni bilo občutiti, da bi ga to preveč vznemirjalo. Zdaj ga pestijo druge skrbi, to pa je matura. Mudilo se mu je k dopolnilnemu pouku, je omenil, ko sva se srečala pred konservatorijem. Dopolnilni pouk? Ja, to pa je problem, če se bolj ukvarjaš z drugimi stvarmi kot s šolo, se je nasmehnil. Zaskrbljen je zlasti zaradi matematike in slovenščine, zato bo te dni violina celo nekoliko na stranskem tiru. Peti predmet, glasbo, pa je že opravil pred vpisom na akademijo, kamor je bil sprejet kot posebno nadarjen učenec.



Z violino sicer preživi ves dan: »V vsakem odmoru, če le imam možnost in nisem preveč izžet, vadim. Poleg šole in violine najdem dvakrat ali trikrat na teden še toliko časa, da grem v fitnes.« Inštrument, ki ga zdaj igra, je dobil »na posodo, dokler ne odkrije boljšega«, od Philippa Bohnhefferja, sicer srčnega kirurga, ki je obogatel in našel veselje v izdelovanju violin. Moderni inštrumenti se sicer težko primerjajo s tistimi, ki so jih izdelali stari mojstri, kakršen je Stradivari, toda njegov, kot pravi, se je temu zelo približal.

V kovčku so zataknjene tri stare fotografije. Na eni sta Nikola in njegov brat Stefan z babico, na drugih dveh dedek. »Pravijo, da sem mu podoben,« je dobrovoljno rekel in zaprl kovček.
 

Družinsko zaledje

Dedka ni poznal, saj je umrl, preden se je rodil. Vladimir Maunagić, ravno tako priznani violinist in direktor sarajevske filharmonije in opere, je družino s Slovenijo povezal že v 50. letih, ko je študiral pri slovitem profesorju Leonu Pfeiferju. Njegova hči Dragana se je v Ljubljano preselila v času vojne v Bosni in Hercegovini: »Prišla je z violino in majhnim kovčkom. Iz tega je ustvarila vse, kar imamo,« je povedal Nikola. Oče Juraj Pajanović, ki je zdaj pevec v ljubljanski operi, se ji je pridružil pozneje; leta 1996 sta dobila sina Stefana, ki je pianist, štiri leta pozneje še Nikolo.

Violina mu je bila všeč od nekdaj. »Najbrž zato, ker jo je mami vedno igrala in me je pritegnil ton,« je razmišljal. Čeprav smo pri majhnih genijih vajeni, da začnejo uspehe dosegati že v ranem otroštvu, ga je mama v glasbeno šolo vpisala pri šestih letih. »To je idealen čas. Če se otrok prej začne ukvarjati s tem, niti ni dorasel. Mozart, denimo, je bil vse življenje otrok,« je navedel primer. Ko je začel igrati, ga je mama vselej poslušala, popravljala in predvsem utrjevala njegovo vztrajnost. Četudi bi Nikola raje igral nogomet, ga je prepričala, da je veliko pametneje, če še malo ostane z violino. »Takrat sem bil jezen in žalosten, zdaj pa vidim, zakaj je bilo to pomembno. Brez nje in profesorja Gorjana Košute zagotovo ne bi bil na ravni, na kakršni sem.«

Brat je začel igrati klavir s petimi leti. »On je pa res talentiran,« je občudujoče vzkliknil Nikola, »problem je samo, da ni tako zelo delaven.« Z bratom tudi skupaj nastopata, čeprav želja velikokrat trči ob tipično bratsko ljubezen, ko si vsak želi nečesa popolnoma drugega, kakor je slikovito opisal.


 

Malo talenta, veliko dela

Da je Nikola nadarjen, je pokazal zelo kmalu, njemu v prid šteje še dejstvo, da je zelo marljiv, kar posebej poudarja njegov mentor Gorjan Košuta, sicer redni profesor na ljubljanski akademiji za glasbo in dolgoletni profesor na višji šoli za glasbo v Kölnu. Katera od teh dveh lastnosti se zdi Nikoli pomembnejša? »Dva odstotka interpretacije je talent, vse drugo je delo. Talent mi prav nič ne pomaga, če ne vadim, če ne delam,« je resno odgovoril.

Za primer je navedel azijske, zlasti kitajske violiniste, ki trenirajo dan in noč. »Toliko vadijo, da ne gredo niti ven, ne podoživljajo narave, ne začutijo nobenega zunanjega dejavnika, ki bi vplival na njihovo interpretacijo. Zaradi tega so kot stroji. Drugi violinisti se razlikujejo od njih prav po tem delčku, ki se na koncu pokaže kot muzika,« je poskušal razložiti. Pa znajo na tekmovanjih prepoznati to pomembno razliko? Seveda, a to je odvisno od primera do primera: »Večje je tekmovanje, večja kuhinja je zadaj. Danes se v tem obrača tudi vse več denarja.«

Na vprašanje, katero tekmovanje mu največ pomeni, ni mogel kar izstreliti odgovora. »Vsako ima svoje prednosti. Gotovo je med njimi Menuhinovo v Ženevi, saj je to največje mladinsko violinsko tekmovanje na svetu.« Ravno tako zelo uveljavljeno je prestižno violinsko tekmovanje Jaroslava Kociana na Češkem, kjer je pred dvema letoma zmagal. Do 16. leta je osvojil 12 najvišjih nagrad na državni in mednarodni ravni. Ko si je ogledoval kovček z nalepkami tekmovanj in držav, se je dotaknil srbske, kajti tudi v tej državi je osvojil prvo mesto (na mednarodnem tekmovanju Petra Konjevića v Beogradu), in ker je mama Srbkinja, mu to veliko pomeni. V Sloveniji je večkrat zmagal na tekmovanju mladih slovenskih glasbenikov in baletnih plesalcev (Temsig), s prijateljico, čelistko Saro Čano sta v duetu zmagala v Piranu, med pomembnimi dosežki sta še zmagi na tekmovanju Leona Pfeiferja, saj ga spominjata na dedka ...
 

Samo naprej

Sam pri sebi je še ne tako dolgo nazaj prepoznal, da je dober. »Pred nekaj leti sem bil v težki situaciji, a sem se potrudil in dobro zaigral. Takrat sem bil zelo ponosen nase in se zavedel, koliko mi to zares pomeni.« Merilo, da je dober, sta sicer najprej njegov profesor in mama, nato odziv občinstva, nepogrešljivo je tudi notranje veselje, ki ga začuti, občutek, ki ga ni mogoče opisati. Nastopa zelo rad, čeprav ga pesti huda trema. Pri tem najde oporo v svojem vzorniku, slovitem violinistu Davidu Ojstrahu, ki je priznal, da je vselej, preden je »potegnil prvo noto«, doživljal neznanski stres.

Z udeležbo na tekmovanjih si ustvarja predvsem prepoznavnost, ki mu bo pomagala do cilja, to pa je postati vrhunski solist. Toda konkurenca je huda: »Nekoč je bilo deset vrhunskih violinistov, ki so koncertirali po svetu, zdaj jih je na stotine zelo dobrih. Skozi ta zid se je treba prebiti.«

Načrtom in ciljem mladega violinista ni videti konca. Želi si študirati na berlinski akademiji Hannsa Eislerja; najbrž bo izbral profesorico violine Antje Weithaas, čeprav glede tega še ni povsem odločen. Zaveda se, da profesorja, kakršen je Gorjan Košuta, ne bo imel nikoli več. »Zelo je skrben in ima ogromno znanja, vendar se strinjava, da je sprememba nujna.«

Toda najprej je matura in nato teden ali dva počitnic, ki se jih zdaj najbolj veseli, saj pravih že nekaj let ni imel. Potem pa naprej: najprej seminarja v Izraelu in Italiji, nato na Škotsko.