V zadnjih dneh je že policija podala poziv k prijavi žrtev spolnega nasilja in opozorila, kako pomembno je, da ne gre samo za anonimne prijave. Iz Društva SOS pa so zdaj na primerih pokazali, kako pomembno je, da ne prevprašujemo travmatične izkušnje žrtve in jim verjamemo ter zagotovimo ustrezno podporo.

Društvo SOS, kot so zapisali v sporočilu za javnost, piše, da ni protokola, po katerem bi lahko prepoznali, videli, kako se žrtev vede, saj je vsaka izkušnja svojevrstna. Pri tem opozarjajo, da nekatere žrtve dejanja ne prijavijo takoj, ampak šele čez nekaj dni, let, desetletij. »Žrtve skoraj po pravilu prijavijo, ko preteče že nekaj časa, nekaj dni, mesecev. Včasih celo nekaj let, desetletij. Ni pomembno, koliko je 'zamudila' s prijavo – dan, dva ali 20 let – vedno se sreča z vprašanjem, kako, da je prijavila šele zdaj, zakaj je izbrala ravno ta trenutek, velikokrat sliši, da je zadaj neki drug namen kot 'samo' prijaviti kaznivo dejanje …«

Levičarski mačist

Sistem do žrtev ni prijazen

Zato pri tem zapišejo, kako veliko je nezaupanja v žrtve; dejstvo pa je, da žrtve s prijavo šele začenjajo drugi del težke poti. »Sistem do žrtev ni prijazen. Sistem je do oškodovank, če sploh pridejo do sodišča, krut. Prišli smo do spremembe zakonodaje na področju posilstva. Vendar se stvari s spremembo zakonodaje same od sebe ne spremenijo. Žrtve so še vedno izpostavljene največjemu možnemu dvomu o kaznivem dejanju, ki so ga prijavile. O nobenem drugem kaznivem dejanju se tako zelo ne dvomi kot ravno, ko gre za posilstvo.«

Na Policiji primer domnevnega spolnega nasilja intenzivno preiskujejo

Zgodbe, ki so jih žrtve prestale, morajo ponavljati vedno znova. Društvo SOS je navedlo primer, kjer se je dekle na sodišču zlomilo in začelo jokati. Sodnik pa je pred celotno sodno dvorano dejal, da teh »narejenih solz ne bo gledal«. In tako ni dovolil, da se zapiše, da se je oškodovanka zjokala, ko je pripovedovala, kaj se je zgodilo. Po nekaj letih je morala obnavljati, kako so jo posiljevali, pa so bile solze zanje preveč moteče, zapišejo.

Kot nadaljujejo, je pri posilstvih redko dosežen epilog na sodišču, saj ni dovolj dokazov, a tudi še pred samim sodnim epilogom je za žrtve narejene ogromno škode zaradi odnosa. »Zaradi družbenega prepričanja, da ženske s svojo seksualnostjo manipulirajo in jo izkoriščajo za lastne interese.«

Tudi na omrežjih so ljudje lahko človeški; previdnost ni odveč

Iz izkušenj pri Društvu SOS ozaveščajo, da – če bi spremljali pot okrevanja po posilstvu – bi lažje razumeli, da žrtve ne prijavljajo posilstev iz lastne zabave ali potrebe po pozornosti. »Šok, občutek izgube nadzora nad lastnim življenjem, nespečnost, nočne more, strah, da se lahko ponovi, strah, da izgubljate pamet, da ste noseči, da ste dobili spolno bolezen, da vam na čelu piše, kaj se vam je zgodilo, občutek, da nikjer več niste varni … Če žrtve spremljate od blizu, ne dvomite o njihovi bolečini. In se nikoli ne šalite na temo spolnega nasilja.«

Žrtve ne smejo ostati same, priče morajo spregovoriti, družba se mora opredeliti proti spolnemu nasilju in ga ne opravičevati. »Da ne delimo posnetkov spolnega nasilja na družbenih omrežjih, temveč prejeto vsebino prijavimo! Žrtve, ki so ga doživele, so žive osebe. Govoriti o njih kot o objektih, ki si jih je nekdo privoščil, ko niso vedele zase, jih dodatno poškoduje in daje moč posiljevalcem. Če lahko osebo izkoristiš in ostaneš nekaznovan, si v družbi car! Takšno sporočilo dobijo tisti, ki žrtve zadrogirajo, posilijo in ostanejo nekaznovani.«

Posilstvo je zločin. Če ni dokazov, še ne pomeni, da se ni zgodilo. Če ni obsodbe, še ne pomeni, da je žrtev lagala, še navajajo v društvu.