Dostopnost ni samo za invalide

V vsakdanjem življenju se vse pogosteje srečujemo z izrazom dostopnost. Besedne zveze dostopna televizija, dostopno delovno okolje, dostopne aplikacije in podobne kot uspešne marketinške poteze uporabljajo predvsem velika in učinkovita podjetja. Vendar, kaj izraz v resnici pomeni?

Dostopnost najprej opisuje zahtevo in potrebo invalidov, da imajo na voljo pripomočke, storitve, proizvode in delovno okolje v tako prilagojeni obliki, da jih lahko uporabljajo na enak način in v podobnem obsegu kot vsi drugi uporabniki. Kljub temu da izraz dostopnost največkrat povezujemo z invalidi, ni mišljen samo zanje, temveč tudi za čedalje več starejših in drugih ljudi, ki imajo različne težave, tako gibalne, slišne, vidne kot tudi kognitivne. Zato se bo število ljudi v Sloveniji, ki bodo potrebovali dostopnost, povečevalo in bo doseglo, če ne celo preseglo, 30 odstotkov celotnega prebivalstva. To pa ni več zanemarljivo, da bi dostopnost z lahkoto prezrli.

 

Obvezujoče evropske direktive

Po drugi strani je vključitev dostopnosti v nacionalno zakonodajo postala že pravna obveznost držav članic Evropske unije, sploh tistih, ki so ratificirale konvencijo Združenih narodov o pravicah invalidov iz leta 2006. Konvencija je prvi pravno zavezujoč dokument te organizacije, ki zagotavlja uveljavljanje človekovih pravic oziroma načela enakih možnosti in enake obravnave ter preprečevanja diskriminacije. V 9. členu, ki govori o dostopnosti, zahteva, da se invalidom zagotovi enak dostop do fizičnega okolja, prevoza, komunikacij in informacij ter do proizvodov in storitev.

Gotovo najpomembnejši dosežek EU, kar zadeva izboljšanje statusa invalidov, je letos sprejeta direktiva o zahtevah glede dostopnosti za proizvode in storitve. Druga zelo pomembna je direktiva o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij organov javnega sektorja. Ta določa, da morajo organi javnega sektorja omogočiti dostopnost tako, da bodo spletišča in mobilne aplikacije skladni z zahtevami direktive. V praksi to pomeni, da morajo biti nove spletne strani javnih organov od 23. septembra letos dostopne vsaj deloma.

Enotna telefonska številka: 112

Tretja je direktiva o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami. Del te direktive je tudi enotna telefonska številka za klic v sili v EU 112, ki mora biti brezplačna. Do nje je treba priti tako s stacionarnega kot tudi z mobilnega telefona, ne glede na to, ali je oseba priključena v omrežje telekomunikacijskega ponudnika ali ne.



Četrta je direktiva o spremembi direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah glede na spreminjajoče se tržne razmere. Zahteve, ki jih vsebuje, so države članice dolžne izpolniti do konca leta 2020. Ta direktiva je zanimiva tudi za invalide, saj v 7. členu določa obvezne zahteve za dostopnost, in sicer morajo ponudniki avdiovizualnih storitev zagotavljati sprotno in progresivno večjo dostopnost za invalide. To pomeni, da je treba urediti več podnapisov in video posnetkov tolmača znakovnega jezika za gluhe in naglušne, več zvočnih zapisov ali izgovorjenih podnapisov za slepe in slabovidne v televizijskih programih, serijah, filmih, novicah in dokumentarnih oddajah.

Časa za prilagoditve je zelo malo

Časa za spremembe in popravke za implementacijo teh direktiv v državah EU je zelo malo. Kaj to pomeni za Slovenijo? Slovenija je med državami, ki so dovolj resno in pravočasno izpeljale vse potrebne postopke, ki jih zahteva evropska komisija na državni ravni. Mesto Ljubljana je v tem pogledu zelo napredovalo. Ljubljanska mestna občina (MOL) je, med drugim, dobila več evropskih nagrad za dostopno mesto: lani je v razvrstitvi dosegla drugo mesto, leta 2015 tretje, leta 2012 pa je prejela posebno omembo med nagradami. To nas uvršča kar visoko v prizadevanjih za ureditev dostopnosti.

Najzahtevnejša in najbolj obsežna je gotovo direktiva o dostopnosti proizvodov in storitev. Pri proizvodih se omenja dostopnost do računalnikov in operacijskih sistemov, terminalov za plačevanje, bankomatov, pametnih telefonov in televizorjev ter elektronskih bralnikov. Pri storitvah se omenjajo telefonske storitve, spletne avdiovideo storitve, bančne storitve, elektronske knjige, prodajne storitve in druge storitve, namenjene potnikom, kot so spletne strani za prevoz, mobilne aplikacije, elektronske potne karte, informacije o stanju prevoza v realnem času in interaktivnih samostojnih terminalih za potne karte in prijavo.



Za invalide je ta direktiva velik korak naprej. Če podjetja ne bodo omogočila dostopnosti, bodo morala umakniti proizvod ali storitev s trga. Če bo to storilo eno podjetje, mu bodo morala slediti še druga v Evropi. Še posebej ta direktiva nalaga organom javnega sektorja, da v prihodnje naročajo samo izdelke in storitve, ki so skladni z zahtevami dostopnosti. Zelo spodbudno je tudi določilo, da naj invalidske organizacije tesno sodelujejo z nacionalnimi organi in podjetji pri implementaciji te direktive. Če podjetja ne bodo izpolnila zahtev dostopnosti, bodo organi pregona lahko sprožili postopek, ki bo učinkovit, sorazmeren in odvračilen.

Gluhi in slepi bodo nekoliko razočarani

Verjetno bodo nekateri, na primer gluhi, ki uporabljajo znakovni jezik, delno razočarani, saj video tolmač z znakovnim jezikom ni nujno potreben, je pa zaželen, če se kaže potreba po tem in če so sredstva na voljo. Prav tako ni nujno potreben razširjeni zvočni zapis za slepe in slabovidne.

Rezultati raziskave, izvedene na fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko (Feri) na mariborski univerzi, kjer so preverjali skladnost vstopnih spletnih strani slovenskih občin s smernicami WCAG 2.0, so pokazali, da je v letih 2013 in 2014 le ena vstopna spletna stran upoštevala merila uspešnosti na ustrezni ravni skladnosti s standardom, medtem ko v naslednjih treh letih ni bila identificirana niti ena, ki bi v celoti upoštevala merila uspešnosti na ustrezni ravni skladnosti. V raziskavo je bilo vključenih kar 189 od 212 vstopnih spletnih strani občin. To je znak, da je treba v Sloveniji na področju dostopnosti še veliko narediti.

Pri nas je treba še veliko narediti na področju dostopnosti spletnih strani. Foto Dejan Javornik

Dostopne spletne strani

K sreči so tudi izjeme. V Sloveniji so na omenjeni mariborski fakulteti med prvimi upoštevali merila uspešnosti za dostopne spletne strani. Za svoje delo na tem področju in za inovacije so prejeli tudi nekaj mednarodnih in slovenskih nagrad. Med prvimi so bili tudi že omenjena ljubljanska občina, zavod za založniško dejavnost Beletrina, ki je na področju dostopnosti zelo dejaven, ter Laboratorij za telekomunikacije na Univerzi v Ljubljani.

Zelo spodbudna je tudi pobuda RTV Slovenija, ki je uvedla spletno stran http://rtvslo.si/dostopno/, kjer lahko invalidi, kot so gluhi in naglušni ter slepi in slabovidni, enostavno pridejo do predposnetih vsebin v njim prilagojeni obliki. Edini pomanjkljivosti sta trenutno še podnaslavljanje v živo in zvočni zapisi v živo, vendar na mariborski fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko tudi temu področju namenjajo posebno pozornost. V kratkem lahko pričakujemo sodobne rešitve za podnaslavljanje v živo.