Dodatne storitve v domovih še vedno dvigajo veliko prahu

Ljubljana – Po izrednem januarskem povišanju cen oskrbnin v domovih za starejše povprečno za 2,2 odstotka so se cene ob rednem marčnem usklajevanju zvišale še za 1,8 odstotka. Poleg oskrbnin so v domovih dvignili tudi cene dodatnih storitev, ki po mnenju stanovalcev in svojcev domovom omogočajo nenadzorovano ustvarjanje profita. Na ministrstvu za delo pravijo, da nimajo podatkov o številu domov, ki so marca spreminjali cene dodatnih storitev. Kljub temu ocenjujejo, da so sveti zavodov upoštevali poziv ministrstva k odgovorni uskladitvi cen.



Med 59 javnimi zavodi in 41 zasebnimi koncesionarji v javni mreži domov za starejše jih v primerjavi z lani samo pet ni podražilo oskrbnine; 18 jih je cene povišalo samo ob marčni redni uskladitvi, vsi preostali domovi pa so cene povišali tudi ob izredni uskladitvi na začetku leta. Kot vzrok za to so navedli višje stroške dela za kader, ki v domovih za starejše izvaja osnovno in socialno oskrbo. Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) so pojasnili, da se je najmanj zahtevna oskrba I v primerjavi z lani v povprečju podražila za 3,4 odstotka: v začetku leta v povprečju za 1,5 odstotka in ob redni uskladitvi še za 1,8 odstotka.



Na vprašanje, ali lahko stanovalci in njihovi svojci letos pričakujejo še kakšno izredno uskladitev cen oziroma podražitev oskrbnin in dodatnih storitev v domovih za starejše, morda jeseni, pa so na MDDSZ odgovorili: »Dodatnih uskladitev cen konec leta 2019 ne bo, o čemer je ministrstvo tudi obvestilo zavode.«

Zelo različne cene za nadstandard

Veliko prahu dvigujejo tudi podražitve cen dodatnih storitev v domovih za starejše. Na ministrstvu pravijo, da cene dodatnih storitev določi organ upravljanja zavoda, MDDSZ pa k tem cenam ne daje soglasja in podatkov o tem nimajo. Običajno se cene teh storitev potrjujejo na sejah sveta zavoda ob redni letni marčni uskladitvi, določi pa jih organ upravljanja zavoda.

Za dodatne storitve stanovalci v domovih plačujejo zelo različne cene, domovi tudi nimajo enotnega seznama dodatnih storitev. Na primer, za uporabo lastne televizije zaračunavajo zelo različne cene, od 15 evrov na mesec (v ljubljanskem domu starejših Center - Tabor), do 0,23 evra (v domu starejših v Šiški). Pri tem se poraja vprašanje, kako je mogoče, da so te cene tako različne in ali ne bi bilo mogoče za takšne ustanove urediti bolj ugodnega plačevanja televizije za stanovalce. Zelo različno domovi zaračunavajo tudi storitev selitve na željo stanovalca (od 115 do 16 evrov). Ali ne bi bilo najprimerneje, če bi te cene poenotili? Nekateri domovi zaračunavajo tudi zasedenost sobe drugi in tretji dan po odhodu oziroma smrti stanovalca in zasedenost dlje kot tri dni nad rokom.

Ali obstajajo kakšni predpisi in navodila, kaj lahko domovi zaračunavajo in kaj ne? Na MDDSZ odgovarjajo, da razlike v cenah dodatnih storitev nastajajo zaradi različnih okoliščin poslovanja posameznega izvajalca: »Popolnega poenotenja cen dodatnih storitev ni mogoče zahtevati, ministrstvo pa ima možnost, da od izvajalcev zahteva črtanje posamezne dodatne storitve s cenika, če ugotovi, da izvajalec kot dodatno storitev zaračunava storitve, ki so po vsebini del standardnih storitev.«



Sicer pa pravijo, da so v pravilniku o metodologiji za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev dodatne storitve opredeljene kot »obseg oskrbe, ki ni predmet standardnega obsega posamezne kategorije oskrbe in se lahko zaračunajo samo na podlagi izkazanih in dokumentiranih dodatnih stroškov, ki nastajajo pri opravljanju storitve, in sicer pod pogojem, da se uporabnik zanje odloči prostovoljno in da so opredeljene v dogovoru o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja storitve institucionalnega varstva.« Kot pravijo, so dodatne storitve zlasti: prinašanje hrane stanovalcu v sobo, če ni to zajeto že v vrsti oskrbe, opravljanje storitev čiščenja večkrat na teden kot sicer, pomoč pri osebni higieni in izvajanju dnevnih aktivnosti v večjem obsegu, kot je to opredeljeno v kategoriji oskrbe, v katero je uvrščen stanovalec, spremstvo po nakupih, storitve frizerja, pedikerja ipd.

Ukrepov po okužbah ni mogoče zaračunavati

Še zlasti pri zaračunavanju dodatne storitve ukrepov po okužbah, ki jo zaračunavajo stanovalcem v nekaterih domovih, se poraja vprašanje, ali ti ukrepi sodijo v zdravstveno oskrbo ali nego ali pod socialno oskrbo. Stališče MDDSZ je, da storitve ukrepov ob okužbah ni mogoče zaračunati kot dodatno storitev. Mogoče pa je zaračunati dodatek za enoposteljno sobo, če so uporabnika zaradi nevarnosti širjenja okužbe preselili v enoposteljno sobo, ki se sicer zaračuna vsakomur, ki biva v njej: »Zaračunavanje dodatka za enoposteljno sobo izhaja iz pravilnika o metodologiji za oblikovanje cen in se ne nanaša na storitev zdravstvene nege uporabnika z okužbo. Gre za dodatne stroške, ki so povezani z bivalnim prostorom, to so višji strošek amortizacije, investicijsko vzdrževanja zaradi večje površine bivalnega prostora, amortizacija dodatne opreme, stroški čiščenja itn. Uporabniku je mogoče dodatno zaračunati tudi prinašanje hrane v sobo, če je razvrščen v manj zahtevno kategorijo oskrbe, pri kateri ta storitev ni del oskrbe.«