Domače branje bi lahko rešile e-knjige

Ljubljana – Domača branja so zaradi zaprtih knjižnic zastala. Rešitev bi lahko bile e-knjige. Dostop do edine slovenske e-knjižnice Biblos imajo splošne knjižnice, ne pa tudi šolske. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZS) se namreč za e-knjige še ni odločilo. Iz splošnih knjižnic opozarjajo, da toliko gradiva za domača branja niso dolžni zagotavljati.

Brezplačno izposojo na Biblosu – to je edina slovenska e-knjižnica, zasnovala jo je založba Beletrina – imajo vse slovenske splošne knjižnice, NUK, knjižnica Pedagoške fakultete v Ljubljani ter Knjižnica slepih in slabovidnih Minke Skaberne. Strateška vodja projektov v Beletrini Eva Premk Bogataj je pojasnila, da so se tik pred krizo z ljubljanskimi šolami dogovarjali za pilotni projekt uvajanja e-branja, nekatere šole so e-bralnike že prejele. Za izposojo e-knjige bralnik sicer ni obvezen.



V pilotnem projektu je že sodelovala OŠ Draga Kobala iz Maribora. Ravnatelj Aleksander Jeršič je dejal, da so o tem razmišljali predvsem zaradi Cankarjevega tekmovanja, domačega branja in bralne značke. »Ko so se učenci pripravljali, so pošli vsi izvodi, ki so bili na voljo. Tudi v splošnih knjižnicah. Spraševali smo se tudi o smiselnosti nakupa petdesetih izvodov knjige za eno šolsko leto, potem pa te knjige skoraj niso več izposojene. Poleg tega je naša knjižnica zelo majhna, za več kot 500 otrok imamo 42 kvadratnih metrov,« je povedal.
 

Veliko hkratnih bralcev

E-knjige so dostopne vsakomur, ki je včlanjen v splošno knjižnico. Te same odločajo, katero e-knjigo bodo kupile. Vsak izvod e-knjige oziroma ena licenca omogoča 52 izposoj. Premk Bogatajeva pojasnjuje, da knjižnice same določajo, koliko hkratnih izposoj posamezne e-knjige bo na voljo: »E-knjigo si hkrati lahko izposodi pet ali pa 52 uporabnikov. Ko je izvedenih 52 izposoj, licenca ne velja več, knjižnica pa lahko spet kupi novo licenco in ima spet na voljo 52 naslovov.« Ceno e-knjig določajo založniki. Premk Bogatajeva pravi, da so povprečno od 25 do 30 odstotkov cenejše od tiskanih. Založniki, na Biblosu jih je 168, se sami odločajo, ali bodo posamezno knjigo izdali v e-obliki.



E-knjige so trenutno za domača branja skoraj edina možnost. Splošne knjižnice pa, kot pravi predsednica Združenja splošnih knjižnic Vesna Horžen, problema domačega branja ne morejo reševati: »V Sloveniji imamo okoli 600 šolskih knjižnic, ki so imele šest let časa, da bi se vključile v Biblos. Mlada generacija je tista, ki bo več uporabljala tak način branja in ministrstvo na tem področju ni naredilo nič. Nihče ne more pričakovati, da bodo splošne knjižnice poskrbele za izposojo, da bodo otroci dobili gradivo, ker je to dolžnost šolskih knjižnic. To je že leta velikanski problem, ker se niti fizično gradivo ne kupuje.«
 

Ministrstvo proučuje

Na MIZS poudarjajo, da je branje tiskanega teksta kakovostnejše in da morajo učenci najprej utrditi sposobnosti branja na tiskanem mediju, »izjema so učenci z ovirami branja, katerim e-viri v ustreznih programih lahko olajšajo ali sploh omogočijo branje«. Opozarjajo, da je nujen celovit pristop, s katerim bi učencem ne le omogočili dostop do e-knjig, ampak jih tudi usposobili, da se bodo zavedali tako prednosti kot slabosti digitalnega branja. Sicer pa z Beletrino proučujejo možnost omogočanja dostopa šolskim knjižnicam do e-knjig.



Na ministrstvu še pravijo, da šole do zdaj k Biblosu še niso pristopile, »ker za to še niso izpolnjeni ustrezni pogoji, od tehničnih (pri Biblosu) do vsebinskih (v pedagoški stroki) in finančnih (na ministrstvu)«. Dodali so, da sicer ni nobenega dvoma, da so e-knjige v digitalni dobi neizogibne. Ravnatelj Jeršič se strinja in predlaga, da bi MIZS šolam kupilo bralnike: »Tisti, ki se bo v osnovni šoli srečal s slovensko e-knjižnico, bo pri tej tehnologiji, če bo normalno delala, tudi ostal.«