Dolgoživa družba – ostati aktiven, ustvarjalen, motiviran

Ljubljana – Problemi dolgožive družbe so lahko pozitivni izzivi, ne zgolj problemi, so poudarjali na posvetu Od staranja k dolgoživosti na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Ena od skupnih ugotovitev je bila, da starejše odrasle v družbi preveč lahkotno pozabljamo, namesto da bi jih vključevali na različnih ravneh.

Že v povabilu na posvet so prireditelji zapisali: »Posvet postavlja v ospredje nujnost, da se poudarke z obravnave staranja kot procesa pešanja življenjskih funkcij premakne na spodbujanje razvoja novih, inovativnih in celostnih odzivov na demografske spremembe v sodobnih družbah nasploh in posebej v Sloveniji.« Seveda pa pri tem ne bomo uspešni, če ukrepi ne bodo temeljili na razumevanju kompleksnih sprememb življenjskih potekov v dolgoživi družbi in odgovornosti socialne države za medgeneracijsko solidarnost in izobraževanje vsega prebivalstva. Opozarjajo še, da problemov izključenosti, nezaposljivosti, brezposelnosti in dohodkovne diskriminacije ne prinaša le staranje, ampak tudi robotizacija.

Neformalno izobraževanje na visoki ravni

Profesorje bi lahko vključevali kot strokovnjake, ki bi izvajali različna neformalna izobraževanja, na primer tehnična in računalniška, po srednjih in osnovnih šolah ter mladim predstavljali tehnične in podobne poklice, saj se prav v tem segmentu kažejo velike potrebe, je nagovoril udeležence posveta predsednik Sazuja dr. Tadej Bajt. Težava je, da tega očitno nihče zares ne zazna, čeprav bi se za takšne izobraževalne programe na visoki ravni gotovo našel denar, tudi evropski, potreben za organizacijo te dobrodošle akademske ponudbe. Drugi udeleženci so prav tako opozarjali, da je spregledovanje potenciala, ki ga pomenijo upokojeni profesorji in drugi strokovnjaki, preprosto – napaka.



V strategiji dolgožive družbe, ki jo je predstavil Boštjan Vasle, v. d. direktorja Umarja, kot izhodišče za posvet, so navedena dejstva, ki se vrtijo okrog neizprosne demografije. Demografska slika napoveduje, da bo leta 2030, torej že čez dvanajst let, starejših od 65 let za 139 tisoč več kot danes, delovno aktivnih, to je starostna skupina od 20 do 64 let, bo za 125 tisoč manj, »prirastka« mladih do 19 let pa le dva tisoč več. Podatki kažejo, da se bo vsako leto upokojilo, torej odšlo s trga dela, 15 tisoč ljudi. Vse to vpliva na mnogo drugih področij in čez sedem let, leta 2025, se lahko uresničijo napovedi, da v Sloveniji ne bo dovolj delovne sile. Že to in številni drugi kazalniki pa vplivajo na socialno varnost. Če so skupni izdatki za socialno zaščito (pokojnine, zdravstvo in dolgotrajna oskrba) leta 2010 dosegli 18,7 odstotka BDP, bodo leta 2020 pristali pri 20,3 odstotka in se desetletje pozneje povzpeli na 22, čez dobrih 40 let pa se približali 30 odstotkom. Za javne finance bo to lahko nevzdržno, je poudaril Vasle. Zato je toliko bolj pomembna večja vključenost starejših odraslih: v različno delo, družbo, tudi politično, v skrb za zdravje in medgeneracijsko sodelovanje, na kar prav tako opozarja lani sprejeta strategija dolgožive družbe.

Pri vključevanju starejših odraslih, ki jih delovni trg že potrebuje in jih bo še bolj, pa je treba poskrbeti, da jim bodo delovna mesta in delovni čas prilagojeni, da bodo imeli dostop do izobraževanja in usposabljanja, da bo urejen sistem medgeneracijskega prenosa znanja, prav tako so pomembni zmanjševanje neenakosti, preprečevanje revščine, prilagajanje sistemov socialne zaščite in preprečevanje starostne diskriminacije. Misliti je treba na potrebe po spremembah bivalnih razmer, na spremembe v prometu, v potrošnji, na podporo v svetu IKT, tehnoloških rešitvah ...

Meje rasti, redistribucija bogastva

Ker današnja družba in politika še vedno gradita svoj uspeh na gospodarski in splošni rasti, je akademik dr. Slavko Splichal spomnil na odgovore, ki jih je ponudil Rimski klub oziroma zanj pripravljeno poročilo Meje rasti že pred 40 leti. Ker živimo v družbi bogastva, hkrati pa se spreminja narava dela, ki ga bodo vedno več opravljali roboti, bi se lahko spraševali tudi o redistribuciji družbenega bogastva, čeprav je to pri nas še vedno tabu, saj je v ospredju poudarjanje rasti.

Dr. Janez Ramovš se je med drugim vprašal, ali je dolgoživa družba zgolj problem ali pa priložnost in izziv. Strategijo dolgožive družbe je opisal kot dober dokument, seveda pa so potrebne še druge socialne in mikroanalize, med drugim zato, ker v krizah praviloma vedno razpadejo prav veliki sistemi. Medtem ko je v EU delež za dolgotrajno oskrbo visok, 1,3 odstotka BDP, v Sloveniji dosega 0,9 odstotka, seveda pa bi za sodoben pristop pri nas potrebovali vsaj toliko kot v EU. Potrebujemo finančno vzdržno in humano dolgotrajno oskrbo, pri čemer zakon nastaja že od leta 2002. Toda za rešitve humane dolgotrajne oskrbe potrebujemo motivacijo, če te ne bo, nas tudi 3 odstotki BDP, namenjeni za te »stroške«, ne bodo rešili, je opozoril Ramovš.



Dr. Matic Kavčič s centra za proučevanje družbene blaginje na fakulteti za družbene vede je prav tako poudaril pomen ustreznih delovnih razmer za oskrbovalce starejših. Pri nas nimajo urejenega statusa, niso plačani ali pa prejemajo slabo plačilo, so brez dopusta, počitka, zato bi bile smiselne različne podpore, davčne olajšave ...

Pogoji za dostojno življenje

Strategija dolgožive družbe se je lani vendarle prebila skozi hodnike oblasti, a so v njej premalo poudarjeni socialni vidiki, je opozorila dr. Mirjana Ule. Z izboljševanjem pogojev dela in zdravstvene zaščite se izboljšujejo tudi življenjske razmere. Toda prav tako so pomembni včasih manj opazni prehodi, iz šole v službo, iz starševskega v svoj dom, iz službe v upokojitev, in kajpada ukrepi, ki bi te prehode lajšali. Teh nimamo. V zgodovini je bila starost različna obravnavana: v antiki so imeli do starejših spoštljiv odnos, z vedno več dela se je spoštljivost izgubljala. Raziskave pa potrjujejo, da je bolje tistim skupnostim, ki znajo sodelovati. Seveda je pomembno nagovarjati ljudi, naj se pripravijo na starost, a samo denar in kolo nista dovolj, pomembni so pogoji za dostojno življenje, je ugotavljala psihologinja.

Dr. Jože Gričar je govoril o e-vključenosti starejših, kajti v sodobnem času je ta povezanost zelo pomembna za aktivno življenje starejših odraslih. V Kanadi je v mrežo eSeniors Newtwork vključenih 220 univerz, prek tovrstnih e-povezav je v Ameriki opravilo razne tečaje več kot 2,5 milijona starejših, na Irskem imajo univerzo, prijazno do starejših. Dobro je, da strategija dolgožive družbe prepoznava pomen e-vključenosti starejših, srebrne ekonomije, ki je, kot pravi Gričar, katerikoli sektor gospodarstva, ki se dotika starejših, to pa je tako rekoč vse.

Dr. Marjan Kordaš je, kot očitno zaprisežen kolesar, poudaril, kako pomembno je gibanje. Primanjkljaji v zdravstvu bi bili manjši, če bi se ljudje, tudi starejši, več gibali. Vendar jih je treba k temu spodbuditi, morda celo s kakšnimi ugodnostmi, kajti gibanje je ključen del kakovostnega življenja, zato je treba na tem graditi. In prekiniti pasti sodobne družbe, ko je fizičnega gibanja in dela premalo, hrane pa preveč.

Več posluha za sposobnosti starejših

Dr. Zdravko Mlinar je opomnil, da si seveda želimo vključujočo družbo, po drugi strani pa so sistemi naravnani drugače – so izključujoči. Tudi ljudem, polnim znanja in energije, se zgodi, da jih sistem preprosto izključi. V razpravi so prav tako poudarjali, da v naši družbi ni posluha za sposobnosti starejših odraslih, saj je pogosto skorajda nasilno upokojevanje, tudi profesorjev. Torej se še vedno dogaja, da starejši tako rekoč ne smejo delati. Ko se pri nas človek upokoji, nenadoma postane strošek, vrata se mu zaprejo. To logiko je treba spremeniti in razmišljati, kaj še lahko prispeva, ne pa, da ga spravljamo v položaj, ko ne more prispevati, četudi bi lahko.

Dr. Božo Voljč je že v uvodnem nagovoru posveta poudaril, da Slovenija kot dolgoživa družba doživlja ene največjih premikov v svoji zgodovini, zato se je treba na te spremembe pripravljati in se jim prilagajati. Na Sazuju se zavzemajo za dostojno in varno življenje starejših, poudarjajo, da je treba preseči segregacijo in populistično spodbujanje antagonizmov med mladimi in starejšimi. In seveda za nedopustno označujejo spregledovanje prispevka starejše generacije k blaginji celotne družbe – v preteklosti in sedanjosti.