Dr. Lunaček: V veliko družinah le en otrok, v katerega se pretirano investira

Psihiater in psihoanalitik dr. Matjaž Lunaček, ki je pred kratkim za Delo nekaj že povedal o pohodu t. i. nove brezčutnosti, je za OnoPlus podrobneje pojasnil, kaj so glavni krivci zanjo.  

Matjaž Lunaček: Biti prijazen, v pomoč, ni več vrednota

»Izvor brezčutnosti bi po psihoanalitični teoriji lahko umestili v dobo psihoseksualnega razvoja, v fazo, ki ji rečemo analna faza. Takrat je za otroka značilno, da na grob način prodira v svojo okolico in se bistveno ne ozira na to, kakšne odgovore mu ta svet daje. Bodisi je to živalski, človeški, vrstniški … Otrokov cilj je predvsem, kako bo do določene stvari prišel, kako bo nekaj vzel, zgrabil … Ta faza se imenuje analno-sadistična in takrat obzira do drugih živih bitji otroci nimajo,« je pojasnil.

Pri tem je dodal, da imamo v našem prostoru številne individuume, ki v razvoju niso šli čez te omenjene faze, kar se v odraslosti kaže v tem, da jim je bolj kot čustveni odnosi z drugimi ljudmi pomemben materialni svet in njihovo posedovanje.

Da je brezčutnost, ki je v skrajnih primerih, kot je z analogijo koncentracijskega taborišča povedal Lunaček, lahko preživetvena strategija, pogosta v slovenskem prostoru, po njegovem tiči v tem, da smo Slovenci pridni in delavni ljudje. Omeni otrokovo odvajanje od plenic in nagrade, kar naj bi prihajalo prav iz omenjene faze. Vendar pa pridnost oziroma preveč utesnjena zgodnja faza lahko povzroči manjšo kreativnost in spontanost.

Pravi, da ko je govor o brezčutnosti, ne moremo mimo novih medijev. »Ti mediji omogočajo, da je tako rekoč vsakdo povezan s številnimi vsebinami, ampak to bi bilo lahko še do neke mere v redu, saj je seveda dobro, da smo do neke mere informirani. Vendar, kje je problem? Problem je, da te vsebine pred našimi očmi drsijo s tako veliko hitrostjo. Na spletu vidimo določene prizore z različnih koncev sveta, recimo grozljive prizore z vojnih območij, ki pa jih lahko z enim podrsom s prstom odstranimo izpred oči.«

Brezčutnost je popolno nasprotje temu, čemur rečemo sočutnost, pravi dr. Lunaček. Da se sočutnost razvije, potrebuje svoj čas, drugače se ni mogoče čustveno navezati. »Če zgolj drsite po ekranu, se sploh ne morete čustveno odzvati. Zakaj se ne ustavimo?« se je vprašal.

FOTO: Jure Eržen/Delo

Narcizem

»Priden človek je dvorezen meč, vse naredi, kot je treba, a ni nobene nadgradnje, nobenih idej. Potem stvar zakomplicira še narcizem, današnji otrok je zelo samozadosten. In tu je še dejstvo, da je otrok tako malo. Veliko družin ima le enega otroka, v katerega se pretirano investirata pozornost in čas. Tak otrok preceni svojo lastno vrednost.«

Kako pa se kaže brezčutnost? Dr. Lunaček je odgovoril, da je eden od primerov usihanje gostoljubnosti, ki je neke vrste darežljivost oz. pripravljenost, da nekaj delim z drugim: »Ta seveda ni nujno moj ožji sorodnik ali nekdo, ki ga imam rad, ampak, da delim tako rekoč z neznanci. Tako namreč nastajajo novi stiki, ki jih sicer ne bi bilo. Umanjkajo stiki, ki se ne napajajo iz koristnosti.«

Obenem je opozoril, da če se je nekoč zdelo, da so tisti, ki so imeli manj, bili pripravljeni z drugimi deliti več, to ne drži več. Tudi revni imajo danes pametne telefone in si želijo več materialnega. »Materialne aspiracije so povzročile, da tudi v tretjem svetu ljudje niso več pripravljeni deliti, ker hočejo egoistično obdržati ali celo nekaj prislužiti na lahek način, morda tudi na račun nekoga drugega.«

FOTO: Blaž Samec/Delo

Razpad skupnosti

Kot je povedal, opaža tudi razpad skupnosti kot take, a je obenem prepričan, da ljudje skupnost pogrešajo. »Mogoče bi za Slovenijo rekel, da je to še bolj tipično. Pri nas ni velikih mest in večina prebivalstva ni mestnega značaja, tako rekoč od vsakega izmed nas stari starši so še živeli v neki vaški skupnosti. Tam je bil občutek skupnosti po mojem mnenju veliko močnejši, ali so se srečevali pri maši ali v gostilnah. Prepričan sem, da ljudje pogrešajo skupnost in globlje odnose med ljudmi, ne samo v družini.«

Kaj pa za to, da njihov otrok ne bo zrasel v brezčutneža, lahko naredijo starši? Dr. Lunaček ni najbolj optimističen: »Današnja generacija staršev, torej tisti, ki so stari okoli 35, 40 let, so zrasli v svet egoizma, povzpetništva, hitenja, hlepenja po materialnih dobrinah. In prepričan sem, da svojim otrokom niso več sposobni posredovati drugega kot tekmovalnost, prerivanje, primerjanje. To sem opazil, ko sem hodil na roditeljske sestanke za svojega najmlajšega posvojenca in srečal starše teh otrok na neki kvazi elitni ljubljanski gimnaziji. Bojim se, da starši te srednje generacije nimajo več kapacitet, da bi lahko naredili karkoli drugače. Seveda so izjeme, a v smislu, da bi populacija lahko delovala drugače, po tem, kar vidim, na starše ne morem staviti. Bolj stavim na šolo in učitelje, o katerih pa sem prepričan, da bi zmogli člane skupnosti, kar razred je, naučiti sodelovanja, sočutnosti.«